|
tar
gost
|
 |
« dne:: četrtek, 24. oktober 2013 ura: 17:32 » |
|
Star sem 21 let. Vse življenje sem bil sproščen, vesel, pozitiven in relativno uspešen. Redno študiram, imam hobije (glasbe, itd.).
Prvi panični napad sem doživel aprila, ko sem jedel večerjo. Pred tem sem kakšen meseč občasno imel vsiljeno misel, ki se mi je gnusila (spolni odnos s sorodnikom). Nisem vedel zakaj, nikoli nisem imel takih misli, še zdaj me je sram to pisati. Včasih sem začutil vrtoglavico, ki pa je trajala le nekaj sekund.
Tistega dne pa sem doživel panični napad. Srce mi je začelo biti hitro, strah me je bilo in nisem vedel zakaj. Šlo je mimo relativno hitro, spil sem kozarec vode, naredil par korakov zunaj in dokončal večerjo ter šel domov. Vendar je ta misel ostala z mano. Naslednji dan me je bilo strah, da bom spet dobil napad. Govoril sem z očetom, ki je zdravnik, vendar ni psihiater. Ni vedel, kaj mi je.
Naslednje tedne sem imel občutek, kot da sanjam (depersonalizacija). Bilo me je strah, da se mi bo zmešalo, da se razvija duševna bolezen. Do nedavnega se mi je stanje postopoma izboljševalo, vedno manj sem bil anksiozen, vsiljene misli pa so ostale z menoj vsak dan, kar me najbolj moti še danes (res se mi gnusijo). Pred tednom sem imel še en manjši napad, ki pa je zgledal bolj kot močna vrtoglavica in depersonalizacija (ne zelo huda).
Že od samega začetka sem bil glede tega zelo odprt. Povedal sem staršem, prijateljem, in še marsikomu. Poleg dobrega informiranja, mi je to zelo pomagalo. Nekoliko me pomirja dejstvo, da gre na bolje. Vseeno pa se mi vsak dan vsiljujejo misli in mislim na vse skupaj. Še vedno imam hobije, še vedno sem družaben in vesel, moje življenje za zunanjega opazovalca izgleda popolnoma normalno, če ne še precej dobro, vendar je znotraj mene državljanska vojna.
Razlog bi lahko bil marsikateri. Mislim pa, da je droga. Prvi napad sem dobil nekaj dni po tem, ko sem drugič probal kokain, ki pa ni bil ravno nabolj čist. Imel sem tako imenovani "bad trip". Nikoli nisem mislil, da bom umrl, le zelo neprijetno in ogroženo sem se počutil. Drugi napad sem dobil po "bad tripu" od marihuane. Sicer sem že večkrat kadil travo, velikokrat "uspešno", nekajkrat pa tudi z bad tripi. To je edina paralela, ki jo lahko potegnem z napadi.
Nekaj nasvetov, ki jih lahko dam so; ne zapirajte se vase, delite čustva s svetom, ne kopljite v čustva, informirajte se, kako vaši možgani delujejo pri paničnih napadih, kaj jih povzroča.
Še vedno pa mi ne da miru večno vprašanje za vse ki trpimo za tem... bo kdaj vse skupaj izginilo? Kar me trenutno najbolj moti, so vsiljene misli in rahla generalna anksioznost, ki vzdržuje dnevno državljansko vojno v glavi. Vem, kaj moram v teoriji delati, vem, da vsiljene misli vztrajajo samo zato, ker čustveno reagiram na njih in ne bojim se, da bi kadarkoli jih realiziral. Nikoli se ne izogibam življenskim stuacijam samo iz strahu, da bi kaj naredil ali se ustrašil.
Mislim, da glede na ostale zgodbe, ki sem jih slišal prebral, je moja motnja dokaj mila in sem tudi dokaj optimističen. Niti razmišljam ne o anti-depresivih. Toda vseeno rabim vedeti... bo šlo to enkrat popolnoma mimo?
Hvala
|
