Zavedam se, da tonem.

[Martyn101]

najprej bi vas rad vse lepo pozdravil. po priporočilu znanke, katero sem spoznal pred nekaj dnevi, sem se vpisal na vaš forum. po nekajkratni debati, ki je trajala po nekaj ur dnevno.. bodisi preko interneta, bodisi preko smsov, mi je dala vedet, oz. mi je odprla oči... da tonem.. tonem v depresivno stanje... tega sem se bal.. zavedal... ampak nisem si priznal... sedaj ne vem kako je s temi oblikami depresije, ampak vem, da imam eno.

no da opišem najprej svojo preteklost.. odraščal sem pri meteri, ki je bila poročena z očimom. očeta nikoli nisem poznal, ščasoma sem izvedel da se me je odpovedal, to se mi ni zdelo nekam zelo pomembno.. ampak ko sem odraščal, sem se vse bolj zavedal, da je tudi v tej materini zvezi veliko trpljenja. odraščal in razvijal sem se večinoma sam, ker smo živeli na kmetiji, ni bilo časa za čustva, prav tako ne za določene oblike vzgoje. mati mi je vsake toliko dala občutek ljubljenosti, to sva razvila bolj, ko se je ločila, ter smo šli z sestro živeti zase. očim pa me je nonstop psihično zanemarjal in matretiral.

mati ja prav tako bila žrtev psihičnega matretiranja, tako da je pristala v psihiatrični bolnišnici na zdravljenju in to kar trikrat, tako da vem kaj pomeni depresija, problematika živčnosti in te stvari. napolnili so jo s apaurini in prozaci, ji dali psihologinjo in nato spet vrnili v območje, ki je bilo odgovorno, da je pristala na psihiatriji. sedaj je spoznala moškega s katerim ej srečna, ampak sedaj to ravno ni tukaj najbolj pomembno.

otroštvo je bilo zame težko. odrasti sem moral predčasno, že zaradi dela na kmetiji, prav tako pa zaradi sovrstnikov in sošolcev. v osnovni šoli sem bil močnejše postave. no recimo na 160 cm / 90 kg to ni ravno zavidanja vredno, doseže pa efekt posmehovanja in totalne izgube samozavesti...in če nekdo prenaša to osem let, se še čudim, da sem celo odrasel v to kar sedaj sem...

srednja šola je bila katastrofa. vsi sošolci so imeli neke zveze, jaz zaradi pomanjkanja samozavesti nisem upal pristopid do ženske.. in sedaj po letih razmišljanja, in po tem ko srečaš sošolce ter sošolke, se zaveš, da si nekaterim bil celo všeč.. ena mi je celo sama rekla...

no in življenje po vsem tem teče dalje.. samozavest nekako naraste, človek si najde žensko... se spoznata in nato po treh letih srečnega skupnega življenja se nama je z bivšo rodila čudovita hči... nepopisni občutki, nepopisna ljubezen do otroka... leto dni po porodu, bivša začne delat v lokalu. sem mislil, pa tudi pogovajala sva se, da z dvema plačama, lahko bolj znosno živiš in vse.. nato po pol leta pa je začela vedno pozneje hodit domov in sem vedel da je nekaj narobe... ko dobi človek ta občutek, se ga en more znebit in sem po določenih stvareh izvedel, da me vara, da se je podala v  drogo itd... ko sem jo soočil s svojimi ugotovoitvami in dokazi (da, imel sem dokaze, slike, loge na msnju, fbju itd...) me je gledala v oči in vse zanikala... to me je tako strlo da sem spakiral brez žale besede, brez žalega dejanja in se odselil. in takrat se je začelo vse... to je bilo dve leti nekje nazaj. odselil sem se k materi, ki je imela še prosto sobo...

začel sem se zapirat v sobo, hodil na delo in domov, prijetelji niso obstajali zame.. ni mi bilo do družbe. in to je trajalo pol leta.. nsiem si priznal, da tonem.. nekako sem se poskušal izvlečt iz tega vsega sam... delno mi je uspelo.. nekako sem spet začel kontaktirati s prijatelji, se več smejati, bili so pa še vedno pogosti slabi dnevi.. polni naveličanosti in negativne energije...

pred pol leta sem spoznal žensko, s katero sva se dobro razumela... imela neke skupne točke, trpljenje v življenju zvezah itd... ujemala sma se karakterno, no ona je bila malo bolj divja, kot jaz, ki sem izredno umirjen človek, ampak sma vozila skozi. priznam, da sem črpal energijo iz nje.. ker drugače nisem mogel in ne znal.. pa se je zgdoilo, da sem ostal brez službe... če se imata dva rada, je menda jasno, da stisneta tudi v salbih trenutkih... ampak ona me je takrat vrgla na cesto iz skupnega stanovanja, češ da ne misli spet vzdževati tipa.. bolj kot sem ji hotel dopovedati, da bom našel drugo službo, manj me je poslušala...

vrnila se je nazaj k bivšemu, ki nima službe, poleg tega pa je nikoli ni cenil, niti ji dal vsaj pol toliko občutka da je ženska prav tako ji ni dal občutka ljubljenosti... potem ko človek poskusi še enkrat da bi navezasl stike.. saj veste ljubezen je slepa.. m je pa erkla, da sem premalo moškega... a zato, ker sem jo spoštoval, jo nosil po rokah, jo ljubil z vsem srcem, ker je nisem pretepal, ker sem tak moški ki nikoli ne bo položil roke na žensko? ker se mi zdi to najbolj podlo dejanje... ko ti nekdo reče, da bi moral drugače reagirat, ko me vrgla iz stanovanja sploh ne veš kaj naj rečeš.. sem jo pa vprašal ali bi jo moral udarit... je rekla ne udarit bi moral po mizi.. kaj naj tolčem po mizi, ko sem pa te lepo vprašal če se še lahko pomenima, ti pa mi odgovoriš naj poberem stvari in grem.. no pa sem to lepo naredil... problem je tudi v tem, da je imela občutek da je prelepo, da si etga ne zasluži in je končala zvezo iz strahu, da to tako ali tako ni res.... na koncu pa človek ne ve kako naj reagira na stavek: imela sem te le zaradi sexa... nekateri moški bi bili ponosni, mene pa je to še bolj zlomlo...

po teh dogodkih, ki so se mi zgodili, sem se pogovarjal s parimi ljudmi, osebnostno močnimi, in vsi so rekli da sem predober, da zaradi tega vedno potegnem kratko... povedal sem jim samo osnovo, ne pokazal svojih čustev, za kar mi je sedaj žal, saj bi mi morda že prej lahko kdo priporočal kaj podobnega...

no to je zgodba ki se je dogajala zunaj.. sedaj pa še zgodba, ki se dogaja v meni... totalno brez energije... volje do življenja... ni nekih planov za naprej... posledično zaradi tega spet zgubljam stike z ljudmi, v službi mi zaradi odnosov visi vse na nitki, vidim, da bom zaradi tega pogorel, ampak ne morem iz tega reagiram anrobe, tega se zavedam, ampak ne morem tega spremenit... vse kar mi še nekaj pomeni, je moja hči, katero sedaj po enoletnem boju vsaj vidim enkrat tedensko... ona mi da energijo, da preživim tisti teden, da sem lahko en dan z njo... drugače pa je vse an tleh... kot sem že napisa v naslovu tonem, vedno globlje in globlje.. nisem si želel priznati, vendar sedaj vidim, da sem čustveno na najnižji točki do sedaj, bojim pa se, da bom zabredel še globlje... to je okvirno napisano.. vem, da iz tega ne boste kaj dosti razbrali, tako da če želite vedeti kaj več, le recite in vam bom odgovoril, ker si želim pomoči in se zavedam da sem je potreben... še enkrat pa bi se rad zahvalil enkratni osebi na tem forumu, da mi je pomagala zečet, spregovorit o tem, ker sam ne bi nikoli niti pomislil, da bi pisal te vrstice, kaj šele, da bi se prijavil in to napisal...

prav tako se opravičijem za pravopisne in tipkarske napače, ker sem pisal tisto kar mi hodi po glavi in če grem sedaj to lektorirat... bom spreminjal beselo, česar pa ne želim. verjetno sami veste, da je to vrh ledene gore.. koliko je pod površino in ni napisanega... upam, da bom lahko z vašo pomočjo prišel do kakšnih zaključkov in da bom se lahko spet pobral in zaživel tako kot sem si že od nekdaj želel...

hvala za vaš čas in še nekaj: PROSIM pomagajte.

[Baysha]

Pozdravljen Martin.....najprej vedi da sem ZELO ponosna da si naredil tale korak in vse tako zelo lepo napisal. S tem, da si si priznal in nam takole odprl dušo si naredil 1. pomemben korak, ki ti bo ob primerni pomoči pomagal nazaj k sončku.

Vem, da te tenutno zeloo razjedajo njene besede, tudi mene bi, vendar pa, če dobro premisliš, te ženska ni imela rada, zato nisi izgubil nič in tudi njene besede so le prazne blodnje njenih lastnih težav...zato si tega ne jemlji tako k srcu. Veliko nas je žensk, ki želimo umirjene, prijazne moške, ki znajo tudi jokati...nismo vse mazohitične, kot ona očitno je. Če ji bolj pašajo udarci pa naj bo pri bivšem, ti pa pojdi z dvignjeno glavo dalje, ker je res....prijatelji so imeli prav....NI TE VREDNA

Kar se tiče starševstva je pa takole...nimam še otrok in verjamem, da je vzgoja nekaj najtežjega na svetu. Ne razumem pa kako lahko mama pusti in gleda, da ji nekdo (pa naj si bo pravi oče ali očim oz. kdorkoli) maltretira otroka. Že to, da se nekatere ženske pustijo maltretirati moškim, je na čase zelo težko razumeti, da pa gledajo kako ob tem trpijo otroci in ne ukrene nič pa res ne morem razumeti. Upam da veš Martin, da ti nisi tukaj nič kriv, bil si le nemočen otrok. Tudi sama sem imela bolj smolo v otroštvu. Treba je prepoznati, kaj točno je blo tisto v vsem maltretiranju, kar te je tako zaznamovalo, da to kot breme prenašaš s sabo vse življenje do sedaj. So to fizične zlorabe, psihične, zasmehovanje, ignoranca, določeni stavki....kaj vse? Poglej...očima ni več in ti ne more več škodovati...mama je na varnem...ti pa si odrasel in veš da tisto kar se je dogajalo ni bilo prav in poskusi sam sebi dati to kar ti starši v otroštvu niso. Lepo ravnaj s seboj...povej si lepe reči in vedi da si čisto vredu oseba

Ja OŠ in SŠ znata biti kuti za marsikoga. Ti si bil premočan, jaz sem bila presuha in predrugačna. Tudi sama sem bila potisnjena bolj na stranski tir in deležna posmeha in zmerljivk. To ti resnično naje samozavest ... ko se jaz obračam nazaj si rečem, da smo bili takrat le otroci, polni hormonov, ki smo samo gledali kje lahko kako ušpičimo. Zdaj ko smo odrasli lahko opaziš, da te pozdravijo tudi tisti, ki te takrat niso. Mentaliteta takrat je na drugačnem nivoju, zato srčno upam, da si tega ne jemlješ več tako k srčku. Ker Martin, ni važno kako zgledamo, važno je kakšni smo v celoti in kdor nas sodi le po izgledu ima sam pri sebi velike težave in želi to projecirati na druge. Mogoče si že kdaj slišal, da ko nekomu očitamo napake, so to najpogosteje napake, ki jih imamo mi sami, se jih zavedamo, a jih nočemo priznati.

Lepo je, da imaš rad hčer...žal mi je le, da jo lahko vidiš le 1x na teden. Ne razumem kako jo lahko prisodijo materi ki menjuje tipe, hodi pozno domov in jemlje droge. Včasih bi bil oče res boljša izbira. Le tako naprej, mogoče se pa sčasoma spremeni na bolje. Ti le izkoristi vsak prosti trenutek z njo do maksimuma

Kar se tiče pomoči ti lahko povem, da sem sama hodila k psihologu in psihiatru. Baje so najboljši psihoterapevti, ki pa so dragi in baje so čakalne vrste neznosne. Tle ti bodo bolj vedeli svetovati drugi. Za začetek lahko obiščeš skupino za samopomoč. Predvsem pa najdi moč, da greš vsak dan malo na sveži zrak in prebereš kako knjigo kot npr. Depresija za telebane.


Vse dobro martin in le tako pogumno naprej kot si začel
 

[bikica66]

Martyn pozdravljen in dobrodošel med nami !

Pravzaprav sploh ne vem kaj naj ti rečem,saj si si sam odgovoril na vsa vprašanja,ki ti potujejo skozi glavo.
V življenju si resnično veliko preterpel in še vedno te težijo problemi.
Jaz bi ti svetovala obisk pri psihiatru,kjer se boš o vsem pogovoril.Vsekakor moraš nekaj storiti,da ne obstaneš na mestu ali pa še globje toneš.Mi te lahko poslušamo,ti svetujemo a korake boš moral delati sam.Pot iz dna ni lahka in rezultati se ne pokažejo že čez nekaj dni,kot takrat ko jemljemo antibiotike.
Mi moramo prehoditi zelo dolgo pot in nemalokrat se zgodi,da pademo - čeprav smo se veselili da nam gre na bolje.Pri padcih pa se zavemo,da se znamo pobrati in iti dalje in si ne dovoliti izgubiti volje.
Če potegneš črto vse le ni tako slabo - imaš otroka za katerega je vsekakor vredno živeti,veseli se vseh trenutkov ki vaju čakajo in preživita jih čim lepše.
Od srca ti želim vse dobro  
Čimprej v akcijo !!!

lp

[Martyn101]

ma saj se sam v sebi zavedam, da je vse to preteklost, da so me vse te stvari izoblikovale, da sem človek kakršen sem sedaj. vendar pa kot  sami zelo dobro veste, travme ostajajo, čeprav so dejavniki, ki so jih ustvarili že zdavnaj izginili. včasih me ima, da bi šel nekam. najpogostejša ideja, je samarijanstvo v afriki, vendar, ko dobro premislim, je to samo bežanje pred problemi, prav tako pa si nikoli ne bi odpustil,. da bi zapustil ljudi, ki mi nekaj pomenijo.

psiha je hecna stvar. enkrat funkcioniraš normalno, že naslednji trenutek si na tleh, ne veš kam in ne kako... baysha hvala za dobre nasvete, bom takoj, ko bo mogoče si nabavil to knjigo, poleg tega si bom moral vzet čimprej čas, da si najdem strokovno pomoč. tega sem se najbolj bal, ker je poanta v tem, da ljudje tega še vedno ne sprejemajo kot bolezen, da te obsojajo. pa ne da jaz mislim tako otem... je pa tudi res, da šteje mnenje samega sebe, kaj govorijo drugi je irrelevantno... ker če bi poslušali druge bi znoreli. ja bivša.. saj veš kako je to.. ko nekomu daš dušo in srce... daš tudi nekaj na njega.. in ne moreš človeka čez noč zasovražit. čeprav mislim, da bi to bilo najbolje. da bi se lahko iztrgal iz tistih spon, ki so te včasih vezale na določeno osebo...

glede hčere.. preletal vse od socialne, odvetnice itd... nikjer ne morejo ukrepat samo po sumu, ker so potrebni dokazi... tega pa jim sedaj ko je minilo že toliko časa ne morem priskrbeti, tako da sem na nulti točki.. sedaj se je dalo vsaj to zmenit, da vidim malo... resda ni veliko, je pa bolje kot nič.

zavedam se, da bo pot od samopriznanja, do ozdravitve, oz. olajšanja teh težav, težka in trnova, ampak ko tako pomislim, raje se par let trudim in se stanje izboljša, kot pa celo življenje trpim in da ne bom ničesar dosegel.. morda je tudi problem v tem, da sem imel neke predstave o družini, o partnerki.. o sreči, o drobnih malenkostih.. pa se mi ej skozi življenje in izkušnje vse to podrlo... tako so se podrla tudi moja čustva...

moram priznati, da sedaj, ko sem se razpisal, mi je laže... tesnoba je malo popustila, tako kot zunaj, je dež ponehal.. ampak je še vedno zelo oblačno... vem da bom moral storiti marsikaj, da bo pri meni spet posijalo sonce...

hvala da ste tukaj za nas...

[buljo13]

ah, predolg post....

[Arwen]

zavedam se, da bo pot od samopriznanja, do ozdravitve, oz. olajšanja teh težav, težka in trnova, ampak ko tako pomislim, raje se par let trudim in se stanje izboljša, kot pa celo življenje trpim in da ne bom ničesar dosegel..

 

[marina]

Martin,

samo toliko da ti povem, da smo tukaj na tvoji strani. Huda izkušnja je za tabo, žalostne stvari. Vse to pušča rane na naših dušah. Poglej  po neurju je  pogosto, skoraj vedno lepo vreme in posije sonce. In tako načelo velja tudi v našem življenju. Zagotovo te čakajo še lepi trenutki in sončni žarki.
Vse dobro ti želim

[dusica]

Martin,

se podpišem pod bikico, namreč..naprej potrebuješ en globok izčrpen pogovor s psihologom oziroma psihoterapevtkom...zaupaj mu vse, kar ti teži na duši...tudi.. , če je potrebno, ker bo imel sliko o tem, kam in kako naprej..Potem pa se čimprej naroči pri psihiatru..pozanimaj se za najboljšega v tvoji okolici, da ne boš v štartu razočaran in...potem smo mi tukaj...

Korajžno!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!


                                            Dušica