kaj naj naredim?

[lucka123]

Živjo!
Imam en resen problem, ki mi je posledično povzročil veliko drugih težav in mi resno omajal samozavest ter zaupanje vase.
Uf, še napisat mi je težko. Torej: stara sem 17 let in škilim. In sicer na desno oko, je kar opazno, ni pa grozljivo. Samo po sebi to ni tako velika težava; je bolezen in je ozdravljiva. Čez dva tedna imam operacijo, ki sem jo čakala od kar se spomnim in vsi bi mislili, da je zdaj vse ok. Pa ni. Zakaj?
Ko sem bila stara 5 let je moj bratranec dobil očala in vsem se nam je zdelo kul. Tudi sama sem mami govorila, da slabo vidim, pa mi ni verjela. Na sistematskem pregledu so ugotovili, da imam na desnem očesu dioptrijo -5. Starši so bili kar malo šokirani, ampak morala sem dobiti očala. Tu pa se zatakne. Po kakšnem tednu sem grozno zaškilila, bilo je res opazno, ampak doktorica je rekla, da se bo popravilo. No, hujše sicer ni nikoli postalo, izginilo pa ni. Ker pa se je začela pojavljati dvojna slika, sem podzavestno izklopila desno oko, na katerega sicer vidim, in tako zdaj gledam samo z levim. To je zelo moteče, saj izgleda kot da gledam vstran, še posebej je opazno na fotografijah.
Kot vsi šestletniki sem jeseni odšla v osnovno šolo in na razredni stopnji je bilo super. Na predmetni pa je postalo obupno. V sosednjem razredu je bil fant, ki je mojo 'šibko točko' izkoristil in me pred vsemi začel zafrkavati in psihično trpinčiti. Kot čustveno zelo občutljivo osebo me je globoko prizadelo in njegovim žalitvam sem nasedla. Počutila sem se iznakaženo, telesno prizadeto, grdo in mislila sem, da si ne zaslužim živeti normalnega življenja kot moji vrstniki. Približno tako je tudi zdaj.
Osnovna šola se je končala in vpisala sem se na gimnazijo. Zafrkavanje je prenehalo, ampak ogromne brazgotine so ostale. V družbo se nisem zelo vklopila, ljudem si ne upam gledati oči, nisem tako samozavestna kot bi si želela biti in vsakič, ko me kdo sprašuje kaj glede mojega vida in oči mu na hitro nekaj pojasnim (kar pa ni vedno resnica), potem pa grem nekam na samo in se zjokam. In to se dogaja skoraj vsak teden.
Še zmeraj se počutim manj vredno. Mislim, da me nihče ne mara in da si niti ne zaslužim biti ljubljena. Sama v sebi sem prepričana, da nikoli ne bom našla fanta, ki me bo imel iskreno rad in se mu bom zdela super takšna kot sem.
Po operaciji so možne 3 stvari: ali bom vklopila desno oko nazaj in bo vse v redu, ali bom imela dvojno sliko ali pa bom vse življenje gledala z enim očesom. Lahko pa da bo vse v redu, ampak ne verjamem, da bo.
Vsi, tisti, ki se vam je to ljubilo prebrati:
- Kakšno je vaše mnenje o ljudeh, ki škilijo? Kako reagirate v pogovoru z njimi?
- Ali poznate koga, ki ima podoben problem? Kako ga je rešil?
- Kaj mi predlagate? Kako naj izboljšam samopodobo? Spodbudna misel?
Hvala vam!

[krasendan]

O ljudeh, ki škilijo si ne mislim popolnoma nič posebnega. Lahko jih sprejmem, se pogovajam z njimi kot z vsemi drugimi...

Kakšne takšne stvari pri ljudeh doživljam, kot malo posebne...prisrčne...edinstvene...

Predobro pa vem, kako je z brazgotinami iz preteklosti, zaradi zbadanja...Tako da te lahko razumem in sem skrajno vesela zate, da boš imela operacijo...pa mogoče boš lahko z vajami za oči, še kaj popravila?...To mislim, samo zato, da bi bila teža brazgotin lažja...in tvoje breme lažje...potem pa kakšen pogovor s kakšnim terapevtom?

Ti pa zaupam še nekaj...včasih je potrebno kaj samo zdržat..., ko boš šla študirat, bo okoli tebe en kup novih ljudi, takih, ki za tvoje škiljenje ne bodo vedeli, mogoče bo tudi takrat lažje, ker te bodo dojeli drugače....

Držim pesti, močno in zelo zelo mi je žal, da ti je en mulc tako zagrenil življenje...!

[Poni]

Jaz ne bi nikoli zafrkaval sošolca/sošolke zaradi česarkoli že. To vem, ker sem imel v osmem razredu eno sošolko, ki so jo drugi precej zafrkavali. Sicer ni škilila, je bila pa precej sramežljiva, pa zelo slabe ocene je imela od prej. Je tisto leto prišla z neke druge šole. Jaz je nisem zafrkaval. Nikoli. Mogoče zato ne, ker sem bil sam pretirano sramežljiv v vrtcu in še v osnovni šoli. So me v vrtcu hudo napadali otroci, mi jemali igrače, me fizično napadali. Najbrž. Na srečo se podrobnosti več ne spomnim. Samo splošnega občutka, da so bili hudobni.
     Kar je bistveno, kar sem hotel povedati: Jaz človeka ki škili prav gotovo ne bi obravnaval drugače. Sploh pa ne žaljivo. Prepričan sem, da bi bil do tebe čisto normalen, če bi te kdaj srečal.
     Žal pa ne poznam nobenega konkretnega primera škiljenja, da bi ga lahko opisal. No ja, tisti primer s pretirano sramežljivo sošolko, je morda tudi nekako primerljiv. Vsaj glede pomanjkanja samozavesti.


          Poni

[aspazija]

Pozdravljena, Lučka,
imam osebne izkušnje s škiljenjem - namreč, moj dragi škili. In tega jaz praktično več ne opazim. Ko nekoga sprejemaš, ga sprejemaš v celoti - takšnega, kot je. Prepričana sem, da imam sama prav toliko "posebnosti  ", pa čeprav ne škilim.
Seveda je opazno pri prvem kontaktu z osebo, dalje pa praktično ne več. Zadevo lahko sicer kozmetično odpraviš (če se tudi vid prilagodi v tej starosti, ne vem-več o tem bo vedel tisti, ki te bo operiral), vendar se zaradi tega naše doživljanje sebe redko korenito spremeni. Verjetno pa ti bo v družbi lažje, če se s tem ne boš več rabila obremenjevati.
Na faxu sem imela tudi profesorja, ki je škilil; na testih se je vedno šalil, da ima evolucijsko prednost, ker nikdar ne vemo kam gleda in koga bo zasačil pri prepisovanju!

Držim pesti, močno in zelo zelo mi je žal, da ti je en mulc tako zagrenil življenje...!

Se strinjam; veš. ljudje, ki se spravljajo na druge večinoma nimajo dobrega mnenja o sebi - če moraš stopit na nekoga, da ti izgledaš večji...? 

Lepo bodi, 

[Slavka]

Lučka123  pozdravček tudi od mene.

Res je, da se v otroštvu kaj hitro najde kdo, ki se spravlja na druge. Ponavadi izkoristijo našo nesamozavest ali pa kakšno hibo, ter vse sile usmerijo v to, da zagrenijo naše življenje.
Tudi sama sem bila deležna takega obnašanja in posledično seveda dobila tudi nekaj "brazgotin", ki jih še vedno začutim v stiku z določenimi osebami, vendar sedaj vsaj vem, kako se ubraniti pred novimi.

In ironija je v tem, da so ponavadi tisti, ki se na nekoga spravljajo, tudi izredno nesamozavestni ali pa celo v sebi prestrašeni, ter potem na tak način to kompenzirajo. 

Po operaciji so možne 3 stvari: ali bom vklopila desno oko nazaj in bo vse v redu, ali bom imela dvojno sliko ali pa bom vse življenje gledala z enim očesom. Lahko pa da bo vse v redu, ampak ne verjamem, da bo.

Držim pesti, da bo operacija uspešna in bo tudi tvoj vid dober.  Upati je treba na pozitiven razplet in ne razmišljati o morebitnih zapletih, tiste boš pač "reševala" takrat, ko bodo/če bodo nastali.
Tudi jaz večinoma gledam "z enim očesom", saj imam na desnem očesu zaradi slabo razvitega vidnega živca, samo 60% vid, ki ga tudi z dioptrijo ne morem popraviti... Včasih me to izredno moti, so pa tudi dnevi, ko vidim "normalno".  Vendar ...VIDIM...in to je bistvo. 

- Kakšno je vaše mnenje o ljudeh, ki škilijo? Kako reagirate v pogovoru z njimi?

Jaz osebno ljudi sprejemam glede na njihovo energijo in srčnost. Lahko so ljudje "popolnega" videza, pa me ne pritegnejo... 
In mislim, da večina ljudi v odrasli dobi sprejema ljudi na podlagi drugih vrlin.
Razumljivo je, ker si ti sedaj še v najstniških letih, da je sprejemanje glede na videz veliko bolj "popularno".
A lahko ti povem, da bodo tisti, ki te bodo sprejemali tako, kot si, vredni tvoje pozornosti in časa. 

- Ali poznate koga, ki ima podoben problem? Kako ga je rešil?

Lahko bi rekla, da sem se tudi sama nekako prepoznala v tvoji zgodbi...s tem, da nisem imela težave s škiljenjem, temveč z neko drugo "hibo", ki pa sem jo kasneje zdravniško odpravila. Sem pa rabila kar nekaj časa, da sem se pričela sprejemati tako, kot sem in vzela v zakup tudi svoje "pomanjkljivosti", ki pa so morda nekomu prav simpatične. 

- Kaj mi predlagate? Kako naj izboljšam samopodobo? Spodbudna misel?

Zavedaj se, da si kljub temu, da škiliš, izredno simpatična in sposobna punca. To si večkrat na dan tudi povej in ne dovoli, da ti vrednost določajo besede drugih.
Preberi si kakšno knjigo na temo samozavesti (http://www.doria.si/knjigarna/q/rubrika/333)  in vedi, da si na svetu unikat...da ti ni enake in da si veliko veliko več, kot zgolj "nek obraz" ... si duša, si srce in si pamet. In mislim, da imaš vse to na pravem mestu ... 

[sasa1981]

pozdravljena tud js skiljim na desno oko sem imel ze 3 operacije,eno na levem 2na desnem ocesu ampak se vedno skiljim na desno.v mladosti sem se pocutil tocno kot ti kot da je konc sveta,take dusevne stiske in ne vem kaj.zdaj sem star 31 in vidim da je bilo brezvezno vse sekiranje kompleksi trpljenje.v zivljenju sm imel kar nekaj zensk ki to sploh niso opazile in tako bos tud ti najdla fanta.pozabi na to in uzivej.sami sebi se zdimo najbolj grdi.ni pomembno kam gleda tvoja uc al pa kasne ocale in kolko debelo sipco mas,temvec kdo si.pozdrav

[lucka123]

dragi vsi tisti, ki ste kaj napisali!
najlepša hvala vam za vse izkušnje, ki ste jih delili z mano, za vse spodbudne besede in nasvete. zlati ste
jutri me torej čaka operacija in upam na najboljše.
še enkrat najlepša hvala! res sem vesela, da so še ljudje, ki jim zunanjost ni najpomembnejša. vsekakor ste mi malo dvignili samozavest. 

[Slavka]

Lucka123  držim pesti, da bo operacija uspela in bosta, tako tvoj vid, kot oko dobro! 

[Dharma]

Lučka, si v takih letih, da vrjamem, da stanje v katerem si ni fajn, še posebej, če se najde fant, ki ti je všeč itd. Ampak sej ni nihče popoln. Ne se bat. Počakaj na operacijo in boš videla potem.  Še vedno si lahko simpatična punca, zakaj ne? En uč te ne mora definirat. Sicer pa komur nisi všeč taka kot si, si te niti ne zasluži! Glavo gor, prsa vn, nasmeh na obraz  Vrjamem, da te je strah in neprijetno, ampak kot sem rekla...najprej počakaj na operacijo, imej pozitiven pristop do nje in razmišljaj malo bolj pozitivno