Živjo, sem nova na forumu in vas lepo pozdravljam.
Sama se soočam s panično motnjo, poleg prebolele akutne epizode podobne shizofreniji. Meni se zdi ta kombinacija sicer obupna. Vse se je začelo pred dvema letoma, ko sem bila sama v stanovanju. Takrat so oživele stene. Pogovarjala sem se z glasovi, ki so me opravljali. Spremljali so me povsod, na faks, v trgovino, torej čisto povsod. Do zdravnika si sploh nisem upala in živela s čudnim razmišljanjem, da sem del neke secret organizacije in da moram rešiti uganko, ter glasovi, kar dve leti. Doma mi nihče ni verjel kaj se mi dogaja, mami sem povedala za glasove, a mi ni verjela. Torej sem prišla do zaključka, da si vse skupaj izmišljujem. Letos marca pa sem doživela prvi hud panični napad, pred katerim sem bila že hudo tesnobna. Težave sem imela z dihanjem, a sem takoj vedela da je vse povezano s psiho. Dobila sem napotnico za psihiatra in pristala v bolnišnici, kjer so me zdravili. Obdobje je bilo hudo. Neprestan strah da bom umrla, da narobe diham, strah. Po bolnišnici sem se nazaj spravila v svoje življenje. Uredila vse v zvezi s faksom. Dobila fanta. Počutje se mi je zelo izboljšalo, čeprav še vedno imam ta strah, ko sem zunaj sama. Ko grem po mestu se sprašujem, če bo kdo kje ki mi bo znal pomagati, če bo kaj z menoj narobe. Sicer pa se v prostem času ukvarjam s športom, hodim na zumbo, na TNZ aerobiko, nekaj malega tečem, bojujem se proti pridobljenim kilogramom, rada rišem, poslušam glasbo. Imam tudi morskega prašička
Sedaj študiram.
In še vedno mislim, da bo šlo moje počutje samo še navzgor, ostajam optimistična oseba.
