Ne morem več...

[INESITKA]

Na začetku bi rada povedala,da ubistvu pišem sem zaradi olajšanja in ne pričakujem tolažbe,
če pa se bo kdo odzval na to, pa toliko boljše.
Niti ne vem kje naj začnem ker je toliko vsega da bi lahko 3 dni pisala, pa ne bi končala.
Torej kaj me trenutno najbolj muči. Pred nekaj meseci sem začela opravljati vozniški izpit. Občutki so bili panika in strah. Strah da ne bom kos situaciji.Poleg tega sem še imela inštruktorja ki je se je non-stop drl name in tudi preklinjal. Ker sem na žalost bolj občutljive narave, sem pustila vse skupaj. Po tem so prišli občutki nesposobnosti, občutki krive in jeze. Zakaj drugi zmorejo, jaz ne? Sedaj razmišlajm da bi ponovno šla vozit,ampak se tako prekleto bojim da bi se panika ponovno vrnila.Med vožnjo sem namreč imela  namreč zelo potne roke in srce mi je zelo močno razbijalo. Kako hudiča naj premagam ta strah in že enkrat naredim korak naprej.
Potem naslednja stvar ki me nervira. Hodim še na faks. Sedaj smo imeli praktični del v bolnišnici.
Tudi tam nisem zmogla. Ker mi je mentorca gledala pod roke in me non stop nekaj opozarjala, sem odpovedala. Torej tudi faks sem opustila.
Potem v razmerju sem že nekaj let s fantom s katerim nisem srečna, ne upam pa si oditi, ker
kdo pa me bo imel če bo izvedel za moje težave.
Mislim groza. Hodim tudi na psihoterapijo že nekaj mesecev, zaenkrat kakšnega večjega učinka ni.
Imam obutek da so vsi boljši in bolj sposobni od mene. Sem samo še senca same sebe.
Nimam načrtov, strahovi mi to omejujejo. Živim iz dveva v dan oz.bolje rečeno vegetiram. Na samomor ne mislim.  Tako, tole sem moralala dati iz sebe,ker me preveč razjeda.
Če mi bo kdo kaj vzpodbudnega napisala bom vesela, drugače pa lep dan še naprej.

[Yme]

Na začetku bi rada povedala,da ubistvu pišem sem zaradi olajšanja in ne pričakujem tolažbe,
če pa se bo kdo odzval na to, pa toliko boljše.
Niti ne vem kje naj začnem ker je toliko vsega da bi lahko 3 dni pisala, pa ne bi končala.

OK?! Glede na to, da ti je pisanje tegale vzelo... koliko... 10 minut, čakam(o) še na ostale 2 dni, 23 ur  in 50 minut pisanja. 

Torej kaj me trenutno najbolj muči. Pred nekaj meseci sem začela opravljati vozniški izpit. Občutki so bili panika in strah. Strah da ne bom kos situaciji.Poleg tega sem še imela inštruktorja ki je se je non-stop drl name in tudi preklinjal. Ker sem na žalost bolj občutljive narave, sem pustila vse skupaj. Po tem so prišli občutki nesposobnosti, občutki krive in jeze. Zakaj drugi zmorejo, jaz ne? Sedaj razmišlajm da bi ponovno šla vozit,ampak se tako prekleto bojim da bi se panika ponovno vrnila.Med vožnjo sem namreč imela  namreč zelo potne roke in srce mi je zelo močno razbijalo. Kako hudiča naj premagam ta strah in že enkrat naredim korak naprej.

Vožnja avta je bolj enostavna kot hoja. Prvič: sediš. Drugič: imaš 100 konjev ki delajo namesto tebe. In tretjič: obdana si s tono pleha in polno varnsostnimi napravami. Tako da... ne vem zakaj bi bila panična... če si upaš hoditi, sem prepričan da zmoreš voziti takisto dobro. 

Potem naslednja stvar ki me nervira. Hodim še na faks. Sedaj smo imeli praktični del v bolnišnici.
Tudi tam nisem zmogla. Ker mi je mentorca gledala pod roke in me non stop nekaj opozarjala, sem odpovedala. Torej tudi faks sem opustila.

Halo?! Slabo prenanaš kritiko? Prvi vetrič pa ti odpihne vse liste optimizma? Ne verjamem da si "quiter", samo trenutek slabosti, ali ne?! 

Potem v razmerju sem že nekaj let s fantom s katerim nisem srečna, ne upam pa si oditi, ker
kdo pa me bo imel če bo izvedel za moje težave.

Ja, tale je pa "čist mim". Saj ni "point" kdo te bo imel, gre se za to, da najdeš nekoga za VZAJEMNO ljubezen in spoštovanje. Ja, porka duš, kot da si "tržno blago", konzerva na polici v trgovini... pa kao... kdo me bo kupil če sem malo "pritisnjena". 

Nimam načrtov, strahovi mi to omejujejo. Živim iz dveva v dan oz.bolje rečeno vegetiram. Na samomor ne mislim.  Tako, tole sem moralala dati iz sebe,ker me preveč razjeda.
Če mi bo kdo kaj vzpodbudnega napisala bom vesela, drugače pa lep dan še naprej.

Vzpodbuda?! Jutri je nov dan? Nobena juha se ne poje tako vroča kot se skuha? Pogum velja?
Kakorkoli že... nisi ne prva, ne zadnja, ne edina s težavami. Lahko pa jutri 5% energije namenjene jamranju usmeriš v reševanje enega od problemov... pa bo!

Have faith! 

LPD.

P.S. Čakam(o) na odziv odziva...

[B. Bibbit]

Draga INESITKA,
tudi mene je bilo zelo strah vožnje, včasih tako, da so se mi kar tresle noge in sem samo čakala, da bo konec. Čakala sem tisti dan, ko naj bi mi vožnja postala užitek, pa ga ni in ni bilo. Na srečo sem imela v redu inštruktorja, a vseeno; vozila nisem rada. Naredila sem izpit, pa še vedno nerada sedem v avto.
Tega ti ne pišem iz žlehtnobe oz. želje, da bi ti še bolj jemala motivacijo, temveč zato, da veš, da nisi edina s tem problemom. Res sem imela podobna občutja, kot si jih opisala ti, zelo me je bilo strah, pa mi je potem uspelo in ni vrag, da ne bo tudi tebi! Samo ne delaj znanstvene fantastike iz vožnje. Nič hudega, če ti v prvih urah ne gre; vozi toliko časa, da boš začutila, da ti gre in da obvladuješ avto. Ni važno, koliko ur bo potrebnih za to, samo, da ti uspe! Mogoče ti vožnja nikoli ne bo ravno v užitek, kar pa ne pomeni, da ne moreš postati super voznica! Samo pogumno, ne pusti se inštruktorju in njegovim muham!
Tudi glede faksa te razumem. Sama trenutno študiram na faksu, ki bi bil sicer moja predzadnja izbira, a so me v to prisilili doma. Razumem, da ti je šla mentorica zelo na živce, vendar je bilo zaradi nje vredno opustiti faks? Vem, da znajo biti ljudje zelo zoprni, samo na žalost je tako, da smotkote srečuješ povsod, kjerkoli se bo našel vsaj en... Je pa pretirano vtikavanje res utrujajoče, priznam. Če ti je poklic, katerega lahko opravljaš z opravljenim faksom sicer všeč, je najbolje, da poskusiš še enkrat... Potrpi nekaj let, če boš potem desetletja lahko opravljala poklic, za katerega se čutiš poklicana.
Glede fanta pa ti ne morem nič napisati, ker... je to zame neznano področje.
Za konec pa še vzpodbudna zgodba; upam, da se najdeš v njej.

Nekoč je mali deček hodil po puščavi in zagledal mlado palmo. Deček je imel slab dan, zato je jezo stresel na ubogo rastlino in med razdvojeno deblo položil velik kamen. Drevesce je raslo naprej, a kamen je bil pretežak, zato se je začelo šibiti. Ljudje so hodili mimo, a nihče ni vzel kamna in rešil palmo.
Leta so tekla, deček je postal mož. Nekega dne ga je pot ponovno zanesla mimo palme in kamen ga je spomnil na njegovo dejanje iz mladih dni. Palma pa ni bila več majhna, temveč je zrasla v lepo, mogočno drevo. Mož jo je vprašal, kako je to mogoče, ona pa je odgovorila: "prijatelj, s tem, ko si mi naložil breme, sem bila prisiljena pognati globlje korenine. Tako sem postala trdnejša, imam tudi boljši dostop do vode, zato sem kmalu dohitela ostala drevesa in jih celo prerasla. Hvala ti za ta kamen, brez njega mi ne bi uspelo."

Lep pozdrav! :-)

[Lira]

INESITKA, očitno se ti je res veliko nabralo ...

To tvojo stisko v avtu popolnoma razumem, ker je bilo na urah vožnje tudi mene grozno strah. Nikoli se nisem bala zase, ampak tega, da bi komu drugemu kaj naredila ... K sreči sem imela zelo dobrega in potrpežljivega  inštruktorja. To je zelo pomembno. Če tale tvoj vpije nate, ga zamenjaj. Saj je dovolj drugih. Malo se pozanimaj, kdo je v redu.

Drugače pa, nihče ni brez težav in nihče ni popoln. Tudi tebi ni treba biti. Res ne.

[MP2011]

Se mi zdi da trema pred vožnjo ni redka stvar in tvoje skrbi čisto razumem. Pa kaj če izpita ne boš naredila v 30h urah. Boš pa prisiljena stvar vzeti resno in na koncu znaš biti bistveno boljša voznica od večine.
Inštruktorja je pa dobro, da si zamenjala, če se dere nate. Na faksu pa ogromno ljudi pavzira in naj te ne bo sram, če rabiš pavzo. Glede fanta pa se boš mogla sama odločiti. Če upoštevaš, da si vsak zasluži biti srečen bo odločitev malo bolj enostavna.  (Mater skor vsak stavk ma "pa" notr haha)