back to reality

[I.]

Zdi se cela večnost odkar se je zgodilo vse to. In res, dnevi minevajo, ljudje prihajajo, svet se vrti naprej in še vedno si v isti prekleti stvari.
Ne zdi se ti narobe a veš da pogrešaš dneve ko je bilo vse tako prav. 
Sedim na okenski polici in opazujem okolico. Megla se vleče čez nebo in zavzame prav vsak kotiček sveta. Zdi se tako zelo temno in ko še zadnji žarki svetlobe izginejo za drevesne podobe nastane tema.
Okoli mene se vlečejo temne sence in mi odvračajo poglede, zmedejo me in mi odvračajo pozornost.
Tako prav se počutim, tako umirjeno. Kljub temu da ne vidim skoraj nič je svet tako zelo svetel ravno zdaj.
 Začnem razmišljati o stvareh ki se dogajajo in spet se mi prikradejo misli. Tako zelo obupno boli ko bi rada da se vse neha, vse misli, vse stvari, vsa preteklost.
Zvrti se mi in omotično se z čelom naslonim na mrzlo steklo okna. Zaprem oči in se poskušam umiriti ko ugotovim da sem popolnoma mirna. Zazebe me a nimam dovolj moči da bi stopila po karkoli kar bi me lahko ogrelo.
Zdi se da je edina senca ki zares obstaja ravno ta trenutek senca mojega življenja. Trese se in izginja. In včasih se počutiš da bi naredil vse,le da bi se vrnil nazaj v čase ko je bilo vse vredu. Misli niso švigale po glavi, nisi se počutil kot da odmiraš brez razloga , Nikoli nisi hotel umreti in nisi se počutil sramotno v telesu v katerem si živel. Ljudem si lahko pogledal v oči brez da bi jih spoznal.
Rada bi vedela kje se vse to konča.Rada bi da se vse konča.
Trenutki ki me delajo nemirno in me obujajo spominov na vse kar se je dogajalo. Rada bi pozabila, vem da bi. Presune me , obrnem se in z glavo zadanem ob steklo. Bolečina me pomiri in počasi pojenja, pritisk v glavi se veča. In reže me misel da sem.
Boli ko ne razumejo da te bolečina pomiri. Ko kri prebije skozi tvojo kožo se počutiš kot da je vse vredu. Veš da si. Lahko zaupaš sam sebi in vzameš stvari v svoje roke, ostaneš sam in samota te pomiri.
Milina tišine ob samoti in bolečini te pomirja in veš da živiš. Nihče te ne mora prepričati da delaš narobe.
Zdi se tako zelo prav. Potrebuješ sebe, potrebuješ samo sebe. Nihče ne more pomiriti tvojih misli, nihče te ne more spraviti v kontrolo.
Sam veš kdaj si in kdaj ne in samo to potrebuješ, ne nekoga da ti to pove, potrebuješ sebe da to odkriješ.
Rad veš da si in to je stvar ki te predstavlja.
Predstavlja tvoj svet, tvoje sence. Ne ljudje, ne stvari okoli tebe, sam sebi dokažeš da si in veš da bo potrebno veliko več da boš zmogel dojeti da si še na drug način.Ne moreš se znebiti bremena ki te ovira. Bremena življenja. Zdi se tako zelo lahko a je tako težko. Tako prekleto težko.
Kmalu ugotovim, da spet preveč razmišljam. V glavi mi razbija in misli se odbijajo. Spomnim se da izgubljam sebe, spomnim se kaj se dogaja. Spomnim se trenutkov in besed in se na koncu spomnim tudi besede ki predstavlja preteklost in me spomni na to, da preteklosti sploh ni in ravno to me spravi nazaj v realnost.