Pozdravljeni,
že kakšen mesec vas prebiram, vidim, da je veliko sotrpinov
, pomagam si z vašimi nasveti in potem je lažje. Zadnji teden pa...n o r o
Kje naj začnem? Imam 37 let, 2 čudoviti hčerki (ok, ne prav zmerom, priznam
), poročena z človekom, ki je tak flegmatik, da bolj ne bi mogel bit... blagor njemu
Ja, njemu se panični napad ne bi mogel zgodit, ker gre strumno po svoji poti, ne pusti, da mu kdo skače po glavi...kar pa ne velja zame...
S prvim paničnim napadom sem se srečala že pred skoraj 18 leti, ko sem ob delu obiskovala višjo šolo. Vem, da sem se pripravljala za izpit in v tistem obdobju mi je delalo srce 150 na uro, bolelo, špikalo in podobne zadevce
Vsa prestrašena sem šla k zdravnici, ki me je dala na ekg, rekla, da sem vredu, da sem samo živčna, naj po potrebi vzamem persen in pri tem smo ostali. V teh letih se mi je ponovilo še parkrat, vselej ob stresnih dogodkih, vendar nismo nikoli prišli do diagnoze panični napad.
Lani pa... nenadoma umre mamin brat, infarkt. Dokaj mlad. OK. Se je pač zgodilo...dokler se ni mesec po tem, ko je ta šok 'prišel' za nami, začelo pri očetu. Naša družina je itak mahnjena na srce, dedek je mlad umrl - infarkt, babica je dolga leta bolehala na srcu (angina pektoris, razširjeno srce, in še kej bi našli). Skratka, oče je bil zelo slab, vozili smo ga okoli zdravnikov, kardiologa,....mama me je klicala ob vseh mogočih urah.... in to mi je pustilo tak strah, da še danes, leto in pol po dogodku, vztrepetam ob vsakem njenem klicu, ker imam stalno pred očmi: pa ja ni blo kej očetu...
NOvembra lani sem bla že tako gin, da me je imel mož dovolj in je rekel, naj grem že enkrat k zdravniku. In grem, na začetku vse lepo in prav, povem, da me špika pa boli pa duši pa... seznam je bil dolg (nema da nema, bi rekli
), nakar mi zdravnica reče: Vidim, da vas je strah. Česa vas je strah? Jaz pa v jok
Še zdaj mi je nerodno, ko se spomnim na to, ampak je*** ga, sej zato so tam, da jim kej povemo, a je tako
In takrat mi zdravnica reče, da je prepričana, da je z mojim srcem vse vredu, da pa je malo panike na delu... A vam dam napotnico za kardiologa? Ja, jaz vsa v solzah, prosim. A vam dam tudi za psihologa, se boste lepo pomenli in vam bo povedal kej več? Ja, jaz še zmerom v solzah, prav. Mi da še aspirin 100, preventivno in nasvidenje. Ko sem prišla domov pa sem začela malo bolj razmišljat. Ok, kardiolog ja, to pošljem takoj, ma priholog, halo, tako slabo pa mi ne gre še...
Skratka, kardiologa sem že 'odpravila , naredila tudi obremenitveni test in izvedela, da je vse v najlepšem redu, da bi lahko kej shujšala (vsaj enih 8 kg) in tako pripomogla svojemu telesu
, da imam ekstrasistole, ki so, zgleda, psihičnega izvora, glede na 'družinsko izročilo' bom podedovala visok pritisk, ki se kaže s temi bolečinami, špikanji in nihanji pritiska. Ko sem prišla od zdravnika, sem se še nekej časa držala navodil, potem pa.. zakaj bi se, če se vredu počutim... Sem namreč velik ljubitelj sladkega in velik
neljubitelj športanja
Nekej časa je še šlo, dokler ni bilo večjih pritiskov, potem pa se je kar začelo in sem že skoraj dva meseca (cele počitnice, ko sem mislila, da bom ja izklopila!!!) stalno pod neko tesnobo, napeta, živčna, srce me martra, doživljam panične napade v pisarni, trgovini... prejšnji teden sem si kupila Dominor, se založila s knjigami Življenje brez stresa, Tris Panična motnja... knjiga Življenje brez stresa mi je dala kar misliti, saj priporoča predvsem sadje in zelenjavo, kar pa je meni deveta briga. Ja z sem taki mesojedec
. NO, par dni sem preživela ob sadju in zelenjavi, glih popoldne kej skuhanega, samo ena kava, brez sladkega, in sem se počutila kar v redu (ja, vem, psiha naredi dosti
, včeraj pa sem se spet prenažrla piškotov, pa kozarec radlerja, pa... in danes sem ko cunja. Prej sem morala z dekletoma v trgovino po še zadnje stvari za šolo in sem mislila, da zdihnem... in sem se spominila vaših nasvetov in sem štela stekleničke na polici, pa gledala, kakšne barve so embalaže, vmes sem tudi zmolila en očenaš in zdravo marijo (brez heca, tudi knjiga Življenje brez stresa to priporoča, ker ti odvrne misli
) in nekako sem preživela. Vendar mislim, da to ni to, da bi morala poiskat tudi pomoč psihologa, je tako? Ker drugače se ne bom izvlekla iz tega, mislit pa moram tudi na otroke... Ja, ampak zdaj bo treba po novo napotnico in povedat zdravnici, da sem bila bolj pametna kot ona
. Ali je bolje, da grem k privat prihologu?
Hvala, ker ste si vzeli čas za to mojo klobaso
, če je kakšna čudna pisarija vmes, pa oprostite, vendar mi ta ekranček, kjer pišem, skače kot moj utrip
LP.
