zaupanje psihologinji, staršem ...

[di-sidera]

Hej!

Torej.. v torek sem bila pri osebni zdravnici in se ji nekako bolj odprla kot prejšnje mesece, ko sem bila k njej poslana pod neko malo prisilo staršev. Pa saj mi je bilo vedno lažje z njo govorit. Ampak nazadnje še sploh. Dobila sem napotnico za k psihologinji h kateri sem naročena čez slaba dva tedna. Zdravnica je rekla, da bomo potem s pomočjo nje dobili odgovore, če potrebujem kakšna zdravila, mogoče kaj več od psihologinje itd.
Samo. Tu nastane problem. Ne vem, če se bom lahko odprla psihologinji tako kot sem se zdravnici. Ne vem strah me je. Morda tega, da bo vse kar bom povedala njej bo ona staršem.
S starši o svojih problemih ne morem govorit. Čutim nek odpor. Pa tudi ne vem točno zakaj. Morda, ker me mami neke trenutke, ko ji kaj povem tolaži, govori, da me razume, da mi bosta z očetom stala ob strani potem pa v kakem trenutku jeze vse vrže name. Vse kar sem ji zaupala in to me prizadene.
Zdaj mi je govorila tudi, da kako naj me pelje k psihologinji, ko pa ona sploh ne ve zakaj me pelje. Ne ve za polovico mojih problemov. Da kako bova skupaj šle k psihologinji, če ona ne ve kaj se z mano dogaja. In, da bo psihologinja takoj ugotovila, da nimava nobenega odnosa itd. Čez par minut, ko se je umirila pa mi je že začela, da me čuti, da je prav, da vsaj nekomu zaupam in, da če mi bo hudo in bom želela zaupat pa ne bom mogla njej naj ji rečem in bo poklicala zdravnico.. Pač ne vem čudno je.
Naj še enkrat omenim..stara sem 16. Na napotnici pa piše depresivna motnja in motnje hranjenja. In nekaj v smislu, pač koliko sem videla prebrat.. da imam od maja letos izrazitejše obsesivnosti(nisem prepričana če ravno ta beseda, ker nisem znala čisto prebrati) zaradi izredno nizke samopodobe in samozavesti in  motenj hranjenja.

Ah..sej ne vem kaj sem sploh želela. Morda kako zaupat ali, če sploh zaupat..?

[krasendan]

Hej...

veš kaj, odlično ti gre. Zdravnica vidi, da nekaj ne štima, zato si dobila napotnico. Ko boš pri psihologinji se ne obremenjuj preveč. Sploh pa glede mami. Povej, tako kot je, kakor se počutiš. Ostalo bo že psihologinja dognala. zato je tudi tam.

Ali bo mami s tabo pri psihologinji?  Ali boš najprej sama z njo govorila?

Mamici ni potrebno nič vedeti. Nič ji ni teba povedat kaj govoriš psihologinji in kaj zdravnici. Vzami to za svoje. Svoje urice, ko si lahko pred nekom neobremenjena.

Vse bo še v redu!

Držim pesti in samo pogumno!

[martinca]

Ne vem, če se bom lahko odprla psihologinji tako kot sem se zdravnici. Ne vem strah me je. Morda tega, da bo vse kar bom povedala njej bo ona staršem.

Morda, ker me mami neke trenutke, ko ji kaj povem tolaži, govori, da me razume, da mi bosta z očetom stala ob strani potem pa v kakem trenutku jeze vse vrže name. Vse kar sem ji zaupala in to me prizadene.

In, da bo psihologinja takoj ugotovila, da nimava nobenega odnosa itd. Čez par minut, ko se je umirila pa mi je že začela, da me čuti, da je prav, da vsaj nekomu zaupam in, da če mi bo hudo in bom želela zaupat pa ne bom mogla njej naj ji rečem in bo poklicala zdravnico..

Odgovarjam ti na tvoje stavke.

Mama nima enakih problemov in se zato obnasa do tebe skodljivo : taksen vroce-mrzel odnos pa je strup za tvoje psihicno stanje! Morda tvoje stanje izvira celo iz temeljnega pomanjkanja varnosti in njene ljubezni, ampak je za popravo odnosa iz otrostva, pomembno oblikujocega tvojo osebnost, zdaj v vecini, prepozno in se ne trudi njo prevec.

Zato priporocam, da ji poves cim manj, samo osnove in še to je pametno in bi bilo zelo humano in v smeri spostovanja clovekovih pravic mladoletnika, ce bi to raje opravili nasi strokovnjaki, psihologi, psihoterapevti  in ostali, ki se z mlado oseob ukvarjajo in tudi po 18. letu, saj je oseba custveno odvisna od, vcasih,  neljubecih starsev in z izpovedovanjem avtomatsko pokasira skodljivo nerazumevanje, napadanje in potem nemoc, ker nas ucijo, da se s starsi ne smes kregati. In da bi psihologinja v goli osnovi povedal bistvo in napotke starsem, npr. da je motnja resna in da kot odgovorna za mladega bolnika starsem prepoveduje sprejemati otrokove tezave, ker ta zdaj res ni na mestu in pricakuje v korist obdelovanega cloveski in normaleni prijateljski odnos kakor do znanke na cesti, ki je starsi prav tako ne gredo simfat, ce ze ne zmore zascitniskega odnosa starsi-otrok. Tako se naj zgodi!   

V zadnm stavku kar pises, pa mama ocitno ve, da se nekaj dogaja in da je njen odnos do tebe napacen, da sama s tabo nima pravega kontakta, ocitno je zate 'premocna' (lahko je biti odrasli mocni osebi mocan namesto preobcutljiv in ne razume rahlocutnosti) in da se raje zmeni z zdravnico. Tako da vseeno menim, da ti tvoja mati zeli okrevanje.

Mozno, da se bo vse porihtalo. Ti pa kar zaupaj, vse je anonimno in ce bo kdo kaj vedel svetovat, ti bo svetoval, zate v tvojo oporo.  Upam da je to vse prehodno, da bos znova normalno jedla brez zapletanja okoli hrane, pa da bos to vse premagala in se bos v zivljenju znasla,  se ojacala, pridobila samozavest in bos samostojna oseba 

[Lizika]

Sem ti odgovarjala že v tvojem prvem sporočilu, preden sem tega prebrala.

Težko mi je tudi komentirat vajin odnos z mamo. Ne morem namreč mimo tega, da na vse skupaj pogledam tudi skozi oči mame. Če sama počneš napake, se na trenutke ne znaš soočati z danimi situacijami ... je prav, da veš, da tvoja mama v vsem tem ni popolnoma nič drugačna od tebe. Tudi ona ima svoje strahove, bojazni, težko razume.  Samo sebe in seveda tudi tebe. Ima te rada in želi ti vse dobro. Veliko staršev se v takšnih situacijah sprašuje, kje vse so naredili in še delajo napake, da se njegovemu otroku dogaja, kar se pač dogaja. Počutimo se odgovorne! Nemočni, ker ne znamo pomagati, delamo še nove napake. Takšne ali drugačne. In svojim otrokom se ne odpiramo na ta način, da bi o tem spregovorili z njimi. Zakaj je temu tako, ne vem. Mogoče nas je sram. Mogoče zgolj samo čutimo, da moramo biti močni za svojega otroka in tako skrivamo vse tisto hudo, kar se dogaja v naši notranjosti.

Vse dobro ti želim. Ti še kar piši.

[martinca]

Lizika, ti kar brani mamo, ki hcer spravlja v strah in grozo.

[di-sidera]

Hvala za odgovore v prejšnji in tudi tej temi.

@krasendan: kolikor sem razumela naj bi bila najprej noter z njo sama. Potem pa bi prišla še mami.
@Lizika: Vem. Saj razumem, da ji ni lahko, ko pa niti ne ve točno kaj vse me muči, ampak ne zmorem zaupat. Ne gre. Sploh pa strah me je kaj lahko pride v tistem navalu jeze. Pa ni tako grozno. Je pač jezna, kot vsi starši kdaj samo jaz sem preobčutljiva. Lahko bi šla enostavno naprej in preslišala tisto kar je rekla. Samo potem pa kar od nekje to spet pride vame in..
Bom odgovorila še na tisto kar si vprašala v prejšnji temi. Spet lahko rečem, da razumem. Zavedam se tega, da sem sama kriva za vse. Ampak, da bi se postavila pred ogledalo in rekla, da sem v redu, da se imam rada. Ne gre. Preveč gnusa čutim ob vsem tem. Sama sebe ne morem imeti rada ob taki podobi kot je imam. Pa vem, da moram najprej spremenit svoje mišljenje in mi bodo šele potem lahko drugi pomagali. Vedno si govorim, da bom ko dosežem 55 kilogramom. Takrat mi bo telo vsaj malo všeč.
Zdaj moja teža niha med 57 in 59. Velika sem 173 cm. Šla bi samo do 55. Ne več nižje. Čeprav ko se spomnim, ko sem jih imela 51 sem bila najbolj zadovoljna. Pa vseeno ostala bi na 55, če bi mi vsaj uspelo priti do tam. Da lahko nase zvlečem vsaj tiste puloverje in moj trebuh ni prevelik in moje roke niso predebele...

In, da zopet ne odpiram nove teme, ker bi jih bilo že preveč. Bom kar tukaj napisala.
V tem času se težko učim. Težko se skoncentriram. Četudi grem pred tem na sprehod in se nadiham svežega zraka. Sedem za mizo, lahko gledam, prepisujem, da pa bi mi šlo kaj v glavo pa ne gre nič. Vedno pridejo potem neke vsiljive misli, katerih iz glave ne spravim več. Pa se poskušam tudi sprostit pred tem. Ampak v mojo glavo ne gre nič več. Včasih sem se normalno učila. Če pa se že uspem vsaj kaj malega naučit pa potem, ko v šoli slišim svoje ime zamrznem in pozabim še tisto malo kar sem znala.
S tem bodo začele padat tudi moje ocene. In še več problemov. Kaj naj sploh še nardim, da bo šlo kaj  glavo ?

oh..in oprostite, če že preveč sprašujem in smetim tukaj :s

[Lizika]

Sem vesela, da si se javila.
Kajti ob pisanju neimenovane, me je kar malo stisnilo, čeprav ni bil moj namen postavit se na stran mame. Hotela sem biti zgolj samo realna.
Čeprav daleč od tega, da bi bila takšna suhost za mene ideal (ne samo pri meni, pač pa tudi pri drugih), te razumem in razumem tvojo željo po manj kilogramih. Nekako sem skozi tvoje prvo pisanje začutila, da je ravno to tvoj poglavitni problem, ki te najbolj obremenjuje in zavira pri normalnem vključevanju v družbo, odmikanju staršem. Saj tudi sama dobro veš. S svojo trenutno težo si še v normalnih okvirjih, pri 55 kg bi bila že na delu, ki mu rečemo podhranjenost.
In ne bom ti solila pameti, ker vem, da v takšnih situacijah (želja po pretirani vitkosti) in stresno (lahko tudi depresivna situacija) v kateri se nahajaš, tega ne bi prenesla. Povej o vsem tem tudi psihologinji, ko greš k njej. Mogoče se odloči, da te napoti do strokovnjaka za prehranjevanje. Vsekakor ti svetujem tudi pregled pri pedopsihiatru, ki ti bo lahko dal tudi drugačen uvid v to, kaj se dogaja tudi s tvojim telesom.
Prehranjevanje in z njim povezano zdravje (tako telesno kot dušeno) je veliko bolj pomembno, kot lahko danes misliš, razumeš. Sama sem bila dolga leta "kompulzivna jedka" in danes se z grozo spominjam obdobij, ko sem v omarah med cunjami skrivala hrano, da mi je ne bi kdo odvzel. Preko dneva pa životarila tudi samo od zraka, če je tako naneslo. Šele ko sem začela jesti normalno in pri tem vztrajala, sem začela izgubljati kilograme. To je tek na dolge proge. Z vsakim nerednim prehranjanjem si namreč delaš škodo v tem smislu, da boš danes ob vztrajnosti ta 2-3kg izgubila v 14 dneh, naslednjič bo to že tri tedne, potem to kar naenkrat postanejo tedni, meseci, boj brez konca in kraja, večna nihanja, ki te uničujejo in pehajo v obup, depresijo, ko se izmenjujejo razne obsesivne motnje.....
Vedi, da hrana ni tvoj sovražnik! Ne boj se je. Je tvoj velik prijatelj. Le zaupati ji moraš, spustiti v svoje življenje. Si mlada, toliko vsega je še pred teboj in to je le en boj, ki ga biješ. Če boš sedaj pravilno pristopila, boš mogoče lahko dobila tudi vojno, ne samo trenutnega boja.
Poleg resnega prehranjevanja (ki je najpomembnejše), lahko postoriš še kaj, če je tvoja želja po "izgubi" tako velika kot praviš. Dodaj vaje za mišice. Tudi one so tvoj zaveznik, saj potrebujejo za svoj obstoj pokurit veliko več kalorij. Tvoj rastni hormon deluje s polno paro. Je tisti, ki tudi vpliva na telesno težo. Se pravi: moraš spati, da lahko v nočnih urah deluje. Pametno je, da pred spanjem zaužiješ nekaj beljakovinskega(to pomaga delovanju rastnega hormona)  in dodaš košček limone, pomaranče, kivija.....  (s povdarkom na C-vitaminu), ker pač nekdo mora pomagat vse to razkrojit. Nič ni pomembna ura. Ne obremenjuj se s tem.
Vsi ti nasveti so tako-tako. Ker vem, da trenutno nisi dovzetna za kaj več, so zgolj samo drobtinice.

Vsekakor pa jaz ne dvomim V TEBE. Če je tvoja želja tako velika in se zavedaš, da vse to tako zelo vpliva na kvaliteto tvojega življenja, potem tudi veš da MORAŠ narediti korak v tej smeri. Noben psiholog, zdravnik, mama ... kdorkoli, ga ne bo storil namesto tebe. SAMO TI.
In še zaupnost med psihologom in teboj. DO neke meje JA. Ne more pa biti to tako, da o tem starši ničesar ne vedo. Kajti oni so tisti, ki za tebe odgovarjajo, te preživljajo, skrbijo za tebe in so konec koncev še vedno odgovorni za tebe. Pogovori se s psihologinjo kaj je pametno povedati takoj in kaj mogoče pustiti ob strani za naslednjič. Vendar pa bo ONA tista, ki bo presodila. Tudi ona namreč nosi odgovornost do mladoletne osebe. V vsak duševni proces okrevanja je potrebno pritegniti bližnje osebe. Kadar je mladoletna še toliko bolj. In v tvojem primeru ne gre za zlorabo staršev nad teboj.

Srednja šola je zelo stresno obdobje za tako mladega človeka kot si ti. Če ima le ta še kakšne težave (kot ti) je vse skupaj še veliko hujše, težje obvladljivo. Mladostniki nekako pridete iz kolikor toliko "varnega objema" OŠ, kjer starši tudi nimamo več vpliva na to, da posegamo (kot v OŠ) v razne dogodke, ki jih mladostniki morate doživeti in preživeti. Tudi to je lahko dodatna obremenitev. Nekdo to občuti kot dodatno breme - starši me ne razumejo več, so se mi ekako izneverili. Pa ni to tako. Le iz varnega kotička je potrebno stopiti v NORMALNO življenje. Pa mislim, da to pri tebi ni problem.
Javi se še. Kakorkoli. Naj ti gre bolje ali slabše.

Govorila / pisala si tudi o samopoškodovanju. Kakšno pa je to samopoškodovanje? In nič ne smetiš. Povsem normalno je, da je ob vsem tem padla tvoja koncentracija in s tem posledično tudi zmožnost pomnjenja, učenja.
Lep pozdrav, Lizika

[dr.hauska]

Se strinjam s tem, da ima tvoja mami svoje težave in ti svoje. Po vsej verjetnosti trenutno nisi dovolj močna, da bi reševala še njene, zato poskrbi najprej zase in tudi povej psihologinji, da želiš, da vse ostane med vama.

Če se prav spominjam, so se mi pri 16ih letih starši zdeli veliko bolj pomembni kot sedaj, ker so bili prisotni v večjem delu mojega življenja. Videla boš, da te bodo lahko vse manj prizadeli s svojimi dejanji, ko boš postajala starejša in bolj samostojna. Tako pa je zato, ker imamo, ko se staramo vse več lastnih izkušenj in tudi uvidimo, da naši starši niso popolni, nezmotljivi in vsemogočni ter jih potem lažje sprejmemo.