Živjo!
Tudi jaz sem ena izmed "dušečih" se ljudi in lahko povem svojo izkušnjo s paničnimi napadi. Sicer sem tudi po naravi zelo panično bitje, venomer zaskrbljeno, negativno naravnano. Nekaj je prirojenega, nekaj je pa tudi vzgoja. Na nas takšnih je pač, da si pridobimo informacije o tem kako se predrugačimo v bolj pozitivne in brezskrbne ljudi. Za vse to obstajajo zelo dobre tehnike in seveda veliko vaje, da se naučimo obnašati po teh nam novih vzorcih vedenja.
Leta 2006, enkrat januarja, se uležem spat, ko me nenadoma prevzame grozen občutek dušenja. Kakor da ne moreš do zraka, ali pa kot ste rekli zgoraj, ne moreš napolniti pljuč, ne moreš vdihniti do konca in se bojiš, zelooooo se bojiš da se ne zadušiš. Grozen občutek, ne veš od kod to in kaj ti je.. samo hočeš da mine... Nepopisno grozno. Tisto noč sem se nekako pomirila misleč, da se zadeva naslednji dan ne bo ponovila. Ampak se je. Predvsem zaradi panike, da se ne bo spet ponovilo. Tako da sem seveda že naslednji dan končala pri dežurnemu zdravniku, ki me je malo umiril in mi rekel da spijem nekaj za pomirjanje. Jaz sem tudi dosti proti zdravilom, zato me je bilo strah spit tudi Persen.
In tako so dnevi minevali, meni je bilo vse huje. Zglasila sem se parkrat pri svoji zdravnici, ki je venomer omenjala neko virozo, jaz sem pa dobro vedela da je tukaj nekaj drugega posredi. Sama sem si praktično postavila diagnozo (po vsem kar sem prebrala na spletu) in odšla do nje, naj mi nekako pomaga in najde dobrega psihiatra. To je bilo že en mesec po prvem paničnem napadu in sem bila že čisto izčrpana s to borbo same s sabo, počasi sem padala v depresijo in to je bil najhujši možni občutek, ki sem ga kdajkoli doživela. To je grozen občutek brezizhodnosti, grozno. Poklicala sem ambulanto in srečo sem imela, da se je javil psihiater in me po moji zgodbi in grčevitem jokanju nekako umiril in me naročil kmalu.. seveda vse to samoplačniško. Ne morete si predstavljat koliko pomenijo zdravnikove besede. Mene je psihiater po 1 uri in pol pogovora umiril, mi razložil zadeve in mi predpisal Asentro za pol leta. Minimalna količina, tisto tableto z najnižjo dozo (mislim da je 25 mg) sem lomila na pol. Vse mi je razložil, jaz sem prišla ven iz ambulante kot nova. Poleg tega mi je predlagal da se udeležim psihoterapije v Kliničnem centru, kamor sem se seveda prijavila in obiskovala. Seveda sem bila še naslednji mesec prestrašena, ampak moje stanje se je izboljševalo. Hodila sem na te terapije, soočala se s strahom-kar je zelo pomembno če se hočeš straha znebit (to je zunanji svet-kaj če padem skp v troli, nekje na javnem mestu,...), pila Asentro tako kot predpisano in ukvarjala sem se z jogo. Nisem opazila nobenih radikalnih stranskih učinkov jemanja AD. Moje življenje se je vrnilo v normalo po 6 mesecih. Vse je bilo isto kot prej, le spomin, da se ti je to zgodilo.. Seveda sem to hotela pozabit, in tudi skoraj sem... V teh 6 letih sem mogoče imela kak napad, samo to je bilo na kakem izpitu ali ko sem bila res pod pritiskom. Dokler se mi po 6 letih, lani, aprila spet ni povrnilo. (je to mogoče kaka fora prehoda iz zimskega v spomladansko vreme, ker vidim da to dosti omenjate tukaj?) Dobro sem vedela za kaj se gre, občutek se je ponovil, vendar nisem bila tako panična kot prvič. Rekla sem si, poznaš to zadevo, sooči se z njo. Ene dva tedna je bilo dokaj težko, zopet se soočat s tem. Bilo je spet dosti joka, študiranja na to temo, vendar kot pravim, soočila sem se bolje kot prvič. Nisem poiskala nobene pomoči. Poiskala sem si pa na spletu enega odličnega človeka, ki zelo dobro opisuje panične napade, ker jih je sam preživljal skoraj celo svoje življenje. In njegove metode in pristop k problemu so res super. Edino tisti, ki je prestal panične napade razume kak je to občutek in ti lahko pomaga bolje kot katerikoli psihiater. Seveda so psihiatri tam zato, da ti pomagajo, in seveda pomagajo, samo najbolje vam bo znal pomagati človek, ki je to dejansko prestal in ki dejansko razume. On je Geert Verschaeve, belgijec, ki zelo dobro ve kaj so to panični napadi.. in ima na youtubeu svoj račun, in to je:
http://www.youtube.com/user/ilovepanicattacks Zelo veliko vam bo pomagalo pri vaši psihoterapiji, informiranju o tem in tehnikah s katerimi se rešimo paničnih napadov. Največja fora je v tem, da se ne smemo obvladovat in da si zmeraj rečemo (če imamo seveda diagnosticirano panično motnjo): So what?
Karkoli se bo zgodilo se bom sekiral takrat ko se bo zgodilo, ne prej! Ker tako si samo ustvarjamo podlago za anksioznost. S takim načinom razmišljanja bo panika sama od sebe izzvenela. Vendar seveda, kot za vse, tudi za to je potrebna vaja, da si to dopovemo. Kar se mene tiče, sama se sprašujem, kaj je povzročilo, da sem jaz 6 let živela brez paničnih napadov in kot da jih nikoli nisem okusila. Ali je bil to skupek vseh zadev, ki se jih zgoraj naštela, ali so AD vseeno pomagali.. Ne vem. Sedaj, po enem letu še zmeraj nisem čisto čista od paničnih napadov. Mogoče mi ob vsej tej moji informiranosti manjka neka manjša doza Asentre. Ne vem.. Si pa pomagam na različne načine. Če začutim da težje diham, da sem nevrotična, da sem tesnobna ali panična.. si spijem en zelo dober čaj, ki me pomiri. Priporočam vsem. To je
Ajurvedski čaj za pomiritev- kupite ga lahko v CHA prodajalni (City Park) ali pa spijem Persen. Je pa ena zadeva, ki bi tudi rada povedala.. Ko se mi je zdaj drugič to ponovilo, sem poklicala eno psihiatrinjo in ji razložila zgodbo kot sem vam, je ona rekla.."Mogoče vi tega ne želite slišat, ampak vam se je spet podrla kemija v glavi in bi bilo dobro da spet posežete po ADjih..." Jaz sem še danes po enem letu brez njih, shajam normalno, samo moram reči, da nisem čisto brezbrižna, da se mi tu pa tam spet pojavijo napadi, kot takrat pred 6 leti ko sem to res premagala.. Očitno pa nisem do konca, ko se mi je pa spet ponovilo. Zato razmišljam, da bi mogoče spet odšla malo na pogovor k psih. in da spet ene pol leta poizkusim na minimalni količini piti ADje. Mnenja so različna, Ta Geert in marsikdo bo rekel, da ADji ne pomagajo nič, psih. ti bo pa rekel, da se ti je podrla kemija v glavi. Ne vem, enim je očitno potrebno oboje, enim pomaga samo psihoterapija, mislim pa da zmeraj mora bit prisotna psihoterapija. Verjamem pa tudi v substanco. Predvsem pa volja, da se spoprimeš s tem. Pa še nekaj. Panika se hrani s strahom. Torej, bolj brezskrbni boste, manjša je verjetnost, da vas bo panika zagrabila. Evo, dodajam še eno zelo dobro spletno stran, sicer je v srbščini, samo je zelo poučna in mislim da zelo v pomoč.
http://www.anksioznost.net/Lep pozdrav vsem z upanjem da sem vam vsja malo pomagala!
