Prosim za pomoč

[biba_123]

Pozdravljeni. Moje ime je Tina, stara sem 18 let in bi bila zelo vesela, če bi mi kdo pomagal.
Nisem vedela kam se obrniti, zato sem se odločila, da se bom kar tukaj razpisala.
Pišem pa zato ker imam kar nekaj težav. Nevem ali bi temu rekla depresija, ampak neprestano sem slabe volje in utrujena. Tudi jezna sem veliko. Zato je tudi odnos do moje družine zelo slab. Neprestano iščem razloge za konflikte z njimi, ker vem, da so oni edini na katere se lahko jezim. Pa ne zato, ker bi to hotela, samo zato, ker bi rada, da gre vsa jeza ven z mene. In potem se počutim še huje, ker imam slabo vest. Moja najhuja težava pa je ta, da se ne morem spraviti ven s sobe. Vse moje življenje se odvija v sobi, kjer imam računalnik na katerem gledam ves dan filme in jem vse kar mi pade pod roko, ker se tako tolažim. Zato imam tudi nizko samozavest, ker sem pretežka. Najbolj me skrbi to, da ne bom prenesla vseh težav, ki me bodo v življenju doletele. Nevem ali je to zaradi vseh ostalih težav ali pa sem le taka osebnost, vendar me vsaka grda beseda prizadane, vsaka težava mi je v veliko breme in če vidim, da je kdo pametnejši od mene ali boljši v kateri koli stvari, se te osebe izogibam, ker se bojim konkurence. Zato tudi nimam prijateljev, ker se bojim, da me bodo jemali za drugačno ali čudno. Vedno, ko sem zraven znanca ali družinskih članov se pretvarjam, da ne vidijo kaj se dogaja. Že samo pogovarjanje mi je težko. Nikakor ne najdem pravih besed in se ne znajdem med ljudmi.
Prosim, če mi kdo pomaga, ker moram odrasti in se spopasti s svetom brez, da me je pri tem strah.
Rada bi samo ugotovila zakaj so nekatere stvari zame toliko težje, kot za koga drugega.
Iskrena hvala že za vnaprej!

[Smokyboy]

Draga biba,

kako dobro te razumem. Čeprav imam jaz za sabo že leta dokazovanja med študijem in na delovnem mestu, mi je zadnje čase samozavest padla podobno kot tebi. Vsi okoli mene se mi zdijo uspešnejši, bolj zagnani in z bolj določenimi cilji, kaj hočejo doseči.
Svetujem ti, da si najdeš psihoterapevta, ki bo znal strokovno opredeliti vire tvojih težav in z ustrezno metodo doseči, da boš sama spoznala nerealnost svojih predstav in pogleda na svet. Morda bodo v začeni fazi potrebna zdravila, ki se jih nekateri zelo otepajo, ampak iz lastnih izkušenj vem, da je najprej potrebno premagati fiziološke simptome, da se lahko posvetimo psihološkim.
Meni tudi izjemno pomaga pogovor z bližnjimi, brez katerih bi bile stvari veliko hujše. Ko berem sporočila na tem forumu, se zavedam, kakšno srečo pravzaprav imam. Tudi ti praviš, da je odnos z njimi slab, ker na njih stresaš svojo jezo. Poskusi z nasprotnim pristopom in morda lahko s tem, da se jim zaupaš, ubiješ dve muhi na en mah.
Resnično ti želim, da bi ti uspelo. Vsaka uspešna zgodba na tem forumu tudi ostalim, ki preživljajo težke trenutke, vrača upanje v to, da bo bolje.
Javi se še kaj.