just me*

[bejbi*]

heei
sm nova na forumu pa me nekaj zanima če mi bi znal kdo svetovat..
torej ze od malega doma dozivljam tezko psihicno in redkeje pa vseeno fizicno nasilje..to je mocno vplivalo na moj celoten razvoj samopodobe in mineva ze tretji mesec depresije... doma mojega "problema" ne opazi nihče z mano ravnajo kot z navadno smetjo in kar je najhuje kljub svoji bolezni sem primorana v vsa možna opravila meni pa sploh ni več do življenja kaj šele pometanja .. poskusila sem ze vse mogoce.. center za pomoc mladim, kjer smo imeli s starsi razgovor ko sem zbezala tja, ucinek neuspesen.. potem sem pisala na nek drugi center vendar mi niso znali pomagati..sla sem tudi na soc.delo vendar me niso razumeli, niso me jemali resno pravzaprav so mi ponujali naj se cimbolj odklopim in potlacim vse skupaj    in v strahu sem zbezala ( kasneje sem to tako odpovedala, nase socialno delo ne ukrepa se pri smrtnih zrtvah vsaj kolikor je bilo po televiziji druga pa niso kaj boljša ) nadaljnje sem klicala varno hišo in ugotovila da bi za to morala biti polnoletna do kar mi manka slabe 4 mesece pomislila sem ze na vse mozne nacine kako bi odsla od doma pa ne gre.. hodila sem k psihiatrinji vendar sem prenehala ker ni bila prava zame.. sedaj oklevam pred ponovno izbiro saj tako ne vem koliko bo uspešna terapija če me bodo doma ves čas zatiral ( sem precej obcutliva ) pomislila sem na stanovanjske skupnosti, celo na psihiatrično bolnišnico vendar sem kmalu izvedela da vse te ustanove od varne hiše naprej v bistvu ne predstavljajo tega kar naj bi bili... za primer bi podala samo incidenta ki sta se zgodila v bolnišnici, in pričevanja drugih .. kar bi rada povedala je če ima mogoče le kdo še kakšno rešitev zame poleg tega da se lahko ko sem polnoletna odselim ( vendar ne vem kako bo s stroški ) ker doma preprosto ne zdržim več, k sorodnikom prav tako ne morem... slišala sem za nekakšno peticijo emancipacije ( osvoboditve ) od staršev, ki se mislim da ureja preko odvetnikov vendar sploh nimam pojma kako je s tem.. vem da je glavn problem v vodstvu drzave ampak se oklepam zadnje bilke upanja in resitve
pa ze unaprej hvala vsem 

[Mačica]

Bejba, dobrodošla na forumu!!!

Kar se tiče ustanov, ne vem ničesar in ti ne znam ničesar svetovati.

Prosila pa si te, da malce več poveš o stanju doma, problemih in vsem, kar te teži. To da se malo razpišeš tukaj pomaga. Sploh sem pa prepričana, da če je res tako hudo, da doma ne boš zdržala še te 4 mesece, da se bo tukaj našla kakšna pametna rešitev, ali pa vsaj veliko dobrih nasvetov.
Do takrat pa ne obupaj in piši piši in še enkrat piši, vse kar te teži, mori, vse kar se dogaja doma.
Se boš počutila vsaj malce olajšano, če boš to lahko dala iz sebe in naletela na razumevajoče besede!!!

Res si želim, da bi ti lahko bolj pomagala, vendar je zaenkrat vse kar lahko naredim, da ti ponudim ramo, na kateri se lahko zjočeš oz ušesi, ki ti bosta prisluhnili. (Sem radodarna, s deli telesa , malce heca more bit )

Želim ti vse dobro in ne obupaj!!!! Drži se in vedi, da tukaj vedno naletiš na prijazno besedo in dobre nasvete. Meni osebno to že veliko pomeni in malce olajša vsakdan!!!

Lp Mačica

[Aslan]

Bejbi malo več napiši o sebi....

Ali se že zdraviš za depresijo?
Jemlješ zdravila?
Študiraš?
Imaš kako zaupno osebo (prijateljica, fant)?

Kakšni so tvoji starši do tebe...za kakšno psihično nasilje gre?

Predlagam ti predvsem obisk psihiatra.
Da se lotiš najprej svoje depresije...pošlihtaš počutje.
Da z njim spregovoriš o situaciji doma.
Zagotovo te bo znal napotiti na kak pravi naslov.

Čutiti je iz napisanega, da si v stiski....da želiš samo stran od njih...
Pošiljam ti en topel, varen objem.

[She_]

če še nisi polnoletna, bi ti morali ponudit stanovanjsko skupino. če ti to ni ok, lahko prosiš, naj te dajo v dijaški dom. in ti ga financira država v primeru, da starša nimata dovolj visokega prihodka..

moram te razočarat, da verjetno ne boš našla skupine (ustanove, psihiatra), ki bi ti dal to varnost (ljubezen, toplino), ki jo potrebuješ.
je pa dij. dom npr. vsaj začasna rešitev, če je res tako hudo. jaz sem bila v enem v ljubljani in je bilo vse prej kot idealno.
od tistega klasičnega razporejanja med vrstniki na kul in ne kul, nasilja, objestnosti pa do kokaina, heroina, čudnih nagnjenj s strani vzgojiteljev itd.

ampak ne vem, od tega se pač sam distanciraš in to je to. ker po drugi strani sem pa našla tam določene osebe, ki so me edine sprejele tako kot sem.. tako da mi ni žal..
mi je bilo vseeno veliko veliko boljše v DD kot doma. in je bilo to nujno potrebno, da sem lahko osebnostno zrasla in dobila več stabilnosti.. ne vem, vsak ima svojo izkušnjo. nimaš kaj za izgubit, če ti ni ok, se vrneš nazaj.

jaz sem delala na pomoč mladim na viču.. res je, da dolgo nazaj, ampak te lahko razumem !! ma ni za govorit, kako znajo bit te instucije prav pošteno blesave.. ne morem si pomagat, ampak vsakič znova sem jezna, ko vidim, da nekdo res rabi pomoč, pa se nima kam obrnit, ker se ljudje v ustanovah ne premaknejo !!!

ne vem, če sem ti kaj pomagala.
kot je napisala že Aslan - lahko poveš več o tem, kaj se dogaja doma, da ti lahko kako drugače pomagamo ? (če ne, ni panike, razumem).
drži se !