V kakšno osebo se spreminjam?

[Johan]

Dolga leta sem nekako životaril z depresijo preden sem se odločil poiskati pomoč, ki mi je pomagala iz najhujšega. Šele pred dvema letoma pa sem naletel na izraz socialna anksioznost/fobija v kateri sem se našel. Tako sem začel delati na tem in s pomočjo kognitivno vedenjske terapije in športa precej omilil tudi to. Vse lepo in prav, ampak... Namesto, da bi zaživel lepše in bolj kakovostno življenje so melanhoničnost in brezvoljnost nadomestili drugi negativni občutki. Predvsem jeza. Jezen sem na vse in vsakogar, včasih brez pravega razloga. Jezi me promet, vreme, brezdeljnost, vsaka malenkost, ki se ne izide po mojih pričakovanjih in seveda predvsem ljudje. Počasi a zanesljivo se spreminjam v starega godrnjavega ljudomrzneža. Moja teorija je, da sem jezen zato, ker šele zdaj opažam kaj vse sem zamudil v letih vse od srednje šole, ko me je omejevala depresija. Stvari za katere je preprosto prepozno in so mi nedosegljive. Na ljudi pa sem jezen, ker opažam kaj imajo a tega ne cenijo in jemljejo kot samoumevno. Jezi se je zdaj pridružila še hudobija. Sram me je priznat, ampak postajam tip človeka, ki ga najbolj mrzim. Včasih izrečem tako grozne besede, da ponoči težko spim in ne morem verjet , da je to prišlo iz mojih ust. Očitno nekaj vesti še imam, a kaj če bo izginila še ta? Skozi dneve se prebijam tako, da se poskušam fizično čimbolj zaposlit z delom okoli in v hiši ter s športom. Kako dolgo bo to delovalo in kaj bo potem, ne vem. Vse skupaj se mi zdi kot pregovor "iz dežja pod kap" in čeprav, odkar mi gre na "bolje" nisem nikoli pomislil na samomor, se velikokrat zalotim, da mi čez misli šine en tak paradoks, kako lažje bi bilo, če bi umrl.
Vse ni tako črnogledo, kot sem opisal zgoraj in v marsikaterem pogledu mi gre veliko bolje. Kot da bi bil do zdaj slep, šele zdaj s širokimi očmi opažam, kako lep je lahko svet in koliko ti lahko nudi. A bojim se, da bojo prevladale negativnosti in potem sem spet na začetku...Je imel kdo mogoče podobno izkušnjo in kako se je s tem spopadal?

[Milan]

Bi se kar zelo prepoznal v vsem tem. To če si zafrustriran in ziritiran še ne pomeni, da si slab človek (vest ne bo šla nikamor, saj nisi psihopat), samo kontolo moraš imeti nad tem in s predvsem s tem ne prizadeti kake osebe, ki se ti bo skušala približati v sedanjosti. Če boš sposoben to narediti, potem bo tudi tisti občutek obžalovanja in jeze počasi postajal manjši, ker boš živel za sedanji trenutek in sedanje odnose, če pa boš pustil da ti pretklost uniči še sedanjost, se bo bojo tisti občutki samo še stopnjevali, ker boš dodajal smao nove frustracije. Vem da je zelo težko sprejti preteklost takšna kot je bila, sploh če te tako kot mene prav boleče ovira pri vsem - od družbenega življanje do poklicnih možnosti, ampak je zgoraj omenjena pot po moje edina mogoča rešitev iz tega šmorna.

[Juliette]

Johan, v bistvu se nič nenavadnega ne dogaja s tabo, samo živ postajaš ...
Depresija zelo zelo pogosto skriva nekatera čustva, ki se jih bojimo izrazit, ker nam je bilo tako ali drugače sporočeno, da so neprimerna oz. nas, ko je bil čas zato, niso naučili, kako s temi čustvi socializirano ravnati, kako jih uravnavati, ne pa jih le potlačiti. Jeza je najpogostejše takšno čustvo in proces pri tebi je le dokaz, da si stopil korak bližje k sebi, k celostnosti lastnega bitja.
Tvoj naslednji korak je torej, da se naučiš to jezo pri sebi sprejeti in jo izživeti na ustrezen način. Normalno je, da te sedaj plaši, zbuja v tebi negativne občutke, sram, morda celo gnus do sebe. Saj te ni nihče naučil, da je jeza nekaj normalnega in človeškega, da je vir energije za delovanje. Sumim, da je bilo to v vaši družini zelo nezaželeno čustvo.
Sama vidim dogajanje, skozi katerega greš sedaj ti, kot eno bistvenih pomanjkljivosti KVT metode, ker se ne ukvarja z globino procesov, ki se pri tem, ko se učimo novih oblik vedenja in reagiranja obvezno sprožijo. In potem ostane človek sam v viharju čustev in občutkov, ki se sprožajo in ne ve, kaj naj z njimi, kaj naj s seboj ..., ker ne razume človeške dinamike. Človek res ni samo um + vedenje.
Zato ti toplo priporočam, da v položaju, v katerem si se znašel, poiščeš pomoč v eni izmed globinskih psihoterapevskih metod. Vsekakor si že storil pomemben korak naprej, a pot še ni končana ...

[Cheaney]

Moja teorija je, da sem jezen zato, ker šele zdaj opažam kaj vse sem zamudil v letih vse od srednje šole, ko me je omejevala depresija. Stvari za katere je preprosto prepozno in so mi nedosegljive. Na ljudi pa sem jezen, ker opažam kaj imajo a tega ne cenijo in jemljejo kot samoumevno.

Se vidim predvsem v citiranem delu, jezen nisem...sem zaenkrat še v fazi razočaranja. Sprijaznjen sem s tem, da mi bodo nekatere stvari, ki so ostalim samoumevne meni zelo otežene. Ampak hej precej krasnih ljudi, vizionarjev je moralo najprej premagat strahove, kakšnim so ti pomagali postat najboljši na svojem področju.
Kupil sem eno knjigo, ki te lepo po korakih pelje čez kognitivno vedenjsko terapijo. Je kar nekaj konkretnih nasvetov za spopadanje in nalog, ki jih poizkusiš dnvevno, na vseh mestih z ljudmi. Za lažjo predstavitev napredka si lahko pišeš v prostorčke poleg, je kot delovni zvezek za socialno fobijo. Kdaj je treba tud sprožat neprijetne situacije, da se utrdiš. In praksa je potrebna, branje in poslušanje psihoterapevta mi ne bo precej pomagalo. Tistemu, ki pogovor pomaga, super, js lahko nakladam marsikomu pa se ne bom na tak način spremenil.

Juliette, katere so globinske psihoterapevtske metode in mi lahko namigneš kje naj gledam za takim psihoterapevtom?

[trzinka]

jeza je nekako normalna faza na poti navzgor......občutki in čustva prihajajo za teboj...Vsekakor je s teboj bolje in ker si določene stvari dojel, sedaj tudi tak izbruh, ki bo vsekakor po določenem času minil 

[Silvo Malek]

Tudi sam postajam, izhajajoč iz depresije ali prenizke samopodobe, prav počasi agresiven. Že zaradi tega, ker od rojstva ne vidim in se težje branim, ker bi ljudje imeli do mene pokroviteljski odnos, reagiram infantilno, prvinsko, polotroško, zaradi omejene obrambe. Zadnje čase sproščam agresivnost s pomočjo grozljivih romanov!

[Johan]

Hvala vsem za razumevanje in podporo. Na neki ravni sem se vsega kar ste napisali sam zavedal, vendar je vseeno lepo slišat potrditev.  Res da mi je malo padlo dol vse skupaj, ko sem prebral "Vsekakor si že storil pomemben korak naprej, a pot še ni končana ..." ampak je res. Želim si le, da bi le bil cilj vsaj na obzorju...

[SweetChild]

Se mi zdi, da res vsi prehajamo neke faze. Tudi jaz sem v obdobju neke jeze, trenutna jeza lahko povzroči kakšne "krepke" besede ali dejanja in ko včasih pogledam situacijo, ki me je spravila v to stanje, kot nekakšen zunanji opazovalec, grem sama sebi na živce in v bistvu se v tem ne spoznam in se prav čudim svoji reakciji.
Zadnjič me je kar malo streznilo, ko sem brala eno knjigo, kjer avtorica opisuje podobno izkušnjo in ugotavlja, da je to povzela po staršu. In ja, potem, ko sem malo razmislila, sem ugotovila, da sem tudi sama te izpade jeze kopirala od mame. Sedaj, ko me popade jeza, se skušam sredi tiste poplave misli ustaviti in potem se zavem neprijetnega, negativnega občutka, ko se ti zdi da te je poln prostor in skušam to zamenjati z nekim prijaznejšim. Ne bom rekla, da mi že ravno uspeva, ampak se trudim? 

[Silvo Malek]

  :kiselnasmeh:Vampir, zombi, še bolje, rad berem, ne kako se kriminal dogaja: ne. Postal bi, sem človek, ki bi brskal po truplih, rad bi vonjal menstrualno kri, kot pozitiviteto, kot bivanjskost! Vse je samo še simbol, a kljub temu, negativiteta, razen vonjav menstruacije!

[MP2011]

Hahahaha Silvo. Never change. 

[Črni Heraklit]

precej podobno se počutim jaz. Ko je depresija odšla je prišla ena čudna frustracija z vsem skupaj, sploh glede denarja. Na čase celo otročjost in nesprejemanje odgovornosti, vse to se imam zgleda še za naučiti...

na drugih forumih, in med ljudmi pomojem...

[metu]

Hvala vsem za razumevanje in podporo. Na neki ravni sem se vsega kar ste napisali sam zavedal, vendar je vseeno lepo slišat potrditev.  Res da mi je malo padlo dol vse skupaj, ko sem prebral "Vsekakor si že storil pomemben korak naprej, a pot še ni končana ..." ampak je res. Želim si le, da bi le bil cilj vsaj na obzorju...

Boš videl, ko boš enkrat stopil na pot globinske psihoterapije, boš pozabil na cilj.
Zadnje čase ugotavljam, da nimam več kriz in mi je bilo kar malo žal. Vem, da se sliši čudno, ampak na nek način bi rada imela probleme, zato ker lahko takrat spoznavam svoje globine in ni je bolj zanimive stvari od tega. Ni je bolj zanimive stvari od nenavadni labirinot, ugank, prepadov in zapor človekovih globin...
Včeraj sem svojemu psihoterapevtu govorila o samih lepih stvareh. Šele včeraj sem ugotovila, da se je v meni zgodil en velik premik, pa sploh nisem vedela kdaj. A je bila to dosega cilja? Niti ne. Sem pa očitno prehodila en del poti. Na življenje glej kot na pot polno zanimivih doživljajev in ta pot naj teče, dokler nam naša biološka ura ne naznani naš zadnji kos poti.

[Johan]

Še na eno teorijo sem prišel.
Za ostale ne morem govorit, ampak sam nikoli nisem bil v neki tipični fazi pubertetnika. Se pravi, ko si jezen, ko se ti zdi, da te noben ne razume, ko ti je vseeno za vse, ko si agresiven....da sploh ne omenjam spolnega apetita 
Mogoče zdaj vse to z zamudo prihaja za nami?

p.s.: Silvo, si v redu ti drugače?