Kriv?

[Iq_nima_nič_s_tem]

Mogoče ta tema ne sodi ravno med depresije. Glede na to, da lahko brezposelnost vodi v depresijo pa se mi zdi, da bo še najbolj primerna za tukaj.

Moja partnerica in njen sin (posvojen z moje strani) ne moreta preživeti brez finančne pomoči. To se je izkazalo v zadnjih nekaj mesecih. Prej je še nekako šlo, zdaj pa ne gre več. Jaz pomagam s svojo socialno podporo, vendar s tem ne znese več. Oba živiva od miloščine najinih staršev in prijateljev. Moj načrt, da bom stisnil fakulteto skozi ne da bi se obremenjeval z delom v tem času se mi ruši. Zadnji dve leti sem hodil na master program (2. bolonjska stopnja) in danes imam še 4 izpite za narediti in diplomo. Priden sem bil in sem ponosen na to. Zdaj mi "grozi" zaposlitev a hkrati bi bilo edino logično, da se zaposlim (ali je to mogoče in v kakšnem času je to mogoče je druga pesem). Krivda me muči, ker premalo prispevam k preživetju družine in še vedno vztrajam na načrtu, ki ga furam že dve leti.
Bojim se delati in hkrati študirati. Bojim se, ker vem, da to ni mala malica in da veliko ljudi to vzame peveč na easy in potem nikoli ne konča faksa. Meni pa manjkajo še samo 4 izpiti in bi bil skorajda zločin, če ne bi končal.
Mogoče kakšne izkušnje iz vaše strani?
Saj vem, da se nihče ne bo namesto mene odločal, vendar je vseeno pasalo, da sem to izkašljal.

P.S. : no vidite, da sem povsem normalno človeško bitje s povsem vsakdanjimi problemi. Kljub mojemu astronomskemu iq-ju.  Ne morem si pomagati, da ne bi še malo dregnil v nekatere... Se bodo že navadili.

[ringalori]

IQ,
sama sem bila izredna študentka in sem med drugim imela za svoje sošolce ogromno ljudi z družinami in z redno službo in so dejansko tile bistveno bolje folgali kot mi, mlajši sošolci, brez službe in brez familije. Zato mislim, da si sposoben (z nekaj organizacije, seveda) hendlati tako z službo kot z zadnjimi izpiti.
Ne vem, moje mnenje,
LP

[Liber]

Če bi mel tolk iq-ja sploh ne bi imel te dileme in bi se že zdavnaj spravil delat. Saj študentsko delo se lažje najde kot stalno. Se ti ne zdi, da so določene stvari prioritetne? Prvo je preživetje.

Sicer je vsak zase odgovoren, ampak v družini si pomagamo a ne? In ti imaš zdaj družino.

Načrt, ki si si ga zastavil pred dvemi leti je medtem dobil nekaj novih spremenljivk...

[Suzy]

Se čudim kako sploh vozite ob teh prejemkih ali pa so starši in prijatelji resnično v pomoč.Dandanes je
še z dvemi plačami(minimalne)težko preživet kaj šele z socialno podporo.
Nisem tle,da ti kakorkoli solim pamet a dejstvo,da imaš družino v tem primeru spremeni marsikaj in to v tej
smeri,da se potrudiš in sam poskrbiš zanjo.
Cilji,ki jih imaš zastavljene in nedokončani izpiti ne bodo pobegnili in verjamem,da globoko v sebi veš,da zmoreš narest izpite tudi ob delu le strah te je.(kakor mene it v stalež,da ne izgubim službe)

Pa paše se včasih tko izkašljat a ne?
Drži se

[žuna]

"Bojim se, ker vem, da to ni mala malica in da veliko ljudi to vzame peveč na easy in potem nikoli ne konča faksa"

ravno v tem je keč. če se boš zavedal,da je to težko,boš resneje pristopil k delu in zvozil zadevo. Če pa misliš,da je to easy,tako kot drugi,boš mogoče sfural,mogoče pa ne-kot večina,ki tako misli samo odloči se in s pogumom naprej!

[kinto]

jaz sem končal faks ob delu. 3-letni program ob študentskem delu, master program +2 pa ob redni zaposlitvi. vse se da, če se hoče, res pa je, da je veliko težje začet po "pavzi" kot začet na novo. ampak tud čez to se da it..

[Iq_nima_nič_s_tem]

Če bi mel tolk iq-ja sploh ne bi imel te dileme in bi se že zdavnaj spravil delat. Saj študentsko delo se lažje najde kot stalno. Se ti ne zdi, da so določene stvari prioritetne? Prvo je preživetje.

Če bi imel ti kaj iqja, bi najbrž prebral, da preživetje ni problem. Problem je samo KAKO se preživi. S krivdo ali brez.
In dilema je: tvegati in se spraviti delati ob študiju ali narediti še te 4 izpite čimprej in požreti krivdo in se pustiti preživljati.
Nisem delomanijak in potrebujem dosti časa za sebe, dosti svobode in načrt se mi je zrušil, zato sem zdaj v stiski. Utesnjuje me, če moram živeti samo tako kot drugi hočejo. Služba-faks-spat-služba-faks-spat... Eni v tem celo uživajo. Jaz pa ne in zato me vse skupaj muči. In niti malo inferioren se ne počutim, če nisem izklesan tako kot mora danes že vsak biti (pa tudi iq nimam zato nič manjši ). Nikomur mi ni treba nič dokazovati (ker nikomur nikoli ne bo mar tudi, če bi ob dveh službah tri fakse naredil ali pa ob papici staršev. Nikomur ni več nič mar, zato je pomembno samo še to kaj sam čutiš do sebe in drugih), škoda pa bi bilo, če bi spušil faks, ko mi še tako malo manjka.

[Juliette]

Je pa dandanes ful ljudi s faksom, pa brez dela.
Za tvoj primer ne vem, koliko možnosti boš imel, da po končanem izobraževanju razmeroma hitro dobiš zaposlitev. Nekateri so dejansko leto, dve, tri brez, tako da svetujem, da premisliš tudi v tej smeri. Da ne boš spušil priložnosti za zaposlitev in po zaključenem faksu nenadoma imel preveč svobode...  - Sicer pa razumem; tudi jaz sem podoben tip.

[liba]

Ne morem si pomagati, da ne bi še malo dregnil v nekatere... Se bodo že navadili.

Ne gre samo za dreganje. ()

[Roza]

Če bi mel tolk iq-ja sploh ne bi imel te dileme in bi se že zdavnaj spravil delat. Saj študentsko delo se lažje najde kot stalno. Se ti ne zdi, da so določene stvari prioritetne? Prvo je preživetje.

Če bi imel ti kaj iqja, bi najbrž prebral, da preživetje ni problem. Problem je samo KAKO se preživi. S krivdo ali brez.
In dilema je: tvegati in se spraviti delati ob študiju ali narediti še te 4 izpite čimprej in požreti krivdo in se pustiti preživljati.
Nisem delomanijak in potrebujem dosti časa za sebe, dosti svobode in načrt se mi je zrušil, zato sem zdaj v stiski. Utesnjuje me, če moram živeti samo tako kot drugi hočejo. Služba-faks-spat-služba-faks-spat... Eni v tem celo uživajo. Jaz pa ne in zato me vse skupaj muči. In niti malo inferioren se ne počutim, če nisem izklesan tako kot mora danes že vsak biti (pa tudi iq nimam zato nič manjši ). Nikomur mi ni treba nič dokazovati (ker nikomur nikoli ne bo mar tudi, če bi ob dveh službah tri fakse naredil ali pa ob papici staršev. Nikomur ni več nič mar, zato je pomembno samo še to kaj sam čutiš do sebe in drugih), škoda pa bi bilo, če bi spušil faks, ko mi še tako malo manjka.

Hejla. Dolgo sem mislila enako kot ti, da nisem sposobna da bi delala in študirala in se čudila mojim sošolkam, ki so izredno študirale in poleg še delale in imele družine. Sama sicer mislim, da družina zelo trpi ob staršu, ki se poleg še šola....ampak včasih je to pač potrebno, da izboljšaš svoje finančno stanje. Lej, sama sem šla delat in še nisem končala faksa, pa ti povem da se da....meni sicer ne uspeva najbolje, ker se pač borim sama s sabo in svojimi problemi, ampak če si zdrav in imaš moralno podporo, pa da ti npr še partner pomaga- ti skuha, mogoče kaj opere itd...se da. Jaz sem pač dala v življenju marsikaj skozi- sploh slabi odnosi doma in psihično nasilje nad mano, ki se dogaja še danes. S svojo plačo si pač ne morem zagotovit svoje eksistence, pa čeprav nisem več tako mlada ....in se vrtim v krogu slabih odnosov in si včasih želim, da bi kr šla nekam , se vlegla na travo in zaspala. Tako hudo je, ko ti doma neprestanoma govorijo, da si idiot itd... Tako sem utrujena od vsega. Zorganiziraj se, čez teden ponavljaj snov, čez vikend se zjutraj zbudi in se uči, pa si lahko zvečer še vedno privoščiš nekaj časa zase. Jaz vem, da se da.
Srečno !!!

[Iq_nima_nič_s_tem]

...meni sicer ne uspeva najbolje, ker se pač borim sama s sabo in svojimi problemi, ampak če si zdrav in imaš moralno podporo, pa da ti npr še partner pomaga- ti skuha, mogoče kaj opere itd...se da.

Nisem zdrav. Moralno podporo pa imam. Vsaj delno. Bojim se, da bi tudi jaz kmalu rekel...meni sicer ne uspeva najbolje. 
Bomo videli.

[Roza]

...meni sicer ne uspeva najbolje, ker se pač borim sama s sabo in svojimi problemi, ampak če si zdrav in imaš moralno podporo, pa da ti npr še partner pomaga- ti skuha, mogoče kaj opere itd...se da.

Nisem zdrav. Moralno podporo pa imam. Vsaj delno. Bojim se, da bi tudi jaz kmalu rekel...meni sicer ne uspeva najbolje. 
Bomo videli.

Kaj vem....se mi zdi, da ko pride človek v službo in ni samo doma, da se depresija malo popravi....vsaj pri meni se je.

[mina]

Načrti se lahko tudi prilagodijo/spremenijo v prid nastali situaciji. Po tvojih zapisih močno dvomim, da ti ne bi uspelo. Če boš porabil več časa, kot da ne bi bil zaposlen, pa itaq ni važno. Glavno je, da prideš do zastavljenega cilja. Tudi v Rim se pride po več različnih poteh, a ne?! 

Kar se tiče družine....Bilo bi moralno primerno prispevati več, v kolikor lahko. S službo, tako ali drugačno. Morda bi si našel nekaj, kar te ne bi preveč obremenjevalo - telesno in psihično. Skratka, primerno tvojim zmožnostim.

[Iq_nima_nič_s_tem]

Kaj vem....se mi zdi, da ko pride človek v službo in ni samo doma, da se depresija malo popravi....vsaj pri meni se je.

Res je. Tudi jaz imam že tako izkušnjo. 
Vendar takrat nisem študiral zraven.

Mislim, da bi šlo, če se ne bi sekiral preveč. Na izpite se poskušam pripraviti temeljito, kar zahteva veliko časa. Ne sodim med tiste ljudi, ki (naj bi) stvari jemali na easy (osebno dvomim, da kdo zares tako dela na 2. stopnji študija. Ponavadi imajo samo velike goflje, da bi izpadli super inteligentni.  Je pa mogoče vsaj delno tako. Odvisno od smeri študija). Če jemlješ na easy ne moreš priti iz letnika v letnik po moje. Pogoji so preveč ostri.
Skratka! Nekako bom moral samega sebe prepričati, da bo vse ok in da se ne bo svet podrl (oče v mojem nezavednem pa me ne bo kastriral! ), če bom malce vlekel študij. In da se bom moral odreči svobodi za nekaj časa.

[Iq_nima_nič_s_tem]

Načrti se lahko tudi prilagodijo/spremenijo v prid nastali situaciji.

Morda bi si našel nekaj, kar te ne bi preveč obremenjevalo - telesno in psihično. Skratka, primerno tvojim zmožnostim.

Tisto prvo je najhujše. Spremembe načrtov.     

Težko je vedeti kaj te ne bo obremenjevalo. Mogoče bi bilo vredno poskusiti delati samo 4 ali 6 ur na dan. Osem ur bi bil absolutni maksimum. Danes pa je tako, da te hitro "ujamejo" in ti začnejo nalagati delo tako, da naenkrat delaš 10 ali 12 ur na dan. Takim službam bi se moral izogniti! Potem faksa res nikoli ne narediš.

[Juliette]

Mislim, da bi se delu za 10, 12 ur vsakdo moral izogniti. Ker gre za izkoriščanje, ki prej ali slej še na tako zdravem človeku pusti posledice - direktno psihične ali psihične skozi ovinek, torej fizične.
Meni se zdi ta ideja super, da bi za začetek poskušal za 4, morda 6 ur.