Kaj je to...? -Pižama

[pižama]

Pozdravljeni,

tu sem, ker ne vem kaj se dogaja z mano, če sploh kaj se???

Stara sem 25 let. Ne bi si rada sama postavljala neke diagnoze, definitivno pa gre za strah/neprijetno počutje med ljudmi. Torej, ko pridem v družbo človeka ali pa več ljudi, ki mi niso blizu sem tam vedno kot tretje kolo. Do konca srednje šole je še šlo, ker sem itak poznala večino sošolcev še iz osnovne šole. Po srednji šoli pa z ljudmi ne najdem kontaka. Nimam pojma kaj naj rečem, vse kar mi pade na pamet se mi zdi, da se bo drugim zdelo kar nekaj. In potem tam molčim kot en mutko. Trudim se, res se trudim, da pristopim. Si dopovedujem da se moram s tem sprijaznit. Ampak kaj je najhujše... Da naredim slab vtis, oziroma sploh ne naredim vtisa. Sploh ne znam navezati stika. Pa dobro, tam kjer nekako moram biti gre čez tudi če sem tiho (npr faks). Bolj je težava, ker me to dejansko ovira pri naprimer službi. Primer je bilo sicer študentsko delo; priša sem prvi dan v vrtec, jaz in še 6 drugih punc in med nami so izbrali tiste, ki bodo ostale na delu. Druge se takoj vklopijo, klepetajo jaz pa sploh ne vem kaj naj, kam naj se dam, kaj naj z rokami, kaj naj delam, kaj naj rečem, komu naj rečem... In take izkušnje potem še slabše vplivajo za naprej. Tukaj kjer opravljam prakso, sem že od oktobra, pa z nadrejenimi res težko komuniciram. To neko klepetanje mi sploh ne gre od rok. Nova praktikantka je prišla mesec nazaj je že z vsemi v bolj prijetnih odnosih kot jaz. Danes smo imeli družaben dogodek in je bila muka, ko smo bili na koncu vsi na hodniku, kjer so vsi med sabo klepetali jaz pa sem samo iskala izgovor, da izginem. Naj povem, da sem npr. s fantom oz. z ljudmi ki jih poznam dlje časa in so mi blizu prav prijetna, zgovorna oseba, imam smisel za humor. Tukaj je velik minus tudi to, da sem pridobila na kilogramih in to ogromno. Ogromen apetit, ne vem od kod, mi je prinesel več kot 20!!!!! kg. In potem se mi zdi tudi to, da vsi vidijo kako sem se zredila, nič kar oblečem mi ne stoji dobro.... Sem spremenila način prehranjevanja in spet se ukvarjam s športom (seveda solo) in gre počasi na bolje, vendar 20 kg ni kar tako izgubiti. Vem da imam veliko za dati soljudem in je škoda zame in tudi za druge da tega ne morem uporabiti.

Lep večer vam želim!

[Ribica]

Pižama,
pozdravljena. težave, o katerih pišeš, ima veliko članov tega foruma. Gotovo ti lahko kaj napišejo o svojih izkušnjah. Sama sicer takšnih težav nisem imela nikoli, razen v obdobju globoke depresije, ki pa so z izboljšanjem stanja izginile.
Sama bi ti svetovala obisk pri psihologu in psihoterapijo, da spoznaš razloge in spremeniš vzorce vedenja in,kar je zelo pomembno, dvigneš svojo samopodobo in občutek lastne vrednosti.
Lep dan,

Ribica

[LostOneFuture]

Jaz imam isti problem. Kot da bi brala sebe. Sprva ugotovi, kaj je vzrok, zakaj si taka? Čutiš krivdo, strah? Zakaj? S čim bi to lahko bilo povezano? Pri meni je problem nizka samopodoba in nizko samospoštovanje, kar ne vpliva samo na odnose, ampak tudi na moje počutje, na splošno dojemanje sveta okoli sebe itd. Zelo dober način je lahko psihoterapija, če si pripravljena iti. Super je da športaš, ker to že zmanjšuje tesnobo, stres ki ga čutiš mogoče zaradi teh težav. Jaz sem trenutno v fazi, ko si dopovedujem, da je z mano vse ok, da sem taka kot sem super, da je strah čustvo, ki ga je varno čutiti in mu lahko dovolim da je in da čez čas odide, da si lahko dovolim taka biti kot sem, da če tudi se kaj slabega zgodi, lahko stvar izboljšam, in tud če prvo navezovanje stika ne uspe, lahko še vedno poizkušam, dokler ne ugotovim, kako je vredu.  Počasi se daleč pride. Ne obupaj. Mogoče ti bodo moje izkušnje kaj prav prišle. Trenutno se učim še kako sama sebi pomagati.

[Arwen]

  ne vem kaj se dogaja z mano, če sploh kaj se???

.... Ne bi si rada sama postavljala neke diagnoze, definitivno pa gre za strah/neprijetno počutje med ljudmi.

  temu se pravi socialna fobija

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=36&Itemid=38

http://www.psihiater-leser.com/452/27564.html

http://www.burnout.si/sl/psihopedija/o-osebnosti/samopodoba/66-socialna-anksioznost-socialna-fobija.html

[pižama]

LostOneFuture, seveda bom vesela tvojih izkušenj in nasvetov. Mogoče se bom res odločila za psihoterapijo, za začetek pa šla v knjižnjico po Premagovanje anksioznosti za telebane. Malo sem brala te linke, ki jih je posredovala Arwen in se res najdem tam notri pri teh opisih. Najboljše da se lotim dela na sebi, ampak včasih je res težko. Se pa definitvno splača boriti! Hvala za odgovore.

[dusica]

Kar se tiče nizke samopodobe, občutek manjvrednosti ali nepomembneosti...nekaj izvira tudi iz našega otroštva..kaj se ti je tedaj dogajalo? Kakšni so bili starši in okoliš do tebe? Na ta in druga vprašanja ti bo skrbno odgovorila dobra psihologinja oziroma psihoterapevtka. Tudi sama ti priporočam, da se pozanimaš za dobro svetovalko/specialistko, ki te bo naučila boljših življenjskih smernic..

Srečno!

                                              Dušica

[pižama]

Rada bi poiskala kakšno dobro svetovalko, ki bi mi bila cenovno dostopna, kje na notranjskem. Verjetno ne bom mogla sama rešiti tega. V otroštvu sem nekako tiho in v ozadju preživljala krize ki sta jih vsak po svoje vedno imela starša in se trudila zgladiti stvari. V najstniških letih sem postala pa precej destruktivna, in tega si tudi ne morem oprostiti. Koga pa imaš če ne sebe, pa še sebi nisem hotela dobrega?! Šele zdaj se spoznavam kdo sem, ustvarjam, poslušam glasbo... Prej sem vedno sledila drugim v iskanju občutka pripadnosti, namesto da bi sledila sebi. Zanimivo je tudi, da v mojem spominu sploh ni stvari na slabe dogodke doma, npr. nasilje. Vem da so bili, bila sem zraven, spomnim se pa nič ne, ko mi mama govori se mi mogoče dozdeva da je to nekje zadaj v spominu in noče od tam ven. Mogoče se moji možgani sami branijo? Bomo videli... Optimizem naj bo

LP