Panični strah pri 6 letnici

[jerry]

Pozdravljeni,

Najprej pohvala za vaš forum in celotno spletno stran. Včasih se kot starš znajdeš pred problemom, ko res ne veš več kako naprej.
Moja 6 letna hči ima grozen strah pred zdravniki, iglami in sedaj ko je vstopila v vrtec pred tem, da je ne bomo prišli iskat. Prvi strahovi so se začeli po 9 mesecu, ko se je zaradi slabe izkušnje v bolnišnici pričel strah pred ljudmi v uniformah podobnih zdravniškim ali sestrskim. Pri srečanju z njimi  je doživela histerični napad z jokom, ki se je ponavadi končal z bruhanjem.  Nekako pri treh letih se je začela obsedenost s čistočo rok. Imela je stalen občutek, da so njene roke sladke. Umivala si jih je tudi po 40 krat na dan. Ko je pri 4 letih pričela z obiskovanjem vrtca, se je pričelo lulanje. Na stranišču je bila vsakih 10 minut in to po cel dan. Preiskave niso odkrile organskega vzroka. V letošnjem letu pa imamo še dodatno težavo in sicer paničen strah pred tem, da je ne bi prišli iskat v vrtec. Vzgojiteljica pravi, da jo vsakih 10 minut sprašuje kaj bo, če je ne bomo prišli iskat. Pri tem iskazuje resnično stisko. Naj povdarim, da je nikoli nismo nikjer pustili same. Še vedno spi pri nama. Boji se namreč tudi teme in praznih prostorov (na stranišče  moramo vedno z njo). Resnično bi ji rada pomagala, pa ne vem več kako. S pogovorom in prepričevanjem ne gre. Skrbi me tudi zato, ker se mož že celo življenje sooča s paničnimi napadi. Že dve leti jemlje Seraquel, Asentro in po potrebi Helex.
Se opravičujem za dolg opis. Resnično bi rabila nasvet in pa morda naslov od kakšnega dobrega otroškega psihologa ali pedopsihiatra.
Najlepša hvala že vnaprej.

[martinca]

 V vsakem velikem mestu imate pedopsihiatra !

[jerry]

Ali mi morda lahko katerega priporočite?

Smo iz Gorenjske, vendar tudi Ljubljana ni problem.

Res bom hvaležna za priporočilo.

[DAMa]

Hojla Jerry,

na žalost ne poznam nobenega pedopsihiatra, ki bi ga lahko priporočila - poskušaj pobrskati po našem seznamu terapevtov. Najbolje je, če se obrneš na osebnega oz. njenega otroškega zdravnika, ki vam bo dal tudi napotnico za specialista. Če zdravnik ne bo vedel, h komu je najbolje iti v tem primeru, ti toplo priporočam, da pokličeš, če ne najdeš že prej na spletu še kakega namiga, kar enega psihiatra: vprašaš za nasvet. Hvala, na svidenje. Kličeš drugega psihiatra, vprašaš za nasvet, če ti koga priporoča. Hvala, na svidenje. Kličeš tretjega in tako dalje. Strokovnjaki se med sabo dobro poznajo, najbolje od vseh -vedo, kdo ima kakšno prakso in koliko let že dela na kakem področju. Zato so najboljša referenčna točka. Zberi kolikor informacij lahko in pojdi k NAJBOLJ priporočenemu oz. poslušaj intuicijo, kaj  bi bilo najboljše narest. Ker je pri takih občutljivih otrocih, ki imajo tudi hud strah pred ordinacijami in medicinskim osebjem, zelo zelo pomembno, da vzpostavite dober začetni stik, prvi korak.

Priporočam vama z možem v branje še tole naše spletno orodje, ki smo ga ustvarili lani in vsebuje zbir kakovostnih in pomembnih informacij za starše otrok z anksioznimi motnjami. Po vsem, kar si opisala, namreč zveni kot primer anksiozne motnje, diagnozo pa lahko postavi le pedopsihiater. Umivanje rok zveni kot OKM, lahko pa gre tudi za separacijsko anksioznost ali kakšne druge strahove. O vsem tem se boste pogovorili s pedopsihiatrom. Lahko ga tudi sami obiščete, preden gre hči k njemu/njej. Torej, tule je orodje: http://nebojse.caprae.net/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=985&Itemid=83
Podrobno si preberite uvod in ostalo besedilo, posebej pri OKM, separacijski in panični motnji pri otrocih.

To je samo za začetek. Pri nas ustrezne literature za pomoč staršem otrok z anksioznimi motnjami NI oz. je ekstremno omejena, večinoma na pasuse v knjigah za pomoč odraslim. Zato je ta naš priročnik precej dragocen. Je brezplačen, samo pretočite si ga na računalnik in sprintate.

Toliko zaenkrat, dobro se pripravite na obisk pedopsihiatra, ni to noben bavbav, je pa seveda pomembno, da bo dobra izkušnja za vašo hči. Če ima mož težave s paniko, je seveda mogoče, da je otrok podedoval nagnjenost do anksioznosti - ampak tega je ogromno, veliko ljudi ima podobne težave in njihovi otroci tudi. S pravimi pristopi se da veliko rešiti, zato je pomembno, da čimprej ukrepate in kar se da previdno, da ne dobi hči odpora do pedopsihiatra. Vse skupaj naj bo raje kot igra, če se da, nekaj zabavnega, dogodivščina (lažje reči kot storiti, saj vem). Pri otrocih se veliko dela na psihi skozi igro, z vajami, zdravila pa ponavadi ne pridejo v poštev, ker pri otrocih čisto drugače ali pa sploh ne učinkujejo. So pa zelo dovzetni za učenje raznih strategij, s katerimi si lahko pomagajo - in te veščine potem ohranijo in jih lahko uporabljajo vse življenje! Tako da glavo pokonci in samo lepo korak za korakom. 

[jerry]

Najlepša hvala za vaše vzpodbudne besede. Takoj v ponedeljek bom odšla do pediatrinje in jo prosila za nasvet. Res bi ji rada pomagala, ker vidim kako je z možem, ker doma niso imeli posluha za te stvari. Pri 41 je velikokrat še vedno prestrašen otrok, čemur so podobne tudi njegove reakcije.

Upajmo, da nam bo uspelo. korak za korakom.

Še enkrat hvala in lep nedeljski pozdrav

[Goga]

jaz iz lastnih izkušenj pri zdravljenju svojega 9-letnega sina priporočam dr. Jernejo Maček 

dobiš jo v Pediatrični kliniki na Bohoričevi v Ljubljani, tel. 01 522 40 51

sicer se dr. Mačkova "ukvarja" predvsem z otroci z avtizmom, vendar je nam zelo pomagala pri drugih težavah  samo ne vem pa, če se sploh lahko naročiš na pregled h njej; glede na to da je bil moj otrok hospitaliziran, mogoče dela samo z otroci, ki so v bolnici ....samo poizkusiti ni greh 

[DAMa]

Super Žlehta  Jerry, mogoče pa ti lahko dr. Mačkova priporoči še koga drugega, mogoče celo kje bliže vas.

Dobro je, da ste se začeli s tem ukvarjati in že zgodaj skušate poiskati kakšno rešitev. Otroci z anksioznimi motnjami namreč lahko zelo trpijo, sami pa težko izražajo čustva in občutke, ker tega še ne znajo ali pa se jih sploh ne zavedajo. Posebej bodita pozorna na kakšne somatske težave, razne telesne simptome. Vse to je lahko tudi odraz psihične stiske. Pri otrocih je anksioznih motenj veliko, ampak to je pri nas tako zanemarjena tema, kot da se nihče noče s tem ukvarjati. Mnogi potem svoje strahove odnesejo s sabo v odraslost, v najstniških letih pa jih kamuflirajo z drogami in alkoholom (lahko pa tudi pozneje v življenju ...). Velika škoda, ker se da že z malimi stvarmi in odprtim odnosom veliko narediti. Na tak način, da otroku NE daš občutka, da je z njim kaj narobe, ampak ga naučiš prepoznavanja in razumevanja tega, kar se mu dogaja, njegovih občutkov in stanj. Ker eni ljudje smo pač bolj občutljivi in dovzetni za stres, tak ali drugačen. Pokaže se nam pa na ta način, enako kot bo en drugi dobil sladkorno ali pa visok pritisk Vso srečo tudi možu, lahko pride kdaj na forum po podporo. Panična motnja je zelo pogosta in seveda je vse skupaj slabše, če nimaš podpore v družini - zato pohvalno, da iščeš pomoč za otroka.

[Goga]

Super Žlehta  Jerry, mogoče pa ti lahko dr. Mačkova priporoči še koga drugega, mogoče celo kje bliže vas.

Dobro je, da ste se začeli s tem ukvarjati in že zgodaj skušate poiskati kakšno rešitev. Otroci z anksioznimi motnjami namreč lahko zelo trpijo, sami pa težko izražajo čustva in občutke, ker tega še ne znajo ali pa se jih sploh ne zavedajo. Posebej bodita pozorna na kakšne somatske težave, razne telesne simptome. Vse to je lahko tudi odraz psihične stiske. Pri otrocih je anksioznih motenj veliko, ampak to je pri nas tako zanemarjena tema, kot da se nihče noče s tem ukvarjati. Mnogi potem svoje strahove odnesejo s sabo v odraslost, v najstniških letih pa jih kamuflirajo z drogami in alkoholom (lahko pa tudi pozneje v življenju ...). Velika škoda, ker se da že z malimi stvarmi in odprtim odnosom veliko narediti. Na tak način, da otroku NE daš občutka, da je z njim kaj narobe, ampak ga naučiš prepoznavanja in razumevanja tega, kar se mu dogaja, njegovih občutkov in stanj. Ker eni ljudje smo pač bolj občutljivi in dovzetni za stres, tak ali drugačen. Pokaže se nam pa na ta način, enako kot bo en drugi dobil sladkorno ali pa visok pritisk Vso srečo tudi možu, lahko pride kdaj na forum po podporo. Panična motnja je zelo pogosta in seveda je vse skupaj slabše, če nimaš podpore v družini - zato pohvalno, da iščeš pomoč za otroka.

glede na to da sem imela jaz svojega sina hospitaliziranega malo več kot 3 mesece na pedopsihiatriji sem na lastne oči videla s kakšnimi boleznimi se otroci ubadajo....od samomorilnih misli, da samopoškodovanja, hiperaktivnost, anorekcija, bulimija, izpadi besa.... se mi zdi, da bi bilo super če bi na vašem portalu malo več prostora namenili psihičnim boleznim otrok 

se mi zdi, da je o tem res premalo povedano oz. zapisano, pa človek niti ne najde potrebnih info, izkušenj in nasvetov staršev  moj sine ima postavljenih več diagnoz (hiperkinetičnost, vedenjske motnje, aspergerjev sindrom) in recimo za zadnjega navedenega skorajda ne dobiš nobenih podatkov oz. zelo malo, prav tako pa zelo težko sploh kakšno mnenje starša otroka s to boleznijo. mogoče zato, ker je bolezen relativno še neraziskana, samo bi bilo pa vseeno krasno, če bi si lahko starši otrok izmenjavali mnenja tudi kar se tiče bolezni naših otrok. in vaš portal se mi zdi odlična prilika za to 

moje izkušnje z vsemi zaposlenimi na pedopsihitriji v pediatrični klinki v lj. so odlične....v bistvu za zdravje mojega sina ne bi mogli narediti več kot so in so presegli vsa moja pričakovanja  mislim pa tudi, da je pri ozdravitvi otrok s temi boleznimi potrebna še večja podpora oz. razumevanje staršev....česar pa pri marsikaterem staršu nisem videla  samo to je že druga zgodba.....

[martinca]

se mi zdi, da je o tem res premalo povedano oz. zapisano, pa človek niti ne najde potrebnih info, izkušenj in nasvetov staršev  moj sine ima postavljenih več diagnoz (hiperkinetičnost, vedenjske motnje, aspergerjev sindrom) in recimo za zadnjega navedenega skorajda ne dobiš nobenih podatkov oz. zelo malo, prav tako pa zelo težko sploh kakšno mnenje starša otroka s to boleznijo. mogoče zato, ker je bolezen relativno še neraziskana, samo bi bilo pa vseeno krasno, če bi si lahko starši otrok izmenjavali mnenja tudi kar se tiče bolezni naših otrok. in vaš portal se mi zdi odlična prilika za to 

Pridi še tukaj to napisat 

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,13358.40.html

[jerry]

Res hvala vsem 

Res je bistveno lažje, če je otrokova bolezen fizičnega izvora. O psihičnih težavah pri otrocih je resnično izredno malo napisanega. Včasih je težko ločiti ali gre samo za razvojno fazo otroka ali pa je za tem kaj več. Glede na moje izkušnje pri možu, se mi zdi da je edino pravilno, da odreagiramo na njene težave. Resnično bi rada da je otrok zadovoljen in srečen. Lahko mi verjamete, da je včasih "normalno okolje" pri bolniku (mož), ki trpi za blažjo obliko bipolarne motnje resnično težko ustvariti. Ravno zato bi hčerki rada pomagala da bo lahko normalno funkcioirala v življenju.

Hvala "žlehta"za številko. Jutri bom poizkušala stopiti v kontakt z zdravnico potem bomo pa videli. Imam sodelavko, ki ima sina z diagnozo aspergerjevega sindroma. Vem, da ga vozijo k neki terapevtki, ki mu je zelo pomagala pri premagovanju vsakodnevnih težav. Če želiš lahko vprašam za kontakt.

 Res hvala za vse besede. Tovrstni forumi so nam res v pomoč, saj je pogovor o psihičnih težavah še vedno velikokrat "tabu" tema. Topel pozdrav vsem. 

[Goga]

Res hvala vsem 

Res je bistveno lažje, če je otrokova bolezen fizičnega izvora. O psihičnih težavah pri otrocih je resnično izredno malo napisanega. Včasih je težko ločiti ali gre samo za razvojno fazo otroka ali pa je za tem kaj več. Glede na moje izkušnje pri možu, se mi zdi da je edino pravilno, da odreagiramo na njene težave. Resnično bi rada da je otrok zadovoljen in srečen. Lahko mi verjamete, da je včasih "normalno okolje" pri bolniku (mož), ki trpi za blažjo obliko bipolarne motnje resnično težko ustvariti. Ravno zato bi hčerki rada pomagala da bo lahko normalno funkcioirala v življenju.

Hvala "žlehta"za številko. Jutri bom poizkušala stopiti v kontakt z zdravnico potem bomo pa videli. Imam sodelavko, ki ima sina z diagnozo aspergerjevega sindroma. Vem, da ga vozijo k neki terapevtki, ki mu je zelo pomagala pri premagovanju vsakodnevnih težav. Če želiš lahko vprašam za kontakt.

 Res hvala za vse besede. Tovrstni forumi so nam res v pomoč, saj je pogovor o psihičnih težavah še vedno velikokrat "tabu" tema. Topel pozdrav vsem. 

jerry ta številka, ki sem ti jo dala je v bistvu direktna telefonska št. od oddelka otroške psihiatrije (hospitalizirani otroci), samo kar tam povprašaj kam bi se lahko obrnila  imajo na istem oddelku tudi ordinacije, samo na žalost so čakalne dobe dolge  saj kje pa pri nas niso 

kar se pa aspergerja tiče: prvo človek doživi kar šok, ko otroku postavijo tako diagnozo s tem, da pravzaprav sploh ne veš, zakaj se gre  samo ko vidiš, da je bolezen s pomočjo zdravil in podpore ter nasvetov zdravnika obvladljiva si kar malo oddahneš  glavno, da nekdo končno zna postavit pravilno diagnozo in da se zna otroku pomagat  tako da hvala za tvojo pomoč kar se tiče terapevta  vendar mislim, da je za mojega sina kar se njegove bolezni tiče sedaj odlično poskrbljeno 

lahko pa se obrneš tudi na svetovalni center za gotski cesti v lj. http://www.scoms-lj.si/ .....tu sem jaz v bistvu začela z iskanjem pomoči za sina 

upam, da ti bo uspelo čimprej dobiti pomoč za tvojo hči 

[nayaa]

se strinjam z žlehto. da se punčki čimprej pomaga. ko zdaj gledam nazaj na svoje otroštvo sem tudi sama imela strahove da bo prišev bau bau videla sem razne pojave strah pred duhovi itd. naj povem da sem sama spala pri starsih skoraj do konca osnovne šole, vendar se spomnem da me je mami le enkrat peljala na urgenco zaradi tesnobe in pri tem je ostalo. pač starši so mislili da mam malo bolj bujno domišlijo ampak ni bilo tako. zdaj pri svojih 23 letih sem komaj samostojna pa polna obsesivnih misli.
tebi in tvoji punčki želim use dobro.