No, pa da vam jaz povem svojo zgodbico, ki je počasi zame že komedija
(glede na to da je moj edini prispevek tu o mojem najdražjem... o meni ne veste ničesar
)
Jaz zase rada rečem, da se kot volkulja - saj sem zvesta do ljudi, ki so pomembni meni, znam biti vodja ali pa tudi samotar če je to potrebno. Pri volkovih mi je pa najbolj všeč to da se ne glede na vse znajo pobrat in iti naprej - kar glede na moje izkušnje in dosedanje življenje tudi sama smatram da zmorem.
Pa začnimo na začetku.
Moja mami je zanosila pri 19h letih (kar mislim da je pomembno za nadaljne dogodke) in se v roku enega leta poročila in ločila ter preselila nazaj k staršem, kjer smo živeli do mojega 4 leta in se kasneje preselili k njenemu sedanjemu možu. Od pravega očeta pa nisem slišala niti besede.
V tem času se je vsa pozornost vrtela okoli mene, na kar sem se seveda navadila. Potem pa je prišla na svet sestrica, kar je pomenilo, majhna sladka srčkana in nekako sem postala malo odveč vsem in nisem in nisem mogla dojet kako lahko kar tako postanem nekaj kar ne rabijo več.
In pač sem se nekako navadila na to in posledično visela samo v svoji sobi zaprta vase, stran od vseh, da ja ne bom v napoto.
Nekako sem dala čez osnovno šolo kot ponižen cucek, saj moja mati je imela pri meni striktno strogo vzogjo.
Prva stvar je bila seveda šola in ocene ter nenehno učenje. Dobra ocena (3) je bila sam hudič, pravdobro (4) je bilo "a samo toliko" ter odlično (5) je bilo "a nisi mogla dobit vseh pik".... to je pomenilo laganje in skrivanje slabih ocen, ponarejanje podpisa iz samega strahu, ki je izviral iz nasilja. Za vsako stvar, ki jo je smatrala za nepravilo sem jih fasala, ali je bilo s pasom, kuhavnico ali celo leseno dilo, sem jih dobila da sem bila plava.
Preden je vse postalo kaplja čez rob, pa sem spoznala najboljšo prijateljico in njenega starejšega brata. Takrat se mi je tudi zgodilo, tisto kar me je najbolj uničilo in mi še danes ne da miru. Njen brat si me je uzel s silo - bila sem posiljena in skoraj pretepena do smrt (da ne bo pomote, niti malo nisem izivala, saj sem bila za ta leta še vedno bolj otrok kot preverzen najstik, ki se izivalno oblači
). Za to niso vedeli ne starši ne nihče, ker se je to dogajalo poleti, ko sem bila na nekem kampu v Italiji in smo nekako vse uredili pod mizo. Takrat sem bila stara 15 let, in med tem ko sem jaz preživela pekel, je moja družina uživala na morju
Fant, ki mi je to storil je danes pokojen, saj je umrl v prometni nesreči.
Tako, "zlizala sem se" kot pravijo in se spravila domov. Mati je opazila da sem malo drugačna (brazgotin in poškodb se sicer ni videlo, so bile lepo skrite), vednar ker ni vedela kam z mano, me je spravila do psihologinje, ki je me dobra 3 leta držala pri življenju.
V šoli so se ocene poslabšale tako zelo, da si niti upala nisem več domov in se odločila, da pobegnem, 3 dni me ni bilo domov, ko me je potem našla mati in takrat se mi je tudi njen oče zameril, saj je bil za moje pojme preveč vsiljiv.
Nato pa so me dejansko bolj ko ne vlekli ven in do psihologinje.
V tem obdobju nisem imela nobene družbe prijateljev ali simpatije, bila sem sama, zaprta vase, pred vsemi, niti branit se mi ni dalo.
Nato se je začela srednja šola,novo okolje in novi ljudje, upala sem na nov začetek. Vendar, ker me ima hudič zgleda na piki se tudi to ni zgodilo. Zaradi zaprtosti sem postala "črni volk", tarča posmeha in povrh vsega še "piflarka"....
V tem času sem zbrala pogum, da sem se odpla fantu in spoznala 2 prijateljici, kateri pa se nista obnesli niti do začetka faxa, žal
Sicer zveza s fantom je trajala celo eno leto. Sicer pa se je pekel ponovil, saj kot je večini fantom sex zelo pomemben, je bil njemu tudi. Nebi ravno temu rekla posilsto, ampak izkoriščanje čustev. Ker sem bila naivna in sem mislila da me ljubi.... Dejal mi je, če ne spiva skupaj pač končava, je neumno vendar sem popustila. Po enem letu me je pa kmet pustil zaradi druge.
Da sem ga prebolela je trajalo skoraj leto in pol. Med tem pa sem tudi jaz odločila, da bom malo p*asice in bom gledala samo nase. Takrat nisem želela neke velike fizične bližine, ampak bolj pihanje na dušo in neko ljubezen, ki je bila z moje strani pofejkana. Revež, ki je bil pa žrtev...pač kaj naj. Nisem videla druge poti.
Potem pa sem spoznala moj sedanjo ljubezen, ki je obrnila moj svet na glavo in sem se lahko čisto prepustila, saj je bil do sedaj edini ki sem mu zaupala kaj se mi je zgodilo.
Doma so bile razmere malo hujše, z manj nasilja zaradi mature in vpisa na fax.
z eno besedo bilo je noro.
Oktobra pa sem se končno odselila na svoje in staršem povedala, da nikoli več ne mislim prit nazaj, no mati počasi pustim malo stika,vendar se vedno zelo malo
Živim sama, delam fax redno, skrbim za moje kosmatince in trenutno fanta, ki kot veste ima svoje probleme.
Še vedno pa sem sama, poleg fanta sem brez prijateljev, saj sem edino prijateljico izgubila zaradi tega ker češ "preveč samo nase gledam", kar dejansko ne drži, saj sem na žalost tako da se dosti hitro navežem in dam prednost vsem razen sebi, sicer se temu malo upiram in začenjam kazat svojo volčjo voljo po preživetju. Sicer ne vem ali sem srečna ali ne, vendar imam čas da to ugotovim.
Zadnje dni me malo sicer muči nespečnost, vendar se nekako zvlečem skozi dan.
Z moje strani je to vse, če je pa kar koli pa le z besedo na dan.
Lp
SW
