biti sam doma ponoči??????????

[Mravlja]

Dober večer!
Spet je večer, pred mano pa nočna mora...
S fantom živiva v delu hiše, v večjem kraju, pa ne v središču. Hiša je normalna, pritlična, okna normalna- starejša, dvojna, vrata normalna (ne protivlomna). Moj fant je preživel hudo depresijo in pred časom se je pozdravil in sprejel službo, v kateri je velikokrat odsoten tudi ponoči. Zelo sem srečna, da je prišel na zeleno vejo.
Jaz pa daleč pod njo. Ne morem biti sama doma. Ko se zmrači me začne grabit strah, panika,  , tesnoba. Strah me je da bo nekdo vlomil. Ni me strah da kaj odnese- na nič materialnega nisem navezana. Strah me je, da bi se zbudila in bi nekdo stal v sobi. Strah me je, da bi nekdo dvignil roleto in pogledal skozi okno. Strah me je,d a bi mi nekdo hotel nekaj fizično striti, me posiliti, ali sploh da bi nekoga videla. V temno oblečenega, visokega, močnega. Ne upam prižgat ne radia ne tv, ker ne bi slišala kje bo kdo začel vlamljat. Strah me je, da bi mi kdo kaj naredil.
Tako zelo me je strah, da ne morem nič. Celo noč ne spim, ker poslušam od kod bo kdo prišel, poslušam vsak avto ki se pelje mimo- bo obstal ali se bo peljal naprej, polsušam kdaj bo kdo dvignil roleto, razmišljam kako bi se slišal, če bi nekdo po nadstrešku splezal skozi kopalničino okno (ki je malo dvignjeno), potim se, tišči me v prsih, ne morem ne jokat, ne dihat, ne živet ne umret...

Ko je jutro, pa sem normalno pogumna- sem zunaj, znotraj, imma odprta okna, nič me ni strah. Ko pade mrak, me začne dušit. Ne morem nič delat, ker samo sedim in polsušam. Prižgem vse luči, drugič ugasnem vse luči- kakor se mi zdi bolje.
Sedajle se čudim sama sebi, da upam pisat na računalnik. Ker prejšnjih nekaj dni nisem uspela niti tega.
Prejšnja dva dni sem se rešila tako, da sem šla k sosedom spat. Danes pa nimam možnosti. Pa tudi vem, da to ni nobena rešitev.
Tudi jaz sem pred štirimi leti preživela eno močno dozo anksioznosti, ampak sem se z AD pobrala. Že kake pol leta ne jemljem nič, ker sem bila veliko bolje. Sedaj pa ne vem od kod se je tale strah in panika vzela. Je to znak, da prihaja nova doza anksioznosti ali ? Te dni se počutim, kot da sem preplaha in preobčutljiva za tale svet.

Prosim, pomagajte.

Evo se že cela tresem in poslušam...čeprav sem imela celo popoldne samoterapijo, da danes mi bo pa uspelo brez panike. Ne gre.

[Aslan]

Mravlja vse je isto varno ponoči...kot podnevi, le tema je.
In ker ne vidimo vse situacije, tako dobro kot podnevi se bojimo.
Strahovi so velikih dimenzij, vidimo scenarije, vse se nam vrti po glavi kot film.

Poznam. In sem velika strahopetka...pa sem že velika punca.
Mami me je vedno strašila že kot otroka...
In še danes (pri 70 tih letih) vsako noč naredi "past za roparje"...zvonček ki pade če on pokluka kljuko in
podobne fore...traparije...in stol enastavi, da se bo ropar spotaknil...
Jao jao ne ona ni AD-jih - jest sem pa bila.
Ampak ta njena "vzgoja" je v meni zbudila strah pred temo, roparji...
In ko sem jaz jemala ADje je ta strah čudežno izginil....in prav fajn je bilo.
Zdaj ko sem brez Adja pa spet občutim malo strahcev ko je tema in sem sama.

Ampak si dopovem, da je to nesmisel.
Da so to MOJI lastni scenariji...ki imajo majhen procent možnosti uresničitve.
In zakaj bi pol vseeno mislila na to? Potrata časa.
Prav tako "mi ta strah" ne bo pomagal odgnati ne teme, ne roparja...
Torej spet nesmiselno, da gojim ta strah....

Ravno sinoči - sva bili z starejšo hčerko sami doma.
Ker smo sicer zelo številna družina, je redko, da sta doma samo 2 člana.
In jaz njo vprašam kje bo spala nocoj?
Pa pravi ja v svoji sobi...ti pa v svoji...(sobi sta vsaka na drugem koncu hiške)
Ups...a pol bom kar sama sem pomislila... ....itak imam še psa v postelji, ampak vseeno sem SAMA.
(Navajena sem, da če moža ni, da se takoj en od otrok priklopi k meni, se kar grebejo)
Ampak sem lepo šla spat...vzela knjigo....in zaspala v sladke sanje...
Torej premagala misli, strahove in to ob odprtem oknu...ker se ne da zapret....

Imam psa, mojo Ruby, ja.
Če bi kdo prišel, bi ona odmahala z repom k njemu...
v prepričanju, da je prišel božat njo.... ...

Mravlja...kot vidiš imamo vsi mal strahcev. Verjetno vsi še iz otroštva.
Zavedaj se, da so to strahovi, namišljeni strahovi....
Da nima smila ždeti in v strahu čakat najhuje...
Saj tudi komet lahko pade na hišo...pa o tem ne razmišljamo cel dan.

Pojdi spančkat, pokliči koga, da se malo pogovarjaš in se ne počutiš tako sama.
Pa lučke imej prižgane po hiški....
Kmalu bo jutro in se boš zbudila sladko naspana....
Verjemi v lepo jutro, v snidenje zmožem....in noč bo minila kot bi trenil.

[Mravlja]

Hvala, Aslan!

Tole kar si mi sedaj napisala jaz sama sebi govorim od kake 14. ure naprej, ko se že pripravljam na večer in noč. Ampak zdajle se mi pa spet zdi zelo verjetno, da bo nekdo ravno k nam vlomil in mene seveda prej vsaj posilil, če že ne ubil.   
Razumem že, doživljam pa nekaj čisto drugega 

Aha. pravkar me je poklicala soseda in grem spat k njej. Ni rešitev ampak se ne morem ubranit.

Hvala.
Kako se znebiti tega strahu, bom mogla spet na AD?

[Anchi]

Samo ADji brez terapije imajo za posledico to, da se anksioznost rada ponavlja oz. da smo vsakič, ko se ponovi enako ranljivi zanjo, namesto vsakič manj. Jaz mislim, da bolj kot tablete potrebuješ psihoterapijo. Nič kar ti na forumu napišemo ne more trajno ublažiti tvojega strahu. Lahko bi nekdo napisal, da ti 100% garantira, da se ti ne bo nič zgodilo, pa te bo še vedno strah. To je zato, ker je strah iracionalen, kar pomeni, da ima malo ali nič opraviti z realnim stanjem ki je, da ljudje ne vdirajo kar tako v hiše, da bi ubili ali posilili neznanko, vdirajo v hiše kjer dobro vedo, da so lastniki na počitnicah. Kakorkoli že, strahu moraš priti do dna, najbolje s pomočjo strokovnjaka.
Lp.

[pupika]

Mravlja, kot si sama napisala ni rešitev v tem, da hodiš k sosedi spat.
menim, da bi s pomočjo psihoterapije uspešno pregnala strah, zatorej ne oklevaj in ne čakaj tako dolgo, da bo strah prerasel vse meje

[Mravlja]

HVALA VAM!
Z vsem kar ste napisali, se zelo strinjam.

Se mi zdi, da ker sem se že toliko dni sedaj res ukvarjala s "samoterapijo" da sem bila včeraj vseeno malo manj panična. Sem pa klicala svojega psihiatra, ki ga seveda nisem dobila...čutim, da moram k njemu.
Zdajle je dan in se počutim odlično. Kaj bo od kake 18h naprej...pa javim. Kako je to smešno- zdajle npr. sploh ne morem razumet svojih občutkov ponoči, ko bo noč pa ne morem razumet tegale kar si dopovedujem zdajle.

Sem veliko razmišljala od kod bi lahko tak hud strah izviral... In ne najdem nič kaj oprijemljivega, razen mogoče dejstvo,da do 20. leta nisem NIKOLI spala sama. Niti v sobi, sploh pa ne, da bi bila sama v stanovanju. Ampak po tem, ko se mi je že zgodilo,d a sem bila kdaj sama, me ni bilo tako zelo strah kot sedaj. Bilo mi je zelo neprijetno, ampak takih panik pa nikakor nisem doživljala- zakaj to ravno zdaj?



p.s. Aslan, js mam tut ravn takega psa- sam na hrbtu leži in prosi vse, vključno z neznanci!, da ga čohajo...tko da se nanj pa res ne morem zanest 

[Arwen]

... ampak takih panik pa nikakor nisem doživljala- zakaj to ravno zdaj?

Hm, Mravlja, se kakšna sprememba obeta? se je kakšen dogodek pripetil, kakšna nesreča, kakšen vlom mogoče kje v bližini? karkoli, kar bi lahko vplivalo nate? se je mogoče parnter spremenil? mogoče kaka zguba bližnje osebe?....

ja, drži, da je strah posredi votel, okrog ga ni pa čisto nič... a drži tudi, da ni čarobne palčke, ki bi te besede v trenutku v prakso spremenila... s pomočjo terapije, z osmišljanjem vseh dogodkov, s potrpežljivostjo in vztrajnostjo pa boš dosegla, da se bo strah vsaj zmanjšal, če že ne čisto razblinil.

Držim pesti in mislim nate; če si pri volji, poročaj, kako ti gre.

Arwen
(ki je tudi presrečna, ko ni čisto sama ponoči doma)