Sem, ali nisem?

[Flip]

Poskusila bom na kratko opisati svojo zgodbo, dogodke.

Odraščala sem v tujini, kjer se nisem dobro počutila. Nisem imela prijateljev, bila sem prepričana, da sem grda in debela (kot marsikatera pubertetnica). Pri 15-ih letih sem se z mamo vrnila v Maribor. Bila sem vesela. Nato sem ugotovila, da mama pije. Kmalu sva vlogi zamenjali, jaz sem skrbela za njo in jo pregovarjala, da naj gre na zdravljenje. Ko sem bila stara 19, je umrla za cirozo. O tem z nikomer nisem govorila, vsi v družini so vedeli, a je bilo sramotno. Imela sem občutke krivde. Pri 26 sem rodila in pridobila na samozavesti, začela delati na sebi, odkrito govoriti o problemih, na ta način vzgajala tudi hčerko in pet let kasneje še drugo hčerko. Pri 32 sem se ločila. Pred tem sem prenašala ekstremno ljubosumje, igranje na srečo, hišne preizkave.... Po ločitvi sem tolažila in dajala moč hčerkam, saj z očetom nista imeli veliko stikov. Nato se je izboljšalo. Pred dvema letoma je moj oče, ki mi je celo življenje bil vzor, mi stal po svojih močeh ob strani in bil zelo ljubljen od deklet, začel bolehati (star 75). Rak prostate, telesni upad, vrtoglavice, padci. Z dekleti sem se lani marca preselila k očetu, da ni sam. Julija umre moj bivši mož. Šok zame, za dekleti toliko bolj. Tolažim, urejam pogreb, zapuščino (dolgove), skrbim za očeta, ki postaja iz dneva v dan bolj čuden...Avgusta me oče ne pozna več. Alzheimer! Sprejmejo ga na psihiatriji. Vsak dan sem pri njem, mrzlično iščem dom in se sekiram, ker ga ne morem imeti doma. Oktobra dobim mesto v domu. Dva dni po novici doživim "napad" - razbijanje srca, mravljinci v glavi, tresenje, strah, tesnoba.... Peljejo me k zdravniku - EKG pokaže pospešen utrip, sicer vse ok. Dobim Helex, ki je pomagal. Jem ga 4 dni dnevno, saj sem očeta odpeljala v dom. Lepo se je popravil, veliko smo z njim. Čez vikende je doma, veseli smo. Konec februarja pade, je sprejet na urologijo zaradi opazovanja. Čez dva dni se ne zaveda več. Konec marca umre.
Zanem se pobirati, voljo imam, zase in za dekleti. Ampak sem utrujena, brez energije. Imam vrtoglavice, občutek nesigurnosti, slabe živce. Slabo spim....

Sem morda depresivna? Bila sem na pregledih krvi, ščitnice - vse ok. Mi lahko kdo svetuje. Hvaležna bom.

Pardon - ni šlo bolj na kratko...

[Arwen]

Flip, pozdravljena. Glede na vse doživeto in prestano je več kot očitno, da si preživela precej stresnih sitaucij, ki, se mi zdi, bi marsikomu dale velik pečat. Za postavljanje diagnoz pa nihče od nas ni specializiran, tako da bi bilo najbolje, obrniti se na osebnega zdravnika ali pa specialista (psiholog, psihiater)

objem
arwen

[Flip]

Hvala Arwen. Vem, da niste zdravniki, imate pa izkušnje. Nekako sem vedno mislila, da je depresiven človen = apatičen, brez volje. Nedvomno voljo imam - le moči mi zmanjkuje. Se pa še naprej trudim.

objemček nazaj

[Arwen]

za laže razumevanje depresije:

http://www.ezdravje.com/si/zivcevje/depresija/

http://www.lek.si/slo/skrb-za-zdravje/depresije/kaj/

[Flip]

Ja, Arwen - sem si prebrala in se kar najdem. Utrujena, nezbrana, negotova, različni strahovi, nespečnost... Bo kar res. Hja, bo treba nekaj ukrenit. Sreča, da imam v redu zdravnico.

Hvala ti, pa lep dan

[Anchi]

Po vsem sodeč ne bi bilo čudno, če se ti je tudi kakšna anksioznost pritaknila zraven. Tisti napad, ki ga opisuješ meni osebno zveni kot napad panike (telesni znaki so: razbijanje srca, znojenje, drgetanje, tresenje, težko dihanje, bolečine in tiščanje v prsih, slabost, bolečine v trebuhu, mrzlica, vročica, vrtoglavica, omotica, omedlevica, mravlinčenje, vse pa spremlja zelo hud strah (mislimo, da umiramo ali pa da se nam meša)). O anksioznosti si poglej tudi tukaj: http://www.ezdravje.com/si/zivcevje/anksioznost/
Ampak kot je rekla Arwen, tukaj vsekakor nismo usposobljeni za postavljanje diagnoz, tako da ti priporočam čimprejšnji obisk psihologa ali psihiatra saj se ti je nabralo veliko stvari. Nič hudega ni, če potrebuješ pomoč saj se ti je zgodilo veliko stresnih stvari in meni se zdi, da jih prenašaš še bolje kot marsikdo.

S Helexom pa bodi previdna, ker je pomirjevalo in lahko ob dolgotrajni (več kot nekaj tednov) redni uporabi povzroči odvisnost in imaš poleg vsega drugega še problem zasvojenosti. Ampak kratkotrajna raba ti ne bo nič škodila. Samo čim prej do strokovnjaka, ki bo presodil ali morebiti potrebuješ kakšna drugačna zdravila in terapijo.
Lp.

[Flip]

Hvala Anchi. Kot rečeno, mislim, da sem našla kar pravi forum. Šele včeraj sem ga, ravno, ko sem se hotela malo razgledati, kaj o depresijah piše na netu. Za jutri že imam dogovorjen termin pri zdravnici. Tak hud napad, kot ga opisujem, sem imela le takrat, potem več ne, oz., če se mi je zdelo, da bo spet, sem vzela Helex (25mg), pa je pomagalo. Takrat me je res postalo strah. Predvsem me je mučilo vprašanje: kaj bi pomenilo za otroke, če se po vsem zdaj še meni kaj zgodi. Očeta sta zgubili, dedek je na psihiatriji - drugega, bljižnega, pa nimata. Vsaj tukaj, v Sloveniji ne.... Helexa ne jemljem več. Tudi na začetku ga nisem redno, sem namreč prebrala, da lahko postaneš odvisen. Še vedno (po 7 mesecih) imam par tabletk od prve in edine škatljice.
Pa hvala za kompliment - mislim, da res dokaj dobro prenašam (sem prenašala) strese. Konec koncev vem, za koga sem močna. Še pred kratkim sem bila za dekleti in očeta, zdaj pa še zmeraj za nju. Pa še sebe poberem, pa bo - ne?   
Bom javila, kako bom uredila....

[Gaia]

Flip,

glede na to, kaj vse si preživela, ti lahko dam kar medaljo. Trudila si se biti močna, trdna za družino. Verjetno si v želji, da bi bila močna, marsikdaj bolečino zadržala zase, jo potlačila, je nisi pokazala navzven. Ampak vedi nekaj - si le človek in človek je čustveno bitje. Čustev ne moreš kar odmislit.

Že samo tole, da se o smrti svoje mame nisi pogovarjala in je velika verjetnost, da čustveno nisi popolnoma predelala njene izgube. Ne vem, morda se motim. Kako se tebi zdi?

Vsaka izguba, ki si jo doživela in je nisi popolnoma predelala, se je nekje v tebi nalagala. In nerazrešena čustva pomenijo velik stres. Na neki točki je tega stresa preveč in na tej točki se človek "zlomi". Morda izgleda, da je depresija ali panični napadi nastopijo kot strela z jasnega, ampak vedno je v ozadju dolgotrajno "nalaganje".

To naj bo zate znak, da potrebuješ čas zase, da se ponovno "sestaviš". Morda se motim, pa si vse izgube predelala in imaš "krizo" zaradi tega, ker se zavedaš minjivosti. Toliko bližnjih si izgubila, se morda zato bojiš prihodnosti?

Gaia

[Rikki]

Pozdravljena!
Mocna si, zelim ti vse najboljse.
Objem.
Rikki

[Flip]

Pozdravljeni,

kar verjeti ne morem, kako dobro dene, prebirati vaše prispevke.

Kot obljubljeno, poročam o obisku pri moji zdravnici. Ja, ja - se je kar strinjala, da gre za depresijo. Pravi, da ni nič čudnega. Da sem bila pač precej mlajša, imela več energije, da sem si lahko pomagala sama. Zdaj pa je minilo že 20 let, veliko dodatnih dogodkov in - vsakemu enkrat "konj crkne"...
Dobila sem Asento (bom na drugi temi kaj o tem vprašala).

Gaia, prav imaš. Sem zmeraj bila človek, ki ni pokazal, če mu ni bilo dobro. To sem nekje do svojega 30 zelo dobro obvladala. Zdaj se mi sicer že na daleč vidi, kadar kaj ni v redu, ampak še zmeraj prepozno povem, če me kaj moti.  Kar pa se tiče smrti moje mame - sama smrt je bila, kolikor kruto se sliši, v resnici olajšanje. Nato občutki krivde, kasneje in še danes pa jeza, ne zgolj zaradi alkoholizma temveč zaradi njenih dejanj (varanje očeta pred mojimi očmi, slabo mišljenje o mojem očetu...). Nekaj let po smrti (2 ali 3), sem se odprla in počasi začela o tem tudi govoriti. Danes se o tem odkrito in največkrat celo brez "bolečin" pogovarjam. Tudi starejši hčerki (je v 16. letu) sem povedala resnico, ko je vprašala. Ta mala (10 let), bo pa smela izvedeti, ko bo tudi zanjo pravi čas, če jo bo zanimalo.
In: ne - ni me strah prihodnosti, niti minljivosti. Minljivosti se zavedam. K življenju sodi na srečo: rojstvo, na žalost pa tudi smrt. Tako je. Le preboleti moramo bolečino. Če ne zmoremo sami, si moramo pustiti pomagati. Prihodnosti pa se veselim, ker verjamem, da se bom postavila na noge - s pomočjo zdravila, sebe, mojih punc, prijateljev ...

Še enkrat hvala vsem za besede, ki mi dajejo moč.

Lep dan vsem, Flip

[Arwen]

Flip, en velik objem 
  pa piši še kaj

arwen

[scorpion]

Filip, dobodošla doma..ko boš brala boš videla kaj so (smo) ljudje tukaj vse prestali...

[Ribica]

Bravo za vse, kar si zmogla in za optimizem, ki ti ga ne manjka. Meni se tvoje stanje zdi bolj podobno robu pregorelosti, kot pa depresiji. Ali sta z zdravnico tudi o tem kaj govorili? Na starem forumu smo imeli kar nekaj zapisanega o tem, vendar jaz nisem tehnični tip in ti ne znam svetovati, kako se to najde. Gotovo pa zna kdo drug.
Pozdrav!
Ribica

[Flip]

pozdravljena ribica,

ne, o tem se nisva pogovarjali. bom pa probala sama nekako priti do te teme - se mi zdi zanimivo, ja...

hvala,
pozdravček, flip

[marika]

Ojla Flip,

vesela sem, da si se nam pridružila. Občudujem te, da si dala toliko skozi in zate zagotovo velja "kar nas ne ubije, nas naredi močnejše".

Tudi jaz sem mamica in me včasih zaskrbi kaj bi bilo z mojimi otroki, če me ne bi bilo več. V veliko olajšanje mi je vsak dan, ki mi ga je dano preživeti z njimi in pa dejstvo, da imajo tudi drug drugega. Če bi imela le enega otroka bi me to še bolj bremenilo. Jaz imam tudi moža in starše, pa me je to pred kakšnega pol leta vseeno zelo mučilo. Zdaj je veliko bolje, tako da sem zmožna velikega veselja in hvaležnosti, da jih imam.

marika

[Flip]

Pozdravljena marika,

res - prav neverjetno je, koliko moči nam dajo naši "mali človečki" --> čeprav sta me moji že obe prerasli, tako, da sem zdaj najmanjša v družini  ampak, nekoč mi je en znanec rekel: veš, velikost človeka se ne meri po njegovi telesni višini!    ja, ja - bo držalo (pa ob tem niti ne mislim nase )

lep dan vsem skupaj,
flip