Svet na kanalu A ni moteč zaradi svoje vsebine, ampak načina, na kakršnega jo predstavljajo. Je ekstremni primer senzacionalizma, to pa ne pomeni, da mediji nimajo svoje funkcije ali da se jih ne da naučit "brat". Je pa res lažje zakopat glavo v pesek kot novice sprejemat z določeno distanco in se vprašat, kaj lahko človek naredi sam, da postane del rešitve in ne del problema. Zatiskat si oči in pretvarjat, da je svet lep in pravljičen, pa vsekakor ni strategija, ki bi pomagala večini tule gor s spoprijemanjem z njihovimi lastnimi težavami, človek pač ne more vedno bežat pred problemi, ker tuji problemi kaj hitro postanejo tudi naši. Ne moremo večno živeti na mirnih družinskih razglednicah. In pristanek je trd.
»Kajti oči morajo gledati, oči morajo videti, oči morajo dojeti, oči morajo sprožiti misel, odnos, mnenje in na koncu stališče. Oči morajo gledati navzven in potem navznoter. Oči si morajo upati gledati, morajo si upati prepoznati, iz kakšne snovi smo. /…/ Ne, nočem zapreti oči in nočem misliti na kaj drugega. Tiščim lice ob mrzlo, hrapavo skalo, praskam po njej in vse, kar imam, je tista trmoglava misel, da se razburjati moram, da se z razburjanjem začnejo stvari premikati. Z mojim, s tvojim razburjenjem, z razburjenjem, ki vsake toliko plane kot divji vodni izvir iz zatohlega močvirja, se vrtinči, buta ob podrta debla, se peni, razsaja in nazadnje najde strugo in smer.« (Svetlana Makarovič)
