Nikoli ne obupaj! :)

[tjasas91]

Zdravo. Sem se odločila d se jaz napisem, kak je odkar hodim k psihiatru. Od februarja ko sem bila prvic pri prihiatru, se je do zdej marskej spremenilo. Imam anoksiznost(panične motnje, depresija). Nisem mogla zdrzati v zaprtem prostoru, med veliko ljudi, na sploh v vsaki druzbi bila ziucna, me je dusilo, sem se potila, mela sm tresajoč glas uglavnem obupana sem bila skos. Po pogovoru s psihiatrinjo, ko mi je vse to svetovala, sem jo zelo pozorno poslusala in je rekla da je to samo v moji glavi. Prvi korak je rekla d morm nardit, da grem lepo v trgovino s spremstvom. Sem sla parkat not pa po minutki vn pobegnila, sm misnila d bom omedlela. In tko počas so me fant, kolegi spravl na realna tla, da se mi nemore nic zgodit. Da se nesmem predat da se morm borit s tem. So rekl če si kle mrtva nisi. In res nato sm sla v majhne trgovinice samo s spremstvom po eno stvar, ali pa vozicek da sem se drzala. V druzbi sem tudi bolje, manj zivcna. Sedaj sm v trgovinah, kinu, banki manj ziucna ker vem, da morm odmislit takrat ceprov tezko d mi nebo nic razmislam kaj morm se storiti, kaj kupiti. In je veliko bolje. Zal sama se ne grem nikamor v velike zaprte prostore. Ampk vem da prej ko slej bom tudi to zmogla. V zivljenju je treba biti borec. Nesmes odnehati, moras se boriti. In v 5 mesecih sem za 80% bolje.. Počutje je boljse, energija tudi. )

[eya]

Suuper kaj takšnega prebrat  sama sem zaradi poškodbe in posledic le-tega imela podobne težave, kjer več kot 10 min nisem bila sposobna biti v trgovini, in ja kaj takšnega je grozno. Še posebej potem, ko dobiš tisti strah pred ponovitvijo in dejansko je tako, da že iz samega strahu ne upaš več stopiti v trgovino..ampak nekje moraš začeti, če se hočeš pobrat. V prvi vrsti je pač največ v nas samih, da se uspemo prepričati, da nam bo uspelo in da verjamemo v to. In tvoj zadnji stavek mi je še posebej všeč, še posebej zato, ker vem kako se počutiš, kakšno navdušenje je to, ko opažiš izboljšanje na več področjih, ko vidiš, da delaš nekaj prav in dobro zase in to v tej smeri, ki te tako lepo dopolnjuje in osrečuje..tudi sama zadnje čase prekipevam od energije in cenim to kar imam...naj le trajaaaa!!! 

[nocni_lisjak]

super
Treba se borit brez borbe ni nic.
Treba se soocit s vojim strahom edino tako ga premags.
Jst tudi ne razumem strah?čemu?haha in ne najdem odgovora.
Vse je v naših glavah. Nosimo neke stare vzorce kateri nam priklicejo take in drugacne obcutke.
Itak da bo bolše.

[tjasas91]

Premagal bomo use, samo predat se nesmemo!

[lunica]

Pozdravljena!

 Ni zaman pregovor :Ko boli duša ,boli tudi telo.Stres v takšni obliki se odraža tudi na telesni ravni.Ko se odločimo oz.smo pripravljeni na reševanje naših tegob in težav potem lahko te neprijetne zadeve zelo omilimo in jih zmanjšamo in seveda tudi odpravimo.
Je pa tako,da je potreben čas in tudi strokovna pomoč ni odveč saj smo na začetku,ko se pojavijo telesni simptomi lahko kar precej zmedeni in z kupom vprašanj zakaj in kje je vzrok?
Ko odkrijemo vzroke je lažje reševat naše težave saj se večkrat niti ne zavedamo kaj nas je do tega stanja pripeljalo.
Pot navzgor je lahko dolga in strma ampak z voljo in vztrajnostjo se,da uredit zelo veliko.
Sama sem se srečala z veliko podobnimi občutki in težavami ampak sem se tudi sama postopoma soočala na način,da sem šla ven v nakupovalna središča čeprav sem se vrnila domov kot ožeta cunja ,z vsakim novim izpostavljanjem npr.trgovine,uradi,itd. sem bila bližje zmagi,da zmorem zopet odit nekam ali ostat brez strahu,da se mi bo kaj hudega zgodilo.
Res pa je tudi to,da sem se takrat odločila tudi za terapijo z AD-ji kateri so mi bili support,da sem začela lažje in z veliko več energije delat na sebi in svoji samozavesti,da sem se zopet imela začet rada ter,da sem lahko začela verjet vase.
Upam in verjamem,da bo tudi vsem Vam uspelo in boste lahko zopet zaživeli kot si želite in predvsem zaslužite.