Imel sem hude strahove pred ljudmi - sedaj jih nimam več

[zelo_resen]

Lepo pozdravljeni!

Na tem forumu oz. že na enem, ki je bil pred tem sem veliko pisal o moji prestrašenosti(moj vzdevek pod katerim sem največ pisal je bil "Crniracek", pa mislim da "oj"(sem že pozabil)). Sem vsakodnevno zardeval pred ljudmi in imel v sebi pravo paniko, ko sem se znašel v socialnih okoliščinah. In tudi veliko tesnobo, ker sem vedel da bom spet to doživljal v prihajajočih situacijah.

No v teh letih se je pri meni marsikaj spremenilo. Zdi se mi, da sem bolj v stiku s tem, kaj se mi dogaja v socialnih situacijah. In nenazadnje sploh ne razmišljam več o teh problemih, saj jih v veliki meri nimam več. Namesto, da bi se v socialnih situacijah vrtel okoli tega, kakšen vtis dajem in kaj si mislijo in kaj si bodo mislili ko bom... se sedaj "film" ne vrti okoli teh stvari, ampak okoli tega kar je "tema, poanta" socialne situacije.

No, spomnim se, da sem se pred leti na forumu čutil tako zapuščenega. Kot da noben nima pojma kako se naj rešim te fobične nadloge. Bil sem prav jezen na tiste, ki so se je rešili, pa niso prišli pomagat tistim, ki se vsakodnevno matramo v tem. Bil sem jezen na psihologe, ki niso prišli na zbirališče trpečih(forum) in poskušali pomagat. In sem se spomnil te moje jeze in se opazil, da teh problemov večinoma nimam in sem sklenil, da vas pridem malo obiskat.

No, vem kako hudo težko je biti v filmih soc. fobije.

Jaz sem bil takrat zelo nagnjen k temu da razmišljam o soc. fobiji. Mislil sem, da jo lahko z filizofiranjem odpravim. In tako, če je tukaj kdo, ki bi želel kaj napisati na to temo, naj bo pomirjen in z veseljem rečem(pišem) kakšno stvar o tem.

Lepe dni vam želim. Po moje nikakor ni soc. fobija neka možganska poškodba, ki se jo skoraj ne da preseči. Jaz sem sebi vsekakor dokaz. Zato vam rečem, da se da. Samo ne kar takoj. Stvari se odprejo, pogled se razširi, čustvene navade se spremenijo,...

LP

[Toja]

Zelo lepo je prebrat takšno zgodbo...čestitam ti "Crniracek"... BRAVO 

[zelo_resen]

Hvala toja   Mi ni preostalo drugega. Je preveč težko živet z vsemi temi občutki. Se spomnim enega prelomnega obdobja, ko sem si rekel, da ne morem vplivati kako moje telo reagira, in pustil svobodo mojemu telesu. Hudo je samo takrat, ko sam sebe sekiram, ko moje telo ni reagiralo po mojih željah. Tukaj pa res lahko nekaj spremenim: to da se imam rad, ne glede na to kako mi moje telo reagira, to da se ODLOČIM in se ne sekiram. Ne vem... nekako se mi zdi, da je to pot ven iz tega začaranega kroga, vsaj pri meni, če že ne v splošnem.

LP

[temnomodro]

Ja... zdaj pa me zanima, kako ti je uspelo? Lahko poveš še par besed o načinu? Čeprav verjetno za en način vem...

[zelo_resen]

Ja, temnomodro, lahko.
Ali si zaslužiš, da si govoriš kak bednik,.... si bil, ko si.... v tisti socialni situaciji? Jaz sem si nekega dne končno rekel, da nisem bednik(ali karkoli negativnega si misliš in govoriš sam sebi). Žal mi je bilo, da moje telo reagira tako kot reagira in ne tako kot jaz mislim da bi moralo. Ampak telo samo reagira na to kar mi doživljamo. To, da se sprejmem kot pač duševno ranjenega človeka po tem ko doživim neprijetno socialno situacijo in se odločim, da se ne bom vrtel okoli tega in se sekiral, se mi zdi da ozdravlja samo po sebi.
Izvor strahu in napetosti oz. njihova intenziteta v socialni situaciji se napaja verjetno v tem, kolikšno tragičnost pripisujemo, če bo spet šlo telo po svoje in nas osramotilo. Če pa se odločim in si rečem, da sicer res ne morem kontrolirati telesa, da ne bi izražalo tistega kar čutimo, lahko pa kontroliramo to, da se sprejmemo in se ne gnjavimo. Mislim, tako je lažje(mogoče) potem, da pridemo v stik z dogajanjem v soc. situaciji in reagiramo čustveno na to, kar se dogaja ne pa da se spet vrtimo okoli tega kako bomo izpadli.
Ne vem kolikokrat se mi je dogajalo, da ko sem v družbi zardel in pokazal vse simptome soc. fobije sem se lahko sprostil in šele potem zadihal pravo dogajanje in zaživel, se začel res izražati.
In koneckoncev ni hudo to, da zardimo ali se tresemo ali potimo ali kaj vem kaj še.... hudo je to, da se sami sebe gnjavimo kaki bedniki smo in se sekiramo... to je tisto kar nam greni življenje. Ej, samo telo regira... ima svoje razloge. Zato še nismo za stran vržt.
Pa malo poglejmo iz drugih vidikov na življenje. Ni pomembno kake face smo pred drugimi, kako moramo narediti fajn vtis, kako moramo.... maaaahhh to ponavadi iskrene ljudi odbija.

Hm, upam, da je bilo kaj koristnega v napisanem, drugače pa kar z besedo ali vprašanji na dan temnomodro. Malo sem že pozabil, kaj vse me je pripeljalo do tega, da sem v soc. situacijah bolj pristen, bolj jaz in ne razmišljam o tem kako se bom spet osmešil in kaj si bodo mislili in....
Z vprašanji in kritikami napisanega itd. se bom že spomnil.

LP

[Betka]

Čestitke zelo_resen, ogromno si dosegel. Vem, kaj pomeni strah v socialnih situacijah, saj se z njim borim že leta. Ogromno energije mi to vzame, vendar se druženju ne izogibam, saj niso problem drugi ljudje, ampak sama situacija. Kljub socialni fobiji ne bi mogla živeti izolirano in neaktivno.

[Arnold_Layne]

Zakon!!!
Na tem forumu manjka takšnih sporočil 

[zelo_resen]

Me veseli, da vama je všeč. In hvala za čestitke.

Se strinjam, da se ni za izogibat druženju, ker je drugače težko napredovat. Kljub temu pa se mi zdi, da tudi se silit družit ni fajn. Najboljš se mi zdi najt užitek v druženju.

[gasperg]

super post, res!

[Maycha]

zelo_resen, odličen zapis, vse pohvale in le tako naprej. Naj se strahovi nikoli več ne vrnejo.