Nemotivirana in depresivna

[janisj]

Pozdravljeni,
sem stara 29 let in trenutno sem v eni čudni fazi. Sem sicer na sveže prijavljena. Se mi zdi, da sem vedno bolj depresivna, se ne znam več veselit kot včasih. Ne zmorem bit srečna. In predvsem nimam motivacije za določene stvari, ki čutim, da me veselijo, kot je npr. začetek pisanja magistrske naloge, igranje kitare, petje. Sem zelo rada aktivna, nisem tip človeka, ki rada poležavam, meni je delat lepo in ko zaradi problemov ne morem, potem dobesedno trpim. Jemljem zdravila za depresijo že skoraj 8 let. Ne hodim k nobenemu psihoterapevtu na pogovore, vendar hodim po potrebi k psihiatrinji Dr. Resmanovi v Begunje. Mene je uspešno pozdravil Dr. Andrej Marušič, ki je žal pred štirimi leti umrl. Takrat sem začutila, da sem dosegla neke vrste ozdravitev. Imela sem obsesivno-kompulzivne motnje (ki jih skorajda nimam več) in depresijo (ta pa še vedno traja, enkrat več, drugič manj). Še pred letom sem vmes opustila tablete in nekako poskusila brez njih. Vendar ni šlo, sedaj jemljem Zoloft 50mg in mi kar pomaga, predvsem zaradi službe, ker me pomirja, da nisem napeta, tesnobna. Namreč tudi v službi imam težave, saj mi nalagajo vedno več dela, in vedno se morem borit, od tega da morem razlagat, da ne uspem vsega naredit..pa še nadure moram izkoristit, in skozi imam v sebi to breme kako se bom soočala s tem, da jim mirno vse povem kar jim gre (od razporeditve dela, do koriščanja dopusta in nadur). Te skrbi me zelo bremenijo in mi tudi velikokrat uničijo dan po službi. Hkrati se počutim, da nisem dovolj samozavestna, da bom uspela te stvari lepo rešit (povedat na jasen temljit način nadrejenim vse kar me muči). Vendar kot pravim, služba je samo ena izmed stvari. Počutim se osamljena, in nimam prave družbe. Dodatno še prebolevam eno (nesrečno) ljubezen. Tudi tu je problem, ker nekako si mislim, da nikoli več ne bom našla takega kot je bil on. Skratka se počutim tudi nesamozavestno, kot da ne vidim smisla za nobeno stvar več. Vedno ko sem žalostna si rečem: "Si obljubla Andreju, da boš vedno vesela, ..in si rečem, preveč je naredil zame in si ne smem dovolit bit tako slabe volje že samo zaradi njegovega truda!"..V njemu sem vidla svojo moč, in sedaj ko ga ni, ne vem kako si dat moč. Morda se zdi čudno, vendar me njegov spomin drži pokonci, da se nikoli ne vdam. Ampak ne živim kvalitetno, lepo kot bi lahko, mislim. Tako težko mi je začet katerokoli stvar se lotim. Sem pa vsaj "pridna" pri športu, ki me res veseli in brez njega mi ne mine dan. Vendar tako kot sem vztrajna pri športu (tek, rolanje, kolo..) bi rada našla v sebi način, da začnem tudi z drugimi stvarmi, ki kot pravim, me veselijo, vendar se začetka ustrašim. Začnem, traja največ teden, in potem spet opustim. Če bi našla pravo pot do motivacije (motivacije do dela in druženja) bi bila zelo srečna. Če je kdo osamljen kot jaz, malo nesrečen, ali mi pri tem lahko kakorkoli pomaga bi bila zelo hvaležna vsake pomoči. Hvala!!

[trzinka]

pozdravljena

ja, depresija je naša sovražnica in definitivno jo je treba brcnit v ta zadnjo....Naj ti bo za motivacijo to, da boš zmagala in da boš spet vesela kot nekoč, da zna življenje biti lepo, vendar vedi, da čez noč se nič ne spremeni....
Ker zdravila te ne bodo rešila iz tega dreka, je treba veliko sprememb v življenju narediti, predvsem ti pa toplo priporočam ustrezno psihoterapijo, saj si še veliko premlada, da bi zavozila življenje......

Glavo gor, uredi se, druži se s pozitivnimi ljudmi, v službi pa imamo več ali manj vsi probleme in težave, tako, da na tem področju tudi jaz včasih mrknem  , ampak vse gre naprej, tudi čas...

Bodi vztrajna, se ti bo poplačalo !

[Smokyboy]

Zdravo,

mislim, da se vsak med nami včasih počuti osamljen. Tudi ob lastni družini in kopici prijateljev se lahko počutimo nerazumljeni in zapostavljeni. Preobremenjenost z delom in nedavna ločitev sta pri tebi to potencirala. Praviš, da za nekatere stvari ne najdeš motivacije, čeprav jo za šport najdeš. Mogoče ob rekreaciji takoj čutiš pozitivne učinke na počutje, medtem ko pisanje magistrske naloge in igranje kitare ne nudita hitrega užitka. Ampak pri magistrskem delu, če je le tema, ki te kolikor toliko zanima, sem prepričan, da bo prava volja prišla in se stopnjevala z napredkom. Samo vztrajati je treba in z vsako novo napisano stranjo bo občutek boljši.
In petje, a je to v kakšnem zboru? Potem je potrebno to izkoristiti, pevski zbori so idealne priložnosti za sklepanje prijateljstev, ki trajajo tudi izven vaj.
Vse možnosti za kvalitetno življenje imaš v svojih rokah. Če zaslužiš dovolj, si lahko privoščiš odklop v smislu kakega potovanja (sedaj ko te ne veže partner in otroci).
Hkrati ti priporočam nadaljevanje s psihoterapijami. Ob strokovni pomoči bi morda lažje odkrila prave vzroke tvojega malodušja (očitno povezano s službo) in lažje sestavila načrt konkretnih korakov za reševanje problemov ali aktivno soočenje z njimi. Občutek, da proaktivno rešuješ svoje težave oz. odpravljaš vzroke zanje, ima po mojem mnenju nenadomestljiv terapevtski učinek in ga nobena psihoanaliza in zdravila ne morejo nadomestiti.

[janisj]

hvala Vama za tako lepe in vzpodbudne besede...tuki pa res hitro priskočite na pomoč  .. sem res vesela, da imam s kom razpravljat o takih težavah.
glede petja..žal ni v pevskem zboru..sem pa mislila v smislu, da sem včasih kar pela po hiši, in seveda ob igranju kitare:). Sem se pa preizkusila že v pevskem zboru, samo se nisem našla:(..tako da, če že, bi kvečjemu hodila h kakšnemu inštruktorju za kitaro (za izpopolnjevanje). Prav to dejstvo "Vse možnosti za kvalitetno življenje imaš v svojih rokah" mi da vedno preveč razmišljat..v bistvu sem zdrava, imam roke, noge..nisem invalid, imam službo, fantastično družino....in sem žalostna, in se ne znam veselit..to hočem popravit znotraj sebe. hvala

[trzinka]

in pravilno razmišljaš  samo udejanjit je še potrebno vse in razumeti smisel življenja, sebe zadovoljit in začet uživat....je pa naporna pot do tja....res je...