Draga Cesnja, nočem ti postavljati diagnoze, ampak tole meni, na osnovi lastnih izkušenj, spominja na anksioznost, ki se lahko razvije tudi v panične napade. Nikar toliko ne razmišljaj oz. poskusi preusmeriti misli na pozitivno. Ni lahko, zato ti priporočam obisk psihoterapevta, ki ti bo znal vliti upanje, vero v življenje in predvsem soočanje s strahovi. Večini med nami je to zelo pomagalo, če pa predolgo to tiščiš v sebi pa lahko pristaneš tudi na ADjih - ampak to je v tvojem primeru nesmiselno govoriti.
Mlada punca si še, ne dovoli, da te nekdo v tvoji glavi preganja, bodi močnejša od njega in ga uniči s pozitivnimi mislimi, zaposli svoje možgane z raznimi dejavnostmi, ki te bodo odvrnile od negativnih misli.
Zato le pogumno! Jaz bi najprej zaupala svojim najbižnjim, pa jih prosi, naj te samo poslušajo, naj te ne obsojajo-bi bilo grozno če bi te in naj ne komentirajo, saj ti s tem ne bodo pomagali. Samo da bodo seznanjeni s tvojo situacijo, da bodo znali s tabo ravnati, če ti ne bo v redu počutje-kar jih boš ti prosila. Boš videla, da ti bo lažje, če boš del bremena odložila, razumeli te pa itak ne bojo, ali mogoče pa, ker tudi skrivajo take misli. Prej ko boš začela, prej boš naredila nekaj zase!
Vedi-najprej si pomembna ti in če ti ne boš znala izkazovati čustev, jeze, samote, skrbi, ti jih tudi drugi ne bodo, kar pa ti lahko samo še zagreni življenje. Bog ne daj, da bi te želela analizirati - še enkrat, samo svoje izkušnje delim s tabo in ti govorim, kaj sem jaz zamudila, ko sem odlašala z delom na sebi.
Zato
na obraz, poglej strah
in ga boš pregnala. Pa javi kako si kaj.
