ozdravljeni, tudi jaz sem med tisitimi, ki so zbrali pogum in pišemo na forum.
Pravzaprav je tako, da niti sama ne vem kje naj začnem. Toliko vsega bi rada povedala, pa se po drugi strani bojim, da me bote obsojal, da pretiravam...
No, stara sem 21 let in imam grozne probleme s samopodobo. In to že od nekdaj. Pri 15 letih sem zbolela za anoreksijo. Imela sem resnično malo kilogramov, bila sem pri zdravniku in na pogovoru v Ljubljani. To pa je bilo tudi to. Za moje je bil to nekakšen tabu, starši se niso niti vedeli kako naj odreagirajo, pa mislim, da niti niso vedeli kaj to pomeni. Po tistem pogovoru v Lj.so me začeli siliti s hrano in kar hitro sem se zredila. Pa sem spet malo shujšala, se zredila, shujšala..se redila. O tem se niti nismo pogovarjali in s časom pozabili, da sem bolana. Naj še povem, da sem imela precej stresno otroštvo. Ati pije že od kar pomnim, večkrat sta se med sabo poleg vsakodnevnega kreganja tudi fizično lotila drug drugega. Večkrat sem atiki skočila v objem in ga spraševala čigava sem, koga ima rad. tiščala sem se mu okoli pasu saj sem vedela da preko mene ne bo nikoli udaril mame.
smo 3 otroci, sama sem najmlajša. zelo dolgo sem spala pri njiju, verjetno, do kakšnega 11-12 leta. Samo tako sem imela občutek, da se ponoči ne bosta sprla in si ne bosta nič storila. Kot otrok pač ne razumeš zakaj je to tako, meni pa ni nihče nič razložil, povedal zakaj se mamica pa ati kregata... brat in sestra nista bila tolikokrat zraven, nista toliko videla. Nikoli nas nista spobujala pri kakšnem športu, če sva s sestro kje zmagali je bilo za mami prvo vprašanje kaj nama bo to koristilo, saj to nič ne pomeni, da bova pa naslednjič zgubili in da je res škoda časa in denarja da kam greva.
Večkrat je bilo tudi tako, da je bil ati pijan in sta potem brat in mami se fizično spravila nad njem. Sicer je res, da ko je bil trezen si tega nista nikoli upala. Večkrat sta fizično obračunavala tudi z mano. Vem, da sem se večkrat zaklepala v sobo, se nisem pogovarjala z ostalimi, bila sama s sabo, jokala in se resnično bala zase. Ne vem zakaj, ampak nikoli niso marali mojih prijateljic. Sedaj ko razmišljam za nazaj se mi zdi kakor, da so na nekakšen način vse odgnali. V bistvu sem jih zapustila sama, zaradi strahu kako bo, ko bojo zvedele kako je pri nas ali kako jih bo brat žalil...
Okoli nas se gradijo sami zidovi, materialno imamo vse. Ne vem kako nam uspeva, pa vendar je na zunaj videti vse lepo, hiška, avti, stan, dvorišče. Sosedi nam zavidajo... Samo to je tisto kar je pomembno mami, da se vidi da je vse lično. Sama2 sta vzgojena na takšen način. Nobenih čustev, vse naj vstane med 4 stenami. No, še najlepše je, da se o takih stvareh sploh ne pogovarjamo.
Sedaj smo starejši. Ati je sicer vsaki dan pijan, vendar ga imam rajši kot vse na svetu. Kljub alkoholu je vedno ob meni, ko je pijan zna biti zelo naporen in težki, takrat se navadno skregava. Ampak ko je trezen se lahko vse pogovoriva. Vem da me ima zelo rad in da bi zame naredil vse na svetu. Ne znam razložit, vender sem vedno imela samo njega. Morem povedati, da je tudi mami super ženska. Vendar z njo nimava takšnega odnosa. Verjetno, če bi imela kakšne ženske probleme bi jih lažje zaupala atiku
samo to je za nami, s sestro in bratom smo odrasli. Mislim, da smo postali super osebnosti. Sedaj se kar razumemo.
no, kar hočem povedat je to, da sem sama ostala nekje zadaj. Da še zmeraj vsaki dan bujem vojno sama s sabo. Pred časom sem šla po 4 letni vezi narazen s fantom. Domačim nisem nič povedala, ko so začeli sumiti, da je nekaj narobe so me avtomatsko začeli osbojati, da sem jaz kriva. Prepovedali so mi hoditi na šiht, ker so mislili, da je šiht kriv da je temu tako. In kar me resnično najbolj moti je dejstvo, da me imajo ljudje res radi in večkrat mi rečejo, da morem imeti krasne starše, da sem tako lepo vzgojena. In ne znam vam razložti, kako težko je slišati takšne besede. Da v resnici dvomita vame, mi ne zaupata, da me ne poznata. Ker me nista naučila da jim lahko zaupam in se z njima pogovarjam o vsem. Kot sem prej dejala, atiki bi lahko povedala vse, tega se zavedam. pa vendar ne znam in ne vem kako. Vem pa, da če bi povedala njemu, bi on povedal dalje in bi me ogovarjali in žalili. Človeka zanjo totalno spraviti na poden...
In na šihtu mi vsi govorijo, da sem lepa in simpatična. Vedar sama tega ne vidim. In to je moj največji problem. Pojavilo se je kar nekaj snubcev. Pa ko mi povedo, da sem jim všeč ne morem verjet, da sem lahko sama nekomu všeč... Imam okoli 75kg, kar je vsaj 15kg preveč zame. In to je moj glavni problem. Že od nekdaj želim razčistiti sama s sabo, se spremeniti. Ne morem in ne morem se fizično sprejeti takšna kot sem. Zato ne hodim ven, ker sem debela ne grem na morje, na bazen, na odbojko, skrivam se pred vsemi. Vem, da je takšno razmišlanje napačno, ker dejansko gre živlenje mimo mene. a ni žalostno, ko vidim kaj se dogaja pa ne morem iz svoje glave. In od žalOsoti se spet prenajedam, kak teden sem športno zelo aktivna in se trudim jesti zdravo. Potem pa se v meni spet nekaj zgodi in jem jem jem jem... to lahko traja od par dni pa do kakšnega meseca. In ne vidim volje do življenja, nič ne morem početi. Ne da se mi učiti, gibati, razmišljati. Hkrati tudi nimam prijateljev. Imam ogromno znancev, pa nikogar, da bi mu lahko povedala kako sem kaj se dogaja z mano. Bojim se, da če bi jim zaupala, da mi me izdali, pobegnili stran od mene. Živim sama s svojimi mislimi. Brez volje do življenja. So obdobja ko lahko jočem in jočem... Ko me kdo povabi na pijačo ne želim iti, ker mislim, da sem predebela, da bi se lahko družila. pregrda in da si boji vsi mislili najslabše o meni, zato najdem kup izgovorov da ne grem. Ali pa se niti ne oglašam na telefon. Če pa že grem, se skrbno uredim. Make-up, frizura, lažni nasmešek in sreča. Vendar se v vsakem ogledalu, odsevu v katerem se vidim, vidim kot debelo in grdo. Pa mi lahko spremljevalec reče, da sem zelo privlačna, ne vidim tega. Kako je to možno? Potem sem spet vsa brez volje, jem in jem in jem. Za vsako je potem še hujše in se zavedam, da se bom spet skrivala. Večkrat pomislim, če so na svetu ljudje, ki jim je mar zame. Če bi me pogrešali, če me ne bi bilo. Če bi se mi mogoče kaj zgodilo, kdo bi se prišel posloviti od mene, kaj mi bi rekli... In bi bila jst kot angel (ali karkoli drugega) nad njimi in bi jih slišala. Če bi mogoče kdo rekel, da me je imel rad, da mu je žal, da me ni več, da sem bila vredu punca... In potem se vprašam, zakaj mi tega ne povejo sedaj. Ne, ne bom naredila nobene neumnosti. ker vem, da je življenje lepo, da še še ni prišel moj čas, niti nimam poguma, da bi si lahko kaj storila. Vem, da toliko se še imam rada. In počutim se grozno, ker sploh tako razmišljam. Ker se zavedam, da lahko pride trenutek, ko se lahko zgodi kaj groznega. In mi bo žal, da sem tako gledala na stvari. Zavedam se, da tisti, ki so brez noge, so slepi ne vidijo fizičnih stvari. Jih ne moti strija, celulit... in vidijo vse lepote življenja.
Vem da delujem malo nedostopno, vendar se rada družim in pogovarjam. Želim si priajteljev. Nikogar nimam da bi lahko šla z njim na kopanje, ne da bi me obsojal, da sem videti grozno. Imam ogromno celulita, strije po prsih, bokih, stegnih, mečah, listah... in ne to majhne, vedar velike, dogle strije. Zaradi tega ne nosim kratkih hlač, kril, dekoltejev.... In ljudje znajo biti tako hudobni, večkrat mi kdo reče da sem debela, ritasta, me žalijo tako ali drugače. Navadno sem tiho, se naredim da mi je vseeno, se nasmejim, da jih še mal razdražim, preslišim in grem dalje. Pa še vedno potem pride noč, ko sem sama in pridejo besede za mano. in sem še bolj žalostna... Ne vem zakaj nekateri to delajo, da te fizično žalijo. Sama ne bi nikoli šla do človeka in ga užalila. In to do neznanca. Zakaj se nekateri tako trudijo, da ti uničijo dan. A ni lepše kakšno lepo besedo dati, nasmeh. To pa je že nekaj kar ti dan lahko polepša. In ko imajo vsi svoje probeme je to nekaj malega kar lahko stori vsak. Že samo rožica na kavi daje občutek, da si nekaj posebnega. Kaj šale nasmeh in kakšna lepa beseda. Zakaj so ljudje, ki tega ne vidijo?
Trenutno razmišljam, da sem postavila rekord v dolžini pisma. Razmišljam ali lahko pošlejem, ali bo sploh kdo to bral. ali naj zbrišem... Me bo kdo prepoznal? sem kaj preveč očitno napisala?
Ne vem kaj naj, zjutri se zbudim in hrepenim po hrani, potem se najem da se tresem, včasih mi srce noro razbija, se potim, tresem... Ne vem ali od hrane, živcev...
Bivši mi je večkrat rekel, da bom resnično srečna ko bom šla od doma. Da bom le tako lahko našla sebe. Da me moji preveč ovirajo, da me ponižujejo in spravljajo na tla. Pa tudi ko grem v lj čez teden, nimam tam nobenga. Imam znance za hiter klepetek. To pa je tudi vse, sama sem. Počutim se tako samcato gori. In imam grozno domotožje.Ironično kaj? Še vedno je družina tista na katero se obrnem in ko bo kdaj kaj narobe bom še vedno lahko šla samo domov.
Rada bi se našla, se spoznala. Rada bi začela živeti. Ne morem vrjetni kakšna sem postala. Sama ne gledam na videz drugih, rada se pogovarjam z ljudmi, ki imajo neko energijo. Ne vidim postave, ne vidim obraza.... Zakaj imam potem sama takšno mnenje o sebi? Rada bi šla tudi na kakšno terapijo. Pa ne vem na koga se naj obrnem, kot študentka niti nimam veliko denarja, bojim se, da bi me lahko kdo spoznal, videl takšno kot sem. Strah me je, da me kdo vidi da hodim k psihiatru in da me bojo potem žalili, ogovarjali... Vem, vse je v moji glavi... Sovražim se, ker o sebi mislim res samo najlabše. tudi glede šole nisem uspešna. In čeprav vem, da imam še vse življenje pred sabo, se bojim, da je šlo že dejansko mimo mene. Da je to to. Da bom vedno sama, bojim se da ne bom naredila šole. Da bom vse razočarala....
počutim se kot živo truplo. Tako prazno, grem grem pa nič ne čutim... ;(
Resnično se zahvaljujem vsakemu, ki si je vzel čas, da je sploh do konca prebral. Toliko je tega, pa še to je dejansko kaplja v morje.
Prav tako vas vse lepo pozdravljam in vam želim vse najboljše! tega ne pišem, zato da bi se lepše slišalo. Ampak ker tako tudi čutim, nikomur ne privoščim, da bi se počutil tako kot jaz... Vem, da ima vsak svoj križ in da so soljudje tisti, ki ti lahko olajšajo tudi najtežje stvari. In prav zaradi takšnih ljudi je svet lepši. Malenkosti so tiste ki štejejo!
Lepo bodite!
