Počutim se kot da sem padel v globok vodnjak in nikogar ni da mi pomaga ven.

[Deni]

Sploh ne vem zakaj to pišem. Ampak čutim,da nekam moram spraviti vso to mojo bedo.
Že celo svoje življenje sem malo "čuden" vedno sem se počutil žalost in osamljen,tudi ko sem imel ljudi ob sebi in vse pogoje za biti srečen.
Leto nazaj so se začeli panični napadi in neka tesnoba. Žal nisem mogel sam več in sem poiskal strokovno pomoč. Diagnoza anksioznist in depresija,kup tablet,skozi druge tablete,skozi druga kombinacija. Počutim se še vedno za en kakec.
Skozi vse overthinkam,govorim sam s seboj in 100 misli in pesem v glavi. Utrujen sem samega sebe.
Psihjatrinja me sploh ne posluša,sploh si ne vzame čas, še jezik slabo obvlada. Taka beda mi je vse skupaj.
Imam tudi eno tako odvisnost,ki je prav gnjusna in nisem je še nikomur nikoli povedel. Želim si da me kdo posluša, da to komu povem,da me sklofta če treba.
Toliko se borim s svojimi demoni,da me je prav sram,da sem takšen kot sem.
Borim se vsak dan. Priznam pa da sem se precej osamil,saj moje misli in moji strahovi so vsak dan bolj glasni in bolj močni. Res se počutim osamljenjega.
Osebno mislim,da v Sloveniji je premalo pomoči za take motnje.  Premalo se naredi. Jaz se borim in se očitno bom boril do smrti s tem. Me pa boli pri srcu,da nas je verjeno dosti takih,ki se borijo in v tišini trpijo.

[Nives]

Pozdravljen!

Tabletki niso dovolj .. samo pomirjajo simptomatiko.

Treba je kaj delati na sebi. Pri naših motnjah absolutno s pomočjo psihoterapije.

V Sloveniji je dovolj kvalitetnih psihoterapevtov.

In iz tega kjer si, lahko zelo daleč prideš. Postopoma in počasi sicer, ampak gre.

Govorim iz lastne izkušnje seveda.

Na tebi je, kako želiš živet v tem življenju?

Vse dobro