zaposlitev

[symar]

Pozdravljeni, sem nov na forumu. Probleme z agorafobijo, socialno fobijo, pa imam že dalj časa ... Zdaj bom začel z iskanjem redne zaposlitve in me zanima kake izkušnje imate s tem. Kaj lahko povem Zavodu za zaposlovanje, kako oni gledajo na to? Glede na to da sem omejen bolj ali manj na kraj bivanja, mi je torej največji problem priti na delo ...

Bodi toliko za enkrat 

[kafer1]

Zdravo,

nekoč sem bil naiven in sem pri prijavi na delovno mesto napisal tudi svoje "psihološke" težave. In da so vzrok da menjujem službo, ter da bi mi njihovo delovno mesto v smislu zmanjšanja stresa in umiritve zelo koristilo. Šlo je celo za ustanovo ki se ukvarja z vključevanjem podobnih oseb v družbo in službe. No to niti slučajno ni pomagalo, tako da ne priporočam. So me lepo vljudno odslovili.

Tako da laži in prikrivaj na vse možne načine...jaz sem se kasneje poslužil te taktike in je šlo.

Lep pozdrav

[martinca]

Presenecena sem, da vnaprej razmisljas, da bi jim vse o sebi povedal, kar ni lih znak socialne sramezljivosti, saj oseba s socialno fobijo, s strahom pred izpostavljenjem, sama sebe ponavadi ne obelodanja. Ce ne bi rad delal, lahko s tem zdaj dosezes, da ti res ne bo treba, ker te bodo pospravili v predalcek tezje zaposljivih oseb in potem te "omejenost  na kraj bivanja" ne bo rabla skrbeti. Sicer pa tudi pri posredovanju zavoda odlocajo zveze in moras delo iskati sam.

Ce imas ti to diagnozo socialno fobijo zapisano v kartoteki in ce bos kdaj dobil sluzbo, bo to videl zdravnik na medicini dela, ki izda zdravnisko potrdilo o zdravstveni sposobnosti. Ce pa to nimas zapisano v kartotetki, pa mu ne rabis pravit ! Raje deluj pred medicino dela zdrav in ce bo kasneje treba, pac jemlji tablete, saj se za kaksno javno nastopanje ne bos prijavljal, za pisarnisko ali tovarnisko delo pa bodo te ze pomagale, da bo slo.   

Sicer sprasujes za zavod za zaposlovanje... Ampak tudi kasnej so tezave : potem ko je bila nasa forumasica ze sprejeta na delo in ze poslana na zdravniski pregled, kjer so zaradi zdravljenja z antidepresivi izdali sicer pozitivno zdravnisko potrdilo z omejitvijo, ker je zdravniku povedala,  so jo s takim potrdilom v kadrovski "vljudno" zavrnili, da je za sluzbo na zavodu dovolj zdravih ljudi in so jo na koncu zavrnili (premislili so si.)

Zato sem tudi jaz pristas prikrivanja dusevnih tezav,  razen ce vpliva na delovno sposobnost.

[DAMa]

Hm, jaz imam nasprotne izkušnje, ampak seveda je moj curriculum poln dejavnosti v zvezi z ustanovitvijo društva DAM. Vedno so me z veseljem sprejeli na razgovoru in ponavadi so me tudi sami vprašali, kakšne izkušnje imam s tem - pa sem povedala, ker odkrito pač o tem govorim (skrit ne morem, ker sem govorila tudi v medijih) in dovolj presenetljivo ... tudi delodajalci so se z mano pričeli o tem pogovarjati in nikoli ni bilo ovira za kakšno delo.

Verjamem pa, da je to v teh časih, ko ni lahko najti zaposlitve, tudi eden od razlogov, da te spregledajo še preden prideš do razgovora. Ker je ignoranca, nerazumevanje in nepoznavanje, da ne govorimo o stigmatiziranosti vseh duševnih bolezni, še vedno izredno prisotna pri nas, kot ugotavljam zadnje čase - so možnosti dobiti delo verjetno res boljše, če ne pišeš o duševnem zdravju v prijavi na delovno mesto. In da spregovoriš o tem, če se pojavijo težave.
Vseeno je veliko odvisno od človeka samega - jaz bi povedala, ker s tem lažje živim in delam, nekaterim pa je lažje, če nihče v službi tega ne ve.

[symar]

Hvala vsem za odgovore. To stanje se vleče že leta. Na začetku sem tudi sam skrival to, kar nekaj let ... Ravno zaradi sramu in nepoznavanja, kaj mi sploh je. Zdaj mi pa ni težko govoriti o tem, ne pred vsemi jasno. Moram pa priznati da sem bil deležen precej razumevanja, kar me je pozitivno presenetilo, saj sem sam imel razne scenarije v glavi kako bodo gledali na to. Očitno tudi zaradi pozitivnih izkušenj, potem veliko lažje spregovorim o svojih težavah.

Vsa dela ki sem ji do sedaj opravljal so bila preko servisa in nisem nikoli govoril o tem, samo iskal sem taka dela, ki sem jih lahko opravljal. In razen v enem primeru, na delovnem mestu nisem nikoli rabil povedati kaj imam. In ravno v tem primeru sem bil potem deležen nekaj opazk na račun tega. Ignoranca ...

Ravno zaradi tega me zanima, če ima kdo kake izkušnje, kako je s tem ko si redno zaposlen in ne preko servisa. Po eni strani, se mi zdi da bo lažje za mene in pošteno do delodajalca, če ve kako stvari stojijo. Ampak je najverjetneje res najboljše najprej počakati, vzpostaviti "dobro ime" v podjetju in dobre odnose z delodajalcem, in šele potem spregovoriti o tem, ko (če) pride do težav.

Kar se tiče Zavoda pa me predvsem to zanima. Najbrž bom moral imeti dobre razloge, ko mi bodo ponudili delovna mesta v krajih, kjer ne bi zmogu delati, in jih bom odklonil. Tako da v tem primeru bom moral spregovoriti tudi o tem z njimi. Podati kake izvide, itd. Ni me pa sram spregovoriti o tem. To da ne zmorem iti nekam, še ne pomeni, da sem popolnoma nesposoben.

[DAMa]

Točno tako Symar!  Jaz sem na zavodu direktno povedala. Gospa me je vprašala, če imam kakšne zdravstvene težave in omejitve in sem ji pojasnila, da imam že deset let panično motnjo in depresijo. Da normalno funkcioniram in to ne bi smela biti ovira za delo - zaenkrat. Tako da komot lahko poveš, če se recimo ne moreš vozit v oddaljen kraj, tudi poveš, zakaj. Oni nimajo pri tem nič, ne povedo naprej potencialnim delodajalcem.

Meni se je dogajalo, da kjerkoli sem delala, so prišli ljudje (sodelavci) k meni in mi govorili o svojih težavah in izkušnjah z depresijo ali čim podobnim. Vedno. In držali smo skupaj kot klopi, še zdaj sem z nekaterimi v stikih. Mogoče imam srečo in se delala v razumevajočih okoljih, ne vem. Priznam pa, da sem imela vedno ženske šefice, mogoče po naključju  . Ko dobim redno zaposlitev, bom seveda povedala, kaj je to panična motnja in z veseljem jim tudi razložim, za kaj se gre.