prosim za čimvečjo pomoč- čustva

[Slavka]

Plesalka 

No, če ti nasplošno ni do spolnosti, potem tole:

se potem začnem spraševati, zakaj to, ali je on kriv, ali sem jaz kriva, ne čutim več kot bi morala,

...ne razmišljaj več. Ni kriv partner, niso kriva tvoja čustva do njega, nisi kriva ti...Ne išči krivde, temveč sprejmi dejstvo, da si v obdobju, ko ti ni do spolnosti.

Tudi to obdobje bo minilo in  gotovo bo še vse lepo in prav, samo ne "psihiraj" se še dodatno. 

Mogoče te pa tale malo stimulira 

http://www.youtube.com/watch?v=kyyuuLg9S5g&feature=related

[plesalka]

slavka hvala.

res je, ni kriv on, nism kriva jest, pač imam tako obdobje in morala se bom sprijazniti  .

glede zobčkov pa takole, potem je normalno, da so včasih prisotni, sej to pomeni, da se zdravim, kajne??
res si želim, da bi se pozdrabila in zaživela življenje brez tablet, takrat bom res vedela, da sem ok.

sej, tudi to ko me mori, sem se nekako lahko pomirila in je bilo ok, napisala sem pa vseeno na forum, ker vem, da znate potolažiti in, da mi je bilo potem vse lažje...

res se je med nama veliko zgodilo, od razhoda, pa potem drug fant in nato zopet skupaj in nato je bil še en fant ki je poskušal razdreti najino vezo, potem stvari, ki so se zgodile ne vem kdaj, v glavnem vse sva prestala in mislm da je najina ljubezen res trdna in da sva res za skupaj...kakor pravijo navsezadnje prava ljubezen res zmaga

vem pa, zakaj se ''zbolela'' oz. doživela ''živčni zlom'' in depresijo. zaradi tega, ker nisva imela razčiščnih stvari in ker mu nisem povedala za tega fanta, ko je pisal sms, ker sem želela prikrajšati kreg v najini zvezi , ampak ko sem zbolela sem mu morala vse povedati, ker nisem več zdržala in sem šla na vse ali nič...hvala bogu me ima tako rad, da je vse razumel in je samo rekel, če sem ga kdajkoli prevarala in seveda ga nisem in potem je rekel ok, sedaj se probaj pom¸iriti in vse bo ok!

jest res vem, da imam najbolj razumevajočega fanta na celem svetu, da je vse to prestal z mano in ostal z mano v vezi in da imava sedaj čudovito hčerkico in malo psičko, imava ja res popolno življenje.

sedaj pa samo, da se jaz dokončno pozdravim, bo pa res odlično.

hvala ker ste si vzeli čas in prebrali moj dopis, lahko pa tudi malo pokomentirate )))

 

[plesalka]

jao, kako sem se že bolje počutila, sedaj sem pa spet padla v brezno in ne znam splezati ven...nekaj me vleče na dno, ne morem pozabiti preteklosti, kako naj jo pozabim.

čisto sem že izmučena, od mojih misli...

želim si imeti mirne in sproščene dni. imam občutek, da ne bom nikoli več ista oseba, kot sem bila.

pomagajte, jaz sem že utrujena od vsega  

[Slavka]

Plesalka 

Ja, preteklost je ponavadi tista, ki nam otežuje življenje v sedanjosti. In čeprav je velikokrat slišati, da kar je bilo je bilo, da je važno to, da smo tukaj, kjer smo, vseeno ne moremo mimo preteklosti, saj nas je le-ta oblikovala v osebo, kakršna smo sedaj.

Spopadanje s preteklostjo ni najlažje dejanje, pa vendar, če čutiš, da te stvari omejujejo in bremenijo, bo potrebno verjetno tudi soočenje s to preteklo zadevo. Jaz ti resnično priporočam, da si poiščeš pomoč psihoterapije ter z njeno pomočjo počasi počistiš pajčevine preteklosti v tvoji duši.

Zaenkrat pa poizkušaj pri sebi razčistiti, kaj te tako zelo skrbi in zakaj te to spravlja v tako velik obup. Česa te je v bistvu najbolj strah in kaj lahko sama storiš, da ta strah zmanjšaš.

Vem, da te partner razume in podpira, zato se pogovarjaj z njim...Zaupaj mu in dovoli, da ti pomaga, kajti včasih rabimo zgolj razumevanje in ramo na katero se lahko naslonimo, ko nam je hudo.

Sicer so pa zdaj precej težki dnevi...tudi jaz se ne počutim dobro in ravno tako, kot ti, čakam, da se pokaže sonček izza oblakov.

Drži se...zmoreš več, kot misliš 

[plesalka]

Slavka hvala na tvojem odgovoru!

ja, preteklosti se zelo bojim, imam slabo vest za to kar se je zgodilo...prevare nikoli ni bilo, samo pač smsi in potem, ko sva šla narazen za en mesec, je bil drugi fant...to me najbolj mori, kako sem sploh lahko bila z drugim, na bruhanje mi gre, ko sploh pomislim nato...bljah!

se tolažim s tem, da sm ponosna sama nase, da ga nikoli nisem prevarala, čeprav so bile šanse, kar tudi on ve, ampak prevare pa nikoli ni bilo, še sreča, ker če bi bila nebi mogla preživeti!!!

moti me pa to, ker ni tistih čustev v polni meri. včasih mi je bilo ko sem pomislila na starše, hčerko, fanta toplo pri srcu, tako toplino sem čutila, sedaj je pa bolj prazno vse skupaj. obremenjevala sem se, ker ni bilo te topline do partnerja in kot veš sem se bala, da sem se ohladila.... sedaj se potolažim s tem, da ko pomislim na domače, je prav tako ni,tako da vem da ni problem v partnerju in da ga imam rada, da mi je vse. namreč sploh si ne predstavljam življenja brez njega.

no, pač jaz se bojim, da te topline nebom več čutila, da ne bo več lepih občutkov, ko bom pomislila na vse domače...tega se najbolj bojim!

 

[plesalka]

pozdravljeni!

Zopet se vam javljam, ker sem spet padla na dno... bilo je že vse super in fajn, zadnje dneve pa spet čutim tesnobo in celo razmišljam o čem hujšem psihiatrinja mi je februarja rekla, da bovi do poletja nehali z adji, ker mi gre tako dobro...

Zopet čutim tesnobo in strah pred ne vem čem... Gledam hčerkico in razmišljam o tem kako bi ji bilo, če mene nebi bilo, potem razmišljam  o mojem, kako mora trpeti, ker ima takšno partnerko, vso depresivno, zredila sem se....

Zakaj sem zopet padla na dno? A je tako težko, da bi bila zopet srčena in uživala v tem kar imam?

Sej, ko se nekako prepričam, da imam vse kar sem si želela, je malo bolje, ampak to traja trenutek, dva, potem pa zopet moreče misli...

Vem, da boste nekateri rekli naj nadaljujem z adji, samo js jih bom prenehala jesti, ker itak nimajo nobenega vpliva, itak nič ne pomagajo, sama več ne vem kaj naj naredim...


februarja sem bila v nemčiji na pregledu očes, kjer ti vidijo kaj naj bi bilo s teboj narobe in mi je dal tablete na naravni bazi za proti depresiji, počutla sem se bolje, fuuul bolje, zdaj pa zopet ta tuga in nesrečno počutje...


Resnično zgubljam upanje in bojim se, da bom zgubila boj sama s sabo


kaj naj naredim, vse kar si želim je to, da bi bila srečna in uživala v življenju ki ga imam...


pomagajte mi s kakšnimi pozitivnimi mislimi, to mi vedno zelo pomaga...


hvala 

[urssska]

Od novembra do sedaj je bilo pa v redu? Vsekakor MORAŠ povedati vse to psihiatrinji in če je očitno, da ad-ji niso več učinkoviti (včasih učinek izzveni), jih MORAŠ zamenjati, ne prenehati z njimi, sploh, če razmišljaš o samomoru plesalka! Negativne misli so bolj posledica depresije kot tega, kar se ti je zgodilo, če ne bi bila depresivna, se ti ne bi skoz vrtele okrog tega, ne bi blo občutkov krivde, ne bi blo težav v spolnosti. Najslabša stvar, ki jo zdaj lahko narediš je, da nehaš z ad-ji. Drži se, vem, da zdej ne vidiš ven, ampak oklepaj se dobrega, kar imaš, oklepaj se otroka in prebrodi to.

p.s. Kake tablete na naravni bazi ti je pa dal? Si povedala zdravnici? Saj najbrž veš, da kake šentjanževke ne smeš skupaj z ad-ji jemat ...

[Slavka]

Plesalka 

Pridejo slabi dnevi, ki so lahko posledica kakšnih stresnih dogodkov, včasih pa se lahko v nas priplazijo slabe misli, kadar imamo preveč časa za razmišljanje...

Tudi jaz se vsake toliko soočim s "padcem", ko po moji glavi begajo misli in me obhaja dvom v vse skupaj, celo v lastno življenje, vendar vem, da je to pač moj odziv na nekaj, kar se mi dogaja in da bo zagotovo minilo... 

Morda te trenutno obhaja strah tudi zaradi prihajajočih sprememb...Torej, da prenehaš z ADji in znova zanosiš...?

Če jaz razmišljam iz sebe, potem so lahko misli o samomoru tudi izraz tega strahu pred prihodnostjo. Tako vsaj razmišjam jaz, kadar se mi zdi, da prihaja v moje življenje nekaj, s čemer se bom težko spopadla...Takrat si želim, da me sploh ne bi bilo in se mi s tem ne bi bilo potrebno soočiti...

Torej Plesalka, draga moja, jaz ti znova najbolj priporočam, da se odločiš za kakšno terapijo, ter predelaš tisto, kar ti ne dovoli uživati življenja.V tebi je nekaj, kar te gloda in vsake toliko priplava na plano, nekaj, česar se bojiš in ima zato tako velik učinek nate....

Vendar poglej se "od daleč", poglej svoje življenje z očmi opazovalca, pa boš videla lepo mlado žensko, srečno v objemu svojega dragega in ljubečo do svoje hčerkice...To namreč vidim jaz, ko pogledam tvoje slike na FBju...
Telo in oči ne lažejo, zato ne dovoli svojim notranjim strahovom, da zamajejo zaupanje v tvojo ljubezen do svoje družinice...

Pogovori se s svojo psihiatrinjo, zaupaj ji, kako se počutiš in predvsem si poišči pomoč v obliki psihoterapije, da boš pregnala svoje demone iz preteklosti in začela vendarle uživati v sedanjosti...