Proces zdravljenja (AD in še kaj)

[ursula]

Dragi vsi....

verjamem, da je že veliko napisanega na to temo, vendar vseeno, bi rada predstavila svojo zgodbo in prosila za kakšen nasvet, izkušnjo.


Prvič sem se odločila za jemanje antidepresivov.

K terapevtki hodim že 3 leta in napredek je izredno velik. Počutim se, kot da sem zamenjala življenje.

Sklepam, da sem nagnjena k depresiji že od kar vem zase, saj imam kar konkretni zalogaj iz otroštva, ki ga nosim sabo (nasilje, zlorabe, odsotnost staršev, ...)
Prvič sem zabredla res globoko.
Bolj ko berem zadeve na forumu, bolj vidim, da je moje stanje resno. Družim se nič, iz hiše skoraj ne grem... Trpijo moji odnosi, služba je na nitki, moje življenje pa tudi.
Problem je, da imam občutek, da se nikoli (!) ne bom izmazala iz tega in pred sabo vidim same prepreke.
Imam ogromno paničnih napadov, zdravje mi peša, ...

Zanima me, kako je z ADi? Bo kar naenkrat "posijalo sonce"? Kako ste vi doživljali proces?
Zanima me, ker bi res rada nekaj spremenila in si pomagala, pa ne vem kako.

Fizično sem na psu in težko mi je iti iz hiše. Včasih sem veliko športala in to mi je pomagalo. Bi se morala prisiliti?

Je morda še kak "secret advice", ki bi ga lahko upoštevala?


Hvala že vnaprej!

[skrivnostnapunca]

Te čisto razumem glede tega, da ne moreš iz hiše pri meni je kar nekaj časa trajalo, da sem sploh šla, predlagam ti, da poiščeš nekaj kar te veseli in to delaj, da se zamotiš in pride samo nazaj, početi moraš samo dobre stvari, tiste k te veselijo, to najbolj pomaga.

[MarkoT]

Iz svojih izkušenj..
AD jemljem 7 mesec.. decembra pa jih bom opustil (tako mi je psihiater rekel (da nebi prehitro nehal)).
Pri meni je bila prisotna utesnjenost in anksioznost zaradi izčrpanosti in čustvenih stvari..

Antidepresivi so mi sigurno pomagali... nisem pa čutil tistega kot so mi nekateri govorili da se bom smejal, da bom poln energije itd.. Skratka.. Če sedaj primerjam počutje in pred jemanjem je definitivno pomagalo zdravljenje + psihoterapija (ki jo še vedno opravljam 1 mesečno ampak mi ustreza).

Antidepresiv mi je zelo zelo počasi pomagal.. imel sem zelo velika pričakovanja ampak sem prve večje spremembe zaznal šele po 2 mesecih zdravljenja.. potem pa postopoma na boljše..

Res je da moraš na stvari gledati pozitivno in se ne obremenjevati za nepotrebne stvari.. Lahko je napisati težje pa realizirati..

Tako, da ne obupaj in če si dobila antidepresive poizkusi zdravljenje z njimi..

[ursula]

Hvala za odgovore...


Skrivnostnapunca: Koliko časa je trajalo preden si se pobrala? Početi stvari, ki te veselijo... hmm.. težava je v tem, da me trenutni nič ne veseli. Poskušam se oprijet stvari, ki so mi včasih prinašale zadovoljstvo... pa se ne zgodi nič. Vse kar zmorem, je "bežanje".. gledanje serij, filmov, spanje...


MarkoT: Šele po 2 mesecih??    To je res veliko.... jaz imam težavo, ker moram v ponedeljek v službo. Pa ne vem, če bom zmogla, saj sem čisto otopela. 


Ima še kdo kakšno izkušnjo ali nasvet, kako se "sestaviti"? Prosim.....


Hvala!

[skrivnostnapunca]

Hvala za odgovore...


Skrivnostnapunca: Koliko časa je trajalo preden si se pobrala? Početi stvari, ki te veselijo... hmm.. težava je v tem, da me trenutni nič ne veseli. Poskušam se oprijet stvari, ki so mi včasih prinašale zadovoljstvo... pa se ne zgodi nič. Vse kar zmorem, je "bežanje".. gledanje serij, filmov, spanje...


MarkoT: Šele po 2 mesecih??    To je res veliko.... jaz imam težavo, ker moram v ponedeljek v službo. Pa ne vem, če bom zmogla, saj sem čisto otopela. 



Ima še kdo kakšno izkušnjo ali nasvet, kako se "sestaviti"? Prosim.....


Hvala!

Hm, ko nisem mogla iz hiše je bilo to zame šele začetek, zdaj je 10 mesecev in še vedno nisem v redu. Moram še veliko razčistiti pri sebi.

Na žalost moram iti čisto od začetka se poglobiti v otroštvo in še nazaj, nekako sem se pobrala in zdaj sem veliko boljše. Ko trpiš in imaš rane se je težko poglobiti in soočati, lahko rečem, da je skoraj nemogoče, tako, da je za začetek najboljša rešitev, da počneš dobre stvari, ko se rane celijo, ko si dovolj močan potem lahko kaj spremeniš in se soočaš.


Ko si v začetku se ne moreš umiriti, nimaš moči, da bi v življenju kaj spremenil zato tudi ni dobro nič pokušati, čeprav pobeg ni dober ampak , ko si v tej fazi začetni je POBEGGG najboljši, potrebuješ mir, da se umiriš.

Jaz sem si pomagala tako, da sem imela mir in dovolj časa zase, zvečer sem se ulegla v banjo v kopel, da me je sprostilo, počela sem samo tiste stvari k me veselijo, ne tiste k jih moram narediti ampak samo dobre. Potem sem kupila MELISO čaj k me je zvečer umirilo.

[skrivnostnapunca]

Najprej samo pozitivne stvari, ko si dovolj močan se lahko poglobiš v svoje otroštvo ni lahko
in je lahko zelo boleče ampak če želiš kaj spremeniti v tvojem življenju moraš iti od čistega začetka
kot, da bi se znova učil, ko se poglobiš v dogodke, ljudi jih spustiš stran.

Predlagam ti, da ti pomaga psihologinja, ona bo najbolje vedela, kako te bo osvobodila , ti pa
povem, da dokler si v  bolečini , ranah ti bo edino pomagalo najprej, da počneš tiste stvari
k jih rada, da kaj spremeniš moraš biti dovolj močan.


(nasilje, zlorabe, odsotnost staršev, ...) Na to še počakaj, dokler ne boš dovolj močna, da greš skozi to.

[skrivnostnapunca]

Iz svojih izkušenj..
AD jemljem 7 mesec.. decembra pa jih bom opustil (tako mi je psihiater rekel (da nebi prehitro nehal)).
Pri meni je bila prisotna utesnjenost in anksioznost zaradi izčrpanosti in čustvenih stvari..

Antidepresivi so mi sigurno pomagali... nisem pa čutil tistega kot so mi nekateri govorili da se bom smejal, da bom poln energije itd.. Skratka.. Če sedaj primerjam počutje in pred jemanjem je definitivno pomagalo zdravljenje + psihoterapija (ki jo še vedno opravljam 1 mesečno ampak mi ustreza).

Antidepresiv mi je zelo zelo počasi pomagal.. imel sem zelo velika pričakovanja ampak sem prve večje spremembe zaznal šele po 2 mesecih zdravljenja.. potem pa postopoma na boljše..

Res je da moraš na stvari gledati pozitivno in se ne obremenjevati za nepotrebne stvari.. Lahko je napisati težje pa realizirati..

Tako, da ne obupaj in če si dobila antidepresive poizkusi zdravljenje z njimi..

Lepo, da si tako hitro napredoval .Očitno ti je zelo pomagal pogovor.
Samo jaz namesto tebi bi se poglobila v vse kar te je težilo, da se
osvobodiš, upam, da ti rata. Da ti je že.

[MarkoT]

Hja.. Po dveh mesecih sem zaznal spremembe na boljše..Predtem pa "katastrofa".. čakal sem samo kdaj bo nov dan..(bil sem pozoren na vsako manjšo spremembo v telesu)
Lovila me je tudi otopelost.. ko sem gledal svoja dva otroka pa nisem vedel kaj bi z njima počel... pa ženo kot tujca.. aahh.. 

Bil sem tudi pri svojemu zdravniku in hotel mi je predpisati bolniško pa nisem hotel...
Raje sem šel v službo in oddelal 8 ur čeprav ne vem kako ampak v službi so sodelavci, lahko se pogovarjaš, malo se razbremeniš .. pozabiš ...

V moji stroki (programer) imam še 3 sodelavce, ki so zboleli za depresijo!!!
Prvi se je zdravil 6 mesecev (na bolniški) drugi 1 leto z AD-ji, tretji je od 20 leta na AD-jih (zdaj 7 let)... in četrti sem jaz..

Meni so v veliko oporo bili otroci.. imam dva mala otroka.. z njimi sem se zamotil in se ukvarjal..

Pa na šport nisem pozabil.. tek in sedaj body pump.. 2x tedensko...

Seveda pa so še vedno ure ko me zagrabi in se "zaciklam" ko pride bolečina v prsi in trebuh... pa potem spet mine..  ampak vedno manj..

Decembra pa preneham z jemanjem AD-jev... upam da se vse dobro izteče.. psihoterapijo pa bom obdržal vsaj 1x namesec.. toliko da se pogovoriš, da predelaš določene stvari..

Tisti, ki tega občutka ni še doživel (kaj pomeni utesnjenost, otopelost, strah) bo težko razumel kaj sem pisal... vendar je po moje dobro, da znakov depresije pred drugimi ne skrivate ampak jim poveste kaj vas muči..

[MarkoT]

Lepo, da si tako hitro napredoval .Očitno ti je zelo pomagal pogovor.
Samo jaz namesto tebi bi se poglobila v vse kar te je težilo, da se
osvobodiš, upam, da ti rata. Da ti je že.

Ja verjetno sem tudi pravočasno odreagiral na vse spremembe v telesu, ki so me začele pestiti in sem takoj poiskal pomoč.. Recimo da sem v depresijo zabredel nekje v marcu.. v aprilu sem že začel jemati antidepresiv.. in opravljati psihoterapijo... (nisem razmišljal ali bi jemal tablete ali ne ampak sem takoj pričel z jemanjem AD-ja).
Psihiater mi je povedal, da je to bolezen "možganov" in da je zdravljenje nujno.. prej tembolje..  oziroma dlje kot bi odlašal težje je ozdravljivo..

[skrivnostnapunca]

Lepo, da si tako hitro napredoval .Očitno ti je zelo pomagal pogovor.
Samo jaz namesto tebi bi se poglobila v vse kar te je težilo, da se
osvobodiš, upam, da ti rata. Da ti je že.

Ja verjetno sem tudi pravočasno odreagiral na vse spremembe v telesu, ki so me začele pestiti in sem takoj poiskal pomoč.. Recimo da sem v depresijo zabredel nekje v marcu.. v aprilu sem že začel jemati antidepresiv.. in opravljati psihoterapijo... (nisem razmišljal ali bi jemal tablete ali ne ampak sem takoj pričel z jemanjem AD-ja).
Psihiater mi je povedal, da je to bolezen "možganov" in da je zdravljenje nujno.. prej tembolje..  oziroma dlje kot bi odlašal težje je ozdravljivo..

Tudi meni so povedali enako , da je bolje prej kot pa kasneje ampak jaz niti nisem vedela kaj mi je , tudi na urgenci sem bila 3 krat zaradi panike, tesnobe pa tudi oni niso vedeli, verjetno bi se morala prej zdraviti.....upam, da ti uspe, jaz sem tudi mislila, da sem že čisto v redu pa nisem bila , približno enako kot
ti po 7 mesecih sem mislila, da lahko končno končam z ANTIDEPRESIVI , ko sem zmanjševala ni šlo, se mi je poslabšalo, ne vem zate če si že zmanjševal ali šele boš?? ampak jaz sem postopoma prišla do nižje doze.

Je pa velika razlika med tabo in mano jaz zelo težko delam, kaj šele , da bi se ukvarjala s športom je tako kot, da ledbim.... 

[MarkoT]

Torej pri meni se je začelo nekje novembra 2012.. potem pa me je marca ruknilo za prav.. ruknilo v smislu da sem bil na enem sestanku in me je začel oblivati pot in nisem več slišal sogovorcev... Poleg tega sem ratal paničen... nemiren.. in to je čez nekaj ur popustilo.. in spet drugi dan prijelo itd..
Takoj sem videl da nekaj ni ok.. nekaj se je spremenilo v meni in začel sem to razlagat sodelavcem, da se čudno počutim.. (pred to situacijo sem doživel še dva "triggerja" bi rekla psihiatrinja, ki sta v meni sprožila nezaupanje in začetek depresije.. več sem pisal ::: TUKAJ :::)

Potem pa sem takoj začel brskat po internetu in sem naletel na težave, ki bi lahko bile povezane s ščitnico in depresijo... in ja... ujela me je depresija..
Antidepresiv bom jemal tako kot mi je rekla psihiatrinja torej do decembra meseca... čeprav se že sedaj vredu počutim...
Vprašal sem jo če bom antidepresiv počasi ukinjal pa mi je rekla da kar prekinem "na enkrat"..  hmm
tega me je malce strah ampak ok.. bom probal tako kot je rekla..

Športno sem vedno bil aktiven in v času ko nisem bil me je to pestilo.. potem sem zboelel.. tako, da čim sem lahko zbral toliko moči sem šel športat.. tek.. tek... telovadnica itd..
Seveda so bili trenutki ko se mi ni dalo iti na tek in sem si rekel "da je vse brezveze da bom raje zaspal na kavču".. ampak skušal sem se prepričati nasprotno..

Tudi služba.. imam kar naporno službo (projekti, roki, telefoni, sestanki,...) težko je bilo na začetku.. zdaj pa ni več tako..
Pa ko me kaj muči si probam to zapisati in ko imam terapijo nesem te tekste s seboj in potem predelamo določene stvari..

Saj sedaj po nekaj mesecih se celo zamislim nad svojim pisanjem (dnevnikom) in mislimi, ki so mi hodile po glavi...

S časom se stvari uredijo.. ampak zelo počasi... Antidepresiv ni Lekadol, da bo prijel v urci (saj to veš).. Pa tudi razna pomirjevala v obliki tablet mi niso dišala čeprav so bili momenti ko bi jih vzel pa jih nisem..


Aja pa bral sem da se nič ne družiš.. vidiš meni pa glih to full pomaga.. sicer na začetku sem želel biti malo odtujen od drugih vendar sedaj mi zelo paše družba, zabava, pogovori, zajebancija....Tudi napil sem se ga kljub antidepresivom pa me zaradi tega ni pobralo..

In pridobil sem nazaj zanimanje za stvari, ki sem jih pred časom odklanjal in izogibal...

Gre počasi vsak dan naprej vsak dan boljše... Ne obupaj!

[ursula]

Zanimivo.... različne zgodbe in izkušnje.

Marko, prav zavidam ti to, da se še vedno lahko družiš... 

Jaz sem na primer zelo družabno bitje... pred dvema letoma sem pol leta organizirala druženja, enkrat tedensko, kjer je bilo vsakič ca. 30 ljudi. Prijateljev in znancev sem imela cel kup.

Danes lahko ljudi, s katerimi lahko vsaj malo (res malo) komuniciram, preštejem na eno roko.
Najlažje s fantom (hvala bogu za njega!), ter še dvema fantoma in eno punco.

Preostali del družbe sem odrezala. Preprosto ne zmorem. Preveč čustev zbudijo v meni.
O kakšnih večjih srečanjih pa sploh niti pomislim ne.... tam me zagrabi panika. Pa četudi so sami "prijatelji".

Kar pomeni, da sem v zadnjem času izpustila kar nekaj družanj. Tudi rojstne dni ljudi, ki so mi najbližji.

Sedaj sem pa na točki, ko bom mogla iti počasi v službo, vendar me je groza. Moja zadolžitev je namreč skrb za stranke in predvsem iskanje novih - ljudje ne pristopajo k meni, ampak jaz k njim.
V kombinaciji z mojo depresijo in socialnim odklonom, je to najslabša kombinacija. 


Marko, otopelost, ki si jo omenjal, pripisuješ depresiji ali antidepresivom??

Jaz imam težave predvsem z intimo z mojim fantom. Nikakor mi ni do mečkanja... pa sem po naravi zelo strastna in čutna oseba... Sedaj pa nič 
Seveda me skrbi, da bi "odgnala" edino osebo, ki me vsaj malo razume.

skrivnostna punca:

Hvala za bodrilne besede!

Ja, s terapevtko sva marsikaj že predelali. Hodim k njej že tri leta in večino zadev iz otroštva sva že dali čez.

Sedaj me je potopil en kup življenskih situacij, ki niso ravno prijazne do mene. Leta disfunkcionalnih ravnanj so me pripeljala do tega, da sem stara 30 let in brez vsega. Namesto, da bi v letih, ki so "namenjana" za grajenja nečesa, to dejansko delala, sem se prepuščala različnim "tehnikam" izogibanja realnosti.

Kar se mi je zgodilo sedaj, je padec na realna tla. Boleč.


Šport.... ja... moje telo je tako izmučeno, da imam musklfibr že od malček naprezanja. Da ne omenjam, da sem še pred letom dni stalno lezla nad 2000m, kolesarila na Mangart in podobno.... Letos.. nič 

[MarkoT]

Marko, otopelost, ki si jo omenjal, pripisuješ depresiji ali antidepresivom??

Jaz imam težave predvsem z intimo z mojim fantom. Nikakor mi ni do mečkanja... pa sem po naravi zelo strastna in čutna oseba... Sedaj pa nič 
Seveda me skrbi, da bi "odgnala" edino osebo, ki me vsaj malo razume.

Ja po razgovoru z psihiatrinjo/psihoterapevtkinjo je to del depresije.. Mene je ta otopelost prijela nekje mesec in pol po zaznanju depresije..

Ta otopelost je trajala kar nekaj časa.. vendar to te prime pa popusti pa spet prime pa popusti.. Na momente bi najraje prekinil zvezo potem pa kaj za boga sem razmišljal prej... skratka.. to je ena težjih preizkušenj, ki sem jih doživel..

Ni pa po moje to vzrok antidepresivov... Jemljem antidepresiv, ki ne vpliva na spolnost.. tako, da pomanjkanje spolnosti ne čutim oziroma zaradi AD-jev nisem nič manj spolno aktiven kot pred tem..

[ursula]

Marko, otopelost, ki si jo omenjal, pripisuješ depresiji ali antidepresivom??

Jaz imam težave predvsem z intimo z mojim fantom. Nikakor mi ni do mečkanja... pa sem po naravi zelo strastna in čutna oseba... Sedaj pa nič 
Seveda me skrbi, da bi "odgnala" edino osebo, ki me vsaj malo razume.

Ja po razgovoru z psihiatrinjo/psihoterapevtkinjo je to del depresije.. Mene je ta otopelost prijela nekje mesec in pol po zaznanju depresije..

Ta otopelost je trajala kar nekaj časa.. vendar to te prime pa popusti pa spet prime pa popusti.. Na momente bi najraje prekinil zvezo potem pa kaj za boga sem razmišljal prej... skratka.. to je ena težjih preizkušenj, ki sem jih doživel..

Ni pa po moje to vzrok antidepresivov... Jemljem antidepresiv, ki ne vpliva na spolnost.. tako, da pomanjkanje spolnosti ne čutim oziroma zaradi AD-jev nisem nič manj spolno aktiven kot pred tem..

A dej?

Ok, potem je tudi zame še upanje. Moja sla je namreč izginila.

Seveda ne vem, ali to pripisati depresiji ali tabletom...
Definitivno je pa lepo slišat, da je upanje

Če se trenutno stanje ne izboljša, ne bo nič kaj dobrega iz tega.

Brala sem namreč, da ti ADji ubijejo čustva in tudi spolno slo. Katere pa jemlješ ti? Jaz Eqores - baje je enaka osnova kot Cipralex.

[MarkoT]

Brala sem namreč, da ti ADji ubijejo čustva in tudi spolno slo. Katere pa jemlješ ti? Jaz Eqores - baje je enaka osnova kot Cipralex.

Verjetno je posledica tablet, da ti pade spolno slo. Jaz jemljem Valdoxan, ki ima dobro lastnost, da ne vpliva na spolno slo.. Sem pa kljub vsemu imel na začetku kar nekaj nihanj razpoloženja in prisotnost tesnobe tako, da sem poleg valdoxana jemal še eglonyl tablete (2 na dan) kasneje (1 na dan) sedaj 0.