Sam sem pri 22 letih poskusil storiti samomor in pristal v Bolnišnici Idrija. Ujet sem bil v čudnem svetu razpoloženja. In hotel sem to končati. Takrat nisem vedel kaj je to depresija. Takrat sem po dobrem letu dni uspel priti na "normalno stanje". Tako stanje je trajalo, do dve leti nazaj, ko sem bil star 38 let ter ustvaril družino z dvema otrokoma. Takrat je bila tudi žena v neki življenjski stiski, kar je pri meni še pospešilo vrnitev depresije.
Vse od takrat sem na terapiji in tedensko obiskujem psihoterapevta. Najprej sem jemal Zyprexo in Paroxat. Potem pa sem na lastno željo prenehal z Zyprexo, ker sem bil neprestano zaspan in čustveno otopel. Čeprav me je terapevt opozoril da se ob zyprexi lahko zredim, sem pridobil kar precej teže. Terapevt mi je rekel da Zyprexo lahko vzamem po potrebi in to se je zelo redko zgodilo. Ko sem bil zares na tleh in drugi dan ni bilo treba v službo.
Letos v juliju pa sem sam od sebe prenehal jemati še Paroxat. Vendar je bilo dobro le mesec dni. Po mesecu pa sem že čutil vračanje neprijetnih občutkov. Čutil sem da to ne prinaša nič dobrega. In nazadnje sem bil postavljen pred odločitev, naj ponovno začnem z zdravili, ali ne. Želim si da bi bilo počutje boljše. Po drugi strani pa se sprašujem Ali bom celo življenje na zdravilih. Naj povem še to, da sem letošnje poletje veliko naredil na sebi. Ogromno sem kolesaril in shujšal kar 12 kg.
Zdravila primejo šele po treh tednih in treba jih je jemati dlje časa. Zares se sprašujem kdaj bom lahko brez strahu, brez zdravil.
Sicer pa sem opazil da mi pisanje o mojih občutkih le te olajša. In kasneje ko pregledujem svoje občutke za nazaj, jih poskušam premisliti in razumeti tudi iz take časovne distance.
Zato sem začel pisati blog na naslednjem naslovu
http://www.najblog.com/zel1/ lep pozdrav M.
