Lejla2
Novinec / novinka
 Odsotni
Prispevki: 3
|
 |
« dne:: nedelja, 30. september 2012 ura: 21:24 » |
|
Živjo ...
že dolgo razmišljam, da se komu zaupam, da obiščem psihologa ali pa kakšno skupino za samopomoč. Zadnje čase bi samo jokala in pustila, da me kdo objame.
Zadnji dve leti sta bili zame precej naporni.
Leta 2010 sem se v sanjah po boljši prihodnosti odločila odpreti sp ... ki pa se je nazadnje izkazal za popolno finančno polomijo, ki jo saniram za nazaj še danes ... ta me je vodila v obup, prepire doma, kjer mi je mama pomagala, a mi je vsako stvar, ki jo je naredila zame, "vrgla naprej" ... Tako od takrat raje svoje probleme zadržim zase, da se me ne obsoja, kritizira, saj to že dovolj kvalitetno počnem sama.
Čeprav sem zgovoren in družaben človek, imam malo družbe in prijateljev. Vsakič, namreč, ko bi morala iti kam ven, pravim: "Eh, saj je bolje biti doma..." Kot da bi me nekaj privijalo za dom, da ne grem nikamor. Tako potem raje ure prebijam na računalniku, sama s sabo. Potem pa nastopijo momenti, ko jokam, da nimam nikogar, da bi se mu zaupala, da bi z njim podelila misli in podobno.
Ne vem, kaj mi je.
Otroštvo sem preživela samo z mamo, saj sva z očetom ločeni. Osebno se z njim ne poznam. In odkar pomnim, mi je mama zaupala vse svoje težave, probleme ... in sem morala kar hitro "odrasti". V otroštvu sva se precej dobro razumeli, čeprav je bila mama precej obremenjena s svojo preteklostjo in skrbmi. Mojo družbo je več ali manj vedno kritizirala, nihče ni bil dovolj dober. Ali fantje ali družba ... Z vsakemu je nekaj manjkalo.... Z leti se je začel krhati tudi najin odnos. Sploh ob mojih finančnih težavah.
Zdi se mi, da sva se precej odtujile. Težko govorim o čustvih pred njo, saj je nočem obremenjevati, po drugi strani me dostikrat sodi in pametuje, tako da ne vem, kaj naj s sabo.
Družbe - razen tistih nekaj sodelavcev v službi nimam, ker nikamor ne zahajam. Vedno bolj razmišljam o tem, da bom ostala sama, saj v obratni smeri niti ne delujem. Ljudem se težko odprem, a ko sem sama s sabo jokam že zato, ker slišim (ne vem) žalostno pesem ali misel. Ljudje me včasih zaradi močnega in samozavestnega nastopa jemljejo napačno, saj sem v resnici krhka. Zavedam se, da sem za ta "vtis" kriva sama, vendar v preteklosti se mi je zgodilo toliko negativnih stvari, da se vedno bolj zapiram, a hkrati to svojo samoto zadnje čase precej objokujem.
Ne vem, morda se smilim sama sebi po nepotrebnem, vendar me ta samota počasi že ubija ...
Ne vem, kaj mi boste napisali, ampak potem, ko sem tale brezup zlila na forum ... se malo počutim bolje. Izrekla sem jih "naglas" ... zato mi je bolje...
|
