moji strahci :)

[Tinch]

Živjo..no da se prvo predstavim..sem Tina in sem stara 20 let....z anksioznostjo se borim 1 leto in se mi zdi kot da se nikamor ne premaknem...težave so se začele že v otroštvu ... kreg med starši...strah pred tem da ko pridem domov, da se bosta kregala in da bo oci pod vplivom alkohola kej zganja....zdej hvala bogu ni vec tako ampak posledice so ostale....potem pa lansko leto aprila nevem kaj je to v meni sprozilo ampak sosed je zvecer nabijal glasbo in jst sm se zacela vsa trest....nism se mogla pomert....zategoval mi je misice v nogah....no in od tkrt kadarkol ima on naglas glasbo..kar ima tudi zdej...se jst vsa tresm...vsa sm cudna..na jok mi gre...ta sosed je bol tko...tepe svojo mami...poznava se ze od majhnega in vem da ne bo nobenmu od ns nc naredu sam ta strah v men....mi ne da miru...da bo komu od ns kej naredil...da bo pretepel svojo mami in bo potem se ns napadel....pa se zavedam da ne bo nic..ampak strah je v men....pridejo momenti oz..dnevi ko sem uredu kokr da ni nc nikol blo....ampak vseeno strah v men ostaja.... + tuki je se grozn strah pred smrtjo starsev ...3 leta nazaj ko je babi umrla...ko sem vidla kaj je to nrdil moji mami..kaksna je bla....komi se je pobrala...sm se zavedala da bom tut jst enkrat to mogla dati cez...in nocem zivet brez njih ker sm na njih navezana nenormalno...mam dneve k bi sam jokala k pomislm na to da bom zgubla starse....groza me je tega..sam da pomislm na to....me zacne neka vrocina oblivat po telesu in zacnem se trest.......in se zavedam da bi mogla uzivat z njimi dokler so hvala bogu se zdravi in dokler sta se mlada....
nevem vec kaj nej naredim...bila sem pri zdraviku...dobila sem antidepresive ecytara..pila sem jih 3 dni pa sem nehala ker mi je bilo grozno slabo in sm se ustrasla da se mi ne bo zmesal ( in ja to je se en obcutek ki mi ne da miru..da se mi bo kr zmesal..) ....sama se probam spravt v boljso voljo..sej mi uspe kdaj...kdaj mi pa nic ne pomaga...moji starsi so vedl kaj se z mano dogaja ....ampak sem jim rekla da se bolj pocutim ker jih nocm obremenjevt z mojimi problemi ker vem kaksni so in ne bi spal ker bi se obremenjeval s tem kaj se z mano dogaja....stal so mi ob strani nenormalno ko sem jim povedala kaj se z mano dogaja...mami je depresijo premagala 10 let nazaj ... in zdej zivi kokr da ni nikol nc blo....nevem pa ce sem jst tok mocna da premagam te strahove...strah pred sosedom nevem kako nej premagam...prodajamo stanovanje da se odselimo samo to traje jst pa ne morm vec v tem stanovanju zivet ker se slabo pocutim....takoj ko grem vn iz stanovanja je moje pocutje supr..ko se pa vrnem je pa grozno....strah pred smrtjo starsev..se mi pa zdi neki kar ne bom mogla nikol premagat in me je strah da ne bom niti normalno mogla zivet...in ko se bo to dejansko zgodil..me je strah da ne bom znorela...da ne bom hotla vec zivet...da enostavno to ne bom mogla prebolet...sploh pa razmislam kaj ce bom samska ko se bo to zgodil..brez otrok...brez moza..in pol si kr mislm ja pol pa res nimas vec za kej zivet ce bos samska pa se starse zgubis..nevem...mal sem se razpisala...ampak sem mogla dt vn vse iz sebe...

[Slavka]

Tina pozdravljena 

Uh, tvoja zgodba bi bila pa čisto lahko tudi "moja" zgodba. Ravno taki strahovi so tudi mene obhajali, ko sem bila tvojih let, pa tudi še prej. 

Moj največji strah je bil, da se bo kaj zgodilo mojim staršem, predvsem pa moji mami. In grozno sem se bala dneva, ko jo bom izgubila, kajti v sebi sem seveda vedela, da se bo to nekoč zgodilo. In v svoji glavi sem si delala različne scenarije, razmišljala, kako bom potem živela jaz, kaj bo z mano....imela sem občutek, da bom tistega dne umrla tudi sama, ali pa, da se mi bo zmešalo.

In pred dobrimi štirimi leti je moja mami res umrla...jaz pa sem se takrat soočila s anksioznostjo in paničnimi napadi. Vendar sem, kljub temu, da je bilo težko in boleče, preživela tudi tisto obdobje. Takšno je pač življenje...in tako ga je treba sprejeti.

Vsekakor pa je nesmiselno, da se s tem obremenjuješ že sedaj, ko sta starša še živa. Saj vem, da je lažje reči, kot storiti, vendar škoda delati scenarije v svoji glavi, kajti konec koncev se bo obrnilo čisto drugače, kot sedaj razmišljaš.
To ti lahko povem iz lastne izkušnje, kajti noben moj scenarij, kaj se bo zgodilo, ko bo umrla moja mami, se ni uresničil....imela sem čisto drugačno izkušnjo. Morda si delamo scenarije v glavi zato, da bi imeli kontrolo nad dogajanjem, ko se bo zgodilo...ampak itak se zgodi čisto drugače. 

Zmešalo se ti definitivno NE BO  Ta občutek, da se nam bo zmešalo, je simptom visoke tesnobe oz. paničnega napada (tudi jaz sem ga doživljala in vem, da je grozen  ). Ampak bodi prepričana, da je in bo s tabo vse ok, nič se ti ne bo zgodilo.

dobila sem antidepresive ecytara..pila sem jih 3 dni pa sem nehala ker mi je bilo grozno slabo in sm se ustrasla da se mi ne bo zmesal

Antidepresivi ne primejo na hitro, temveč rabijo za svoj pravi učinek kar nekaj tednov. In na začetku se ponavadi naše počutje še poslabša, po 4-6 tednih pa začutimo že izboljšanje. Seveda si na začetku jemanja Ecytare tudi ti občutila poslabšanje in ker si se ustrašila, si z jemanjem prenehala.
Morala bi nadaljevati in vztrajati, ter si ob tem pomagati tudi s kakšnim pomirjevalom (Helex, Xanax).

Vendar tudi antidepresivi niso "čudežna tabletka", ki bi tvoje težave odpravila. So le pomoč, da lahko pričneš delati "na sebi"... V tebi je veliko strahu, žalosti, bolečine in vse to od nekje izvira...In v tebi je tudi moč, da to spremeniš, da pričneš nase in na svet okrog sebe gledati z drugimi očmi, da se pričneš ceniti in si zaupati. 

Si na pragu odraslosti in pred tabo je še veliko lepega...verjemi mi. 

Še nekaj, kar ti bo morda v pomoč:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=737&Itemid=99999999

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=855&Itemid=83

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=860&Itemid=84

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=899&Itemid=84

Ter seznam skupin za samopomoč, ki delujejo v okviru tega društva in so brezplačne:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html

Vse dobro ti želim 

[Tinch]

Hvala za odgovor 

najvecji problem je da se jaz zavedam, da ne morem nicesar spremeniti in da se bo to zgodilo ampak enostavno nocem in ne morm to sprejet...in se tudi zavedam da vsak to da cez in gre naprej z zivljenjem zame je pa to misija nemogoce..pa niti nevem kako mi bo takrat ko se bo zgodilo...in vem da se brezveze obremenjujem s tem sam niti nevem od kje ta strah izvira....hodila sem na psihoterapijo ampak mi ni njen nacin ni ustrezal in se nisem nikamor premaknila...in se mi zdi pol ze brezveze kamorkol iti, ker nevem kako mi lahko kdo pomaga....
kar se pa tice antidepresivov...nehala sem jih pit ker sm se ustrasla..ker sem brala na internetu kaksni stranski ucinki so...in sem raj nehala...pa vem da je bila to napaka...
na momente me je kr sram da sem 20 let stara pa imam take probleme...ker vcasih sem bila vesela punca...hodila vn med vikendi z prjatli.....zdej bi bla pa sam doma in spala, da me vsi pustijo na miru... vcasih si zelim da bi lahko bla kdorkol drug samo jaz ne 

[tiranozaver]

najvecji problem je da se jaz zavedam, da ne morem nicesar spremeniti in da se bo to zgodilo ampak enostavno nocem in ne morm to sprejet...in se tudi zavedam da vsak to da cez in gre naprej z zivljenjem zame je pa to misija nemogoce..pa niti nevem kako mi bo takrat ko se bo zgodilo...in vem da se brezveze obremenjujem s tem sam niti nevem od kje ta strah izvira....

Lej, podobno kot antidepresivi tudi neke "globje spremembe" ne nastanejo hipno, ampak rabijo svoj čas. Ne bo se zgodilo, da boš kar naenkrat nekaj spremenila in bo vse boljše. Lepo počasi, pa začni z najlažjo stvarjo, ki se bi bo zdela smiselna. Ponovno začeti z ADji ali psihoterapijo, malo več distance do staršev, vaje za sproščanje... Ena stvar, ne vse naenkrat. Ampak res ena stvar namesto nobena.

hodila sem na psihoterapijo ampak mi ni njen nacin ni ustrezal in se nisem nikamor premaknila...in se mi zdi pol ze brezveze kamorkol iti, ker nevem kako mi lahko kdo pomaga....

Vsak psihoterapevt ima svoj pristop. Eni so bolj "analitiki", brskajo po vzrokih za probleme in ti pomagajo da jih tudi sam zagledaš. Drugi so bolj konkretni, z vajami, nalogami, kako spraviti človek ven iz "čustvene luknje". Tretje boli za tebe in samo čakajo, da je ure konec in da dobijo denar. (ja, tudi taki so). Naslednje je, koliko ima terapevt izkušenj s problemi, ki tebe tarejo. Vsi ne poznajo vseh problemov, vseh vrst terapij pa sploh ne. Potem je še čisto osebni nivo neki malih, komaj zavednih podrobnosti - barva glasu, obraz, starost, spol, koliko je terapevt aktiven, ali govoriš bolj ti ali on ....

Žal ni takega terapevta, ki bi ustrezal vsem ljudem. Boš morala sprobati par različnih, preden boš našla pravega terapevta / pravo terapevtko.

na momente me je kr sram da sem 20 let stara pa imam take probleme...ker vcasih sem bila vesela punca...hodila vn med vikendi z prjatli.....zdej bi bla pa sam doma in spala, da me vsi pustijo na miru... vcasih si zelim da bi lahko bla kdorkol drug samo jaz ne 

Si bla vesela punca in boš spet. Pa ne mislit, da je depresija pri dvajsetih nekaj sramotnega. Ni pri 20, ni pri 30, ni pri 60, ni pri 10. Si daleč daleč od tega, da bi bila edina s takim problemom.

Če ne veš, kje začeti, ti predlagam tako kot Slavka skupino za samopomoč (http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html).