Mogoče pa jo imam..

[Izgubljeni]

Sumim da imam depresijo.. Vedno bolj dvomim v to, da je vse to samo trenutna žalost..

Za prejšno punco sem žaloval 10 mesecev, šele z novo punco sem jo lahko "prebolel".. Sedaj ko je tudi ta odšla, je stanje popolnoma isto že 2 meseca in tako bo tudi ostalo dokler si spet ne najdem kakšne nove punce.. Vendar v ozadju bo še vedno isti problem..

Preprosto če sem sam nisem srečen.. In vedno bolj se sprašujem..

Kaj pa če je to, da si iščem non stop vezo, ubistvu moj "način" bežanja in zdravljenja depresije?

Zakaj sem tako nemočen in občutljiv.. ? Je zaradi depresije?

Zakaj imam vse simptome depresije.. Nihanje spanja(ali ne spim sploh oz po 2uri, ali po 13ur..), nihanje apetita(shujšal 16kg lani v 2 mesecih, letos pa 6 v istem časovnem obdobju), vse kar sm rad počel me je minilo, imam samomorilne misli (naredil sem tudi plan), nevem kako bo vnaprej... Vem da je med trenutno žalostjo in depresijo tanka nit, vendar pri meni se vleče.. (10 mesecev lani, 2 meseca sedaj..)

Sem zarad tega tudi tako zelo in močno žalosten po zvezi (ker izgubim svoje "zdravilo"?)

Rad bi bil bolje, rad bi si pomagal.. Vendar ne znam.. Vem samo, da če sem v zvezi in če sm zaljubljen, edino takrat normalno funkcioniram.. In se razcvetim kot roža na vseh področjih.. Postanem drugi človek.. Pa tudi takrat, ko sem še bil v vezi, sem imel včasih napade joke in žalosti, velikokrat brez pravega razloga.. Ko pa sem sam.. Ni nič iz mene.. Sama žalost in životarjenje iz dneva v dan..

V svoji mladosti sem vedno imel punce.. Ubistvu nikdar nisem bil več kot mesec sam.. Do lani, ko se je moja dolga in resna zveza sesula.. Nato sem bil sam 10 mesecev.. Žalost, trpljenje in črne misli.. Nato je prišla nova v moje življenje, spet srečen.. In 2 meseca nazaj je šla.. In sem spet na istem.. Samo da tokrat.. je dosti hujše kokr je bilo.. In na momente.. Se ne vidim niti v jutrišnjem dnevu.. Kaj šele naprej.. 

Kaj je z mano narobe... Niti sam nevem.. In če je res depresija.. ?

Zadnje dni je zelo hudo.. Jočem cele dneve in sem potrt totalno.. Povedal sem svojim domačim vse to in mi stojijo ob strani.. Oče nekako ne razume, vendar vseeno vem da me ima rad in mi želi, da bi bil boljše..

Mislim da je moja bolečina prevelika in premočna, da bi bila samo trenutna žalost..

Jutri želim iti h zdravniku, vendar oklevam in se bojim.. Strah me je, kaj bo.. Bojim se, da bodo rekli da je vse to normalno, da bo že minilo...  

Kaj naj naredim... ?

[Sofia-Del_Sati]

Pozdravljen Izgubljeni!

Ti bom odgovarjala kar na tvoje odstavke ok.

Sumim da imam depresijo.. Vedno bolj dvomim v to, da je vse to samo trenutna žalost..

VERJETNO SI ŽE PREVERIL SIMPTOME DEPRESIJE? ČE PA NISI, PA TI TUKAJ DAM:

dolgotrajna žalost, tesnoba ali občutek praznine,

črnogledost, občutja brezupa,

občutja nemoči, brezvrednosti in krivde,

izguba zanimanja in veselja do stvari in dejavnosti, ki ste jih nekoč radi počeli,

izguba zanimanja in veselja do spolnosti,

nespečnost, zgodnje jutranje zbujanje ali pa pretirano dolgo spanje,

izguba apetita in telesne teže ali pa pretirana ješčnost in pridobivanje teže,

pomanjkanje energije, utrujenost in splošna upočasnjenost,

misli o smrti, o samomoru,

nemir, razdražljivost,

otežena koncentracija, spominjanje in odločanje.

Za prejšno punco sem žaloval 10 mesecev, šele z novo punco sem jo lahko "prebolel".. Sedaj ko je tudi ta odšla, je stanje popolnoma isto že 2 meseca in tako bo tudi ostalo dokler si spet ne najdem kakšne nove punce.. Vendar v ozadju bo še vedno isti problem..

OK....... 2 MESECA JE ŠE SVEŽE.........

Preprosto če sem sam nisem srečen.. In vedno bolj se sprašujem..

ODVISNOST NA DRUGE ALI PARTNERJA, BO BOLJ RIZIČNA SREČA. SREČEN MORAŠ BITI PRVO SAM S SABO, DA BO "SREČNA" TUDI ZVEZA, ČE NE LAHKO SLIČI NA POSESIVNOST, TVOJO DO PARNTERJA, IZ BOJAZNI, DA BI ZOPET BIL SAM.

Kaj pa če je to, da si iščem non stop vezo, ubistvu moj "način" bežanja in zdravljenja depresije?

MOŽNO. VENDAR ZDRAVLJENJA DEPRESIJE NE ZDRAVIŠ NA TAKŠEN NAČIN, KER JE TO MNOGO TEŽJE IN BOLJ ZAKOMPLICIRANO.

Zakaj sem tako nemočen in občutljiv.. ? Je zaradi depresije?

TO BI TI ZNAL DATI ODGOVOR STROKOVNJAK.

Zakaj imam vse simptome depresije.. Nihanje spanja(ali ne spim sploh oz po 2uri, ali po 13ur..), nihanje apetita(shujšal 16kg lani v 2 mesecih, letos pa 6 v istem časovnem obdobju), vse kar sm rad počel me je minilo, imam samomorilne misli (naredil sem tudi plan), nevem kako bo vnaprej... Vem da je med trenutno žalostjo in depresijo tanka nit, vendar pri meni se vleče.. (10 mesecev lani, 2 meseca sedaj..)

TUKI PA SE ŽE KAŽEJO ZNAKI DEPRESIJE...

Rad bi bil bolje, rad bi si pomagal.. Vendar ne znam.. Vem samo, da če sem v zvezi in če sm zaljubljen, edino takrat normalno funkcioniram.. In se razcvetim kot roža na vseh področjih.. Postanem drugi človek.. Pa tudi takrat, ko sem še bil v vezi, sem imel včasih napade joke in žalosti, velikokrat brez pravega razloga.. Ko pa sem sam.. Ni nič iz mene.. Sama žalost in životarjenje iz dneva v dan..

V svoji mladosti sem vedno imel punce.. Ubistvu nikdar nisem bil več kot mesec sam.. Do lani, ko se je moja dolga in resna zveza sesula..
TA DEL POVE VELIKO O TEBI IN DOŽIVLJANJE TEBE V ŽIVLJENJU, OSAMLJENOSTI, SREČE, VEZE IPD.

Zadnje dni je zelo hudo.. Jočem cele dneve in sem potrt totalno.. Povedal sem svojim domačim vse to in mi stojijo ob strani.. Oče nekako ne razume, vendar vseeno vem da me ima rad in mi želi, da bi bil boljše..
Mislim da je moja bolečina prevelika in premočna, da bi bila samo trenutna žalost..
Jutri želim iti h zdravniku, vendar oklevam in se bojim.. Strah me je, kaj bo.. Bojim se, da bodo rekli da je vse to normalno, da bo že minilo...   

LAHKO GREŠ K ZDRAVNIKU IN MU POVEŠ. ČE TI BO REKEL, DA JE TO OK, GA ZAMENJAJ!!! KER TO NI OK!!! TUDI SAMA SEM MISLILA, DA MI ZDRAVNICA NE BO VERJELA IN NA MOMENTE JE CLO IZGLEDALO TAKO, PA TUDI DANES MI ŠE REČE DA NE VERJAME, DA ANTIDEPR. NISO PRIJELI (KOT DA NI SPLOŠNO ZNANO DA ZDRAVILA DRUGAČE VPLIVAJO NA RAZLIČNE LJUDI???!!!), VENDAR MI NA KONCU VERJAME, ČEPRAV STEŽKA. POČASI BO ŽE RAZUMELA, KAKŠEN TIP ČLOVEKA SEM....DA NE JAMRAM SKOZ AMPAK SAM TAKRAT, KO SE HOČEM ŽE FENTATI.

KAKORKOLI, POJDI DO ZDRAVNIKA, POVEJ, TUDI PSIHIATER TI LAHKO POMAGA. POVEM PA TI, DA JA, ŽALOST ZARADI LJUBEZNI MINE, ČE PA NIHA NA DEPRO, PA JE STANJE RESNO!

Lp-Sofie 

[Nabc]

Preprosto če sem sam nisem srečen.. In vedno bolj se sprašujem..

Kaj pa če je to, da si iščem non stop vezo, ubistvu moj "način" bežanja in zdravljenja depresije?

Na nek način se tudi sam najdem v tem. Po tistem, ko sem spoznal (sedaj žal že bivšo) punco, se je moje razpoloženje ter duševno zdravje drastično izboljšalo. Ko sva se razšla, se mi je podrl svet, najhuje me je pa še čakalo. Pol leta kasneje sem resnično začutil tisto bolečino, dojemanje, da sem samski. In tudi sedaj se tudi počutim nekako tako, recimo včeraj mi je razpoloženje dvignil zmenek, danes pa še ena druga punca.
In tudi ena moja znanka, ki je sicer nisem videl že skoraj 1 leto, je tipičen primer tega; še mesec dni nazaj je tarnala zaradi svoje več kot 1 leto trajajoče samskosti, obupavala, da nikoli ne bo našla fanta itd, sedaj pa je čisto na sveže v zvezi.

[*Lily*]

Izgubljeni, čao!

Jaz pa sumim, da si eden izmed tistih, ki so zaljubljeni v zaljubljenost. Na svetu sploh ni malo takšnih ljudi, prav presenetilo bi te koliko jih je. To so ljudje, ki znajo uživati v življenju le, ko so v zvezi. Le takrat vedo kdo so, kam spadajo in kaj naj počnejo. Saj to konec koncev sploh ni slabo. Ljubezen je res lepa. Ampak težave pri teh ljudeh nastanejo takrat, ko izgubijo partnerja. Ne vedo več kaj bi počeli, kdo so, kam spadajo. Enostavno se iščejo kot najstniki, ki so pravkar zapustili prag osnovne šole. Vzrok vsemu temu pa so kemične snovi, ki se pri človeku začnejo sproščati, ko je zaljubljen. Te naravne kemične snovi so zelo podobne drogam, ki dvigujejo razpoloženje. In tako kot nekateri postanejo odvisni od drog, nekateri postanejo odvisni tudi od teh kemičnih snovi, ki jim pričarajo radost, smeh, občutek, da so zaželjeni. Takšni ljudje se ponavadi tudi 200-procentno predajo ljubezenski zvezi. Kar pa na žalost ni vedno zdravo. Človek je lahko v ljubezenski zvezi, kljub temu pa mora ostati samosvoja oseba. Imeti mora svoje prijatelje, svoje hobije, svoje majhne razvade, tudi kakšno čisto majceno, čisto svojo skrivnost. To so stvari, ki človeka ločujejo od drugih ljudi in ga opredeljujejo kot samosvojo osebnost. In takšen človek je srečen.

Že dolgo nazaj sem v neki knjigi prebrala dober citat: NAUČI SE BITI SREČEN, KO SI SAM S SEBOJ IN ŠELE POTEM BOŠ ZNAL OSREČITI TUDI DRUGE. Takrat mi ta stavek ni pomenil veliko. Danes pa ga gledam s popolnoma drugimi očmi. Na tvojem mestu bi se naročila na kakšen pogovor pri psihologu ali psihiatru. On bo znal najbolje oceniti kakšna je tvoja situacija. In kar je najboljše: znal ti bo svetovati kako se začeti spoprijemati s težavami in kako jih odpraviti.

Želim ti vso srečo in kmalu se spet oglasi.

LP. Lily

[Izgubljeni]

Lily, s tem postom si zadela v nulo..

In točno tako je.. Res sem 200% v zvezi.. Ma kaj 200%, 500%! Se predam, sem pozoren, se trudim, delam romantiko, se pogovarjam, ne vnašam materjalizma... Glih to jih verjetno tudi odžene, ker postanem prej al slej nezanimiv.. Mogoče bi pa moral dobiti osebo, ki je ista kot jaz.. Samo spet..

TO ni rešitev.. Jst rabim stvari razščistit pri sebi, moram biti srečen oz.. Niti ne nevem-kako srečen, vsaj zmožen živeti sam s seboj, brez da sm potrt, v psihičnih bolečinah, mislih o samomoru in objokavanju preteklosti vsak dan.. In najbolj boli, ko se spomnem kako je bilo.. Ko se spomnem tistih občutkov zaljubljenosti.. Ravno zaradi tega, ker mi manjka "droga".. Je pa res da so simptoni tega stanja v katerem sem sedaj,popolnoma isti kot v depresiji..

Rad bi se rešil tega.. Nočem več bežati od tega problema in si iskati vezo in spet vse pospraviti v ozadje.. Ker je to začaran krog..

Odločil sem se, da grem h zdravniku in si poiščem strokovno pomoč..

Zdaj samo še naberem pogum in pokličem.. Ker to ne pelje več nikamor..

[buljo13]

ni drugega kot pozabiti in živet naprej...
zakaj bi bilo zaradi ene padeš v depro? nima smisla!
drž se

[Izgubljeni]

Saj ni zaradi ene..

Je zaradi tega, kako jst doživljam to eno.. In tudi če "pozabim" (kar se mi zdi nesmiselno in nemogoče, zakaj bi pozabil.. Tudi nevem kako bi sploh zmorel pozabiti in se delati kot da nekaj ne obstaja in ni obstajalo).. Tudi če bi "pozabil" še vedno bi živel s to mojo "napako".. In bi se prej ko slej zgodba ponovila..

[Nabc]

Tudi če bi "pozabil" še vedno bi živel s to mojo "napako"

Potem veš, kje je bistvo problema. Začni delat na tem, da to napako odpraviš (ja, saj vem, jaz nisem nič boljši  )

[Izgubljeni]

Vem kaj je problem, nevem pa kaj ga povzroča oz. kako je nastal.. Kaj šele kako bi to odpravil..

Sem na začetku ene zelo dolge poti..

[*Lily*]

Izgubljeni, čao!

Sm šele danes spet po nekaj dneh priromala na naš forum in videla, da si kar nekaj napisal. Glej, sam sebi si priznal, da si pač malce odvisen od zaljubljenosti. In da se nikakor ne moreš splaziti ven iz lepih spominov. Že to, da si ozavestil svoje težave je velik korak k ozdravitvi. Zdaj veš, da težave imaš in da jih moraš začeti reševati. Jaz sem zdravljena depresivka (že dve leti in tri mesece brez AD-jev). Preden sem sploh vedela kaj me je zadelo je minilo eno leto. In potem še nekaj mesecev preden sem se končno prijavila in odšla k psihiatru. Če bi se mi depresija še enkrat ponovila bi tekla k psihiatru. Ne jutri ampak že včeraj. Ker me je poslušal, me razumel, mi razložil moje težave do najmanjših podrobnosti in mi jih potem tudi pomagal odpraviti. Zato nikar ne oklevaj in naj te ne bo strah ali sram. Psihiater je tvoj dober prijatelj, ki ti (za razliko od mnogih "dobrih" prijateljev) stoji ob strani tudi v najtežjih trenutkih in ti pomaga. Pomaga zlesti iz najgloblje črne luknje in ti da zalet za naprej. Zalet, da lahko spet živiš človeka vredno življenje. Do tega te pripelje s pogovorno terapijo ali pa tudi ob pomoči AD-jev, ki niso noben bav-bav ampak dobrodošla motivacija za štart v novo življenje.

Pomnilniki, ki jih imamo v naših glavah so preveliki in preveč zakomplicirani, da bi se jih dalo resetirati. Spomini ostanejo in vedno bodo ostali. Vendar pa, ko začneš živeti človeka vredno življenje, ti spomini ne bolijo več. So le lep del tvoje preteklosti in nič več. V najhujših trenutkih pa bi marsikdo med nami rad zbrisal svoj spomin. Žal to ni mogoče in tako je tudi prav. Kaj pa, če ne bi imeli spomina? Daj no, si predstavljaš, da bi tekel en krog okoli svoje hiše, prišel naokoli in rekel: "Uh, tuki pa še nisem bil..." In bi tekel še en krog... In tako do nezavesti. Je že bolje tako, da spomini ostanejo, le nekdo ti mora pomagati, da nehajo boleti.

Izgubljeni, kar pogumno k telefonu, naroči se k psihiatru in teci k njemu. Ne bo ti žal. Pa poročaj še kaj kako ti je.

Objem in LP. Lily.

[Nabc]

da si pač malce odvisen od zaljubljenosti.

Pri sebi opažam enake simptome. Prejšnjo punco sem prebolel, mi pa manjka ta intimna bližina. Imaš tudi zame kakšen nasvet, ali si v svojem prispevku napisala vse?

[*Lily*]

Dragi Nabc, evo mam tud zate kaj lepga...

A veš, eno je, če si odvisen od zaljubljenosti oz. od kemičnih snovi, ki se v času zaljubljenosti sproščajo, drugo pa je, da ti manjka bližina. V tem smo pa vsi "glih". Nekaj let živiš z nekom, nekaj let z nekom skupaj spiš, ješ, hodiš na sprehode, se včasih tudi skregaš, z njim delaš, se veseliš in jočeš. Najmanj polovico časa v 24 urah preživiš z njim. Vedno ga imaš v mislih. Ko planiraš večji nakup, ko planiraš počitnice, izlete, zabave, dobro večerjo ob svečkah... Vedno misliš tudi nanj. In če vse to kar naenkrat izgine ostane v nas ogromna fizična in psihična praznina. Kar naenkrat imamo 12 ur časa v dnevu preveč. In kar naenkrat moramo misliti samo nase na drugega pa ne več. V tem primeru se je treba "brcnit v tazadno" in iti naprej. Poiskati stvari, ki te veselijo, si omisliti kakšnega hišnega ljubljenčka, začeti risati, pisati, hoditi na fitnes, hoditi plesat, se prijaviti na tečaj tujega jezika, kiparjenja... Poskusi z večimi stvarmi in prej ali slej boš našel tiste, ki bodo zapolnile tvoj čas in misli. Potem se ti lahko zgodi celo to, da bo imel dan premalo ur.

Veliko sreče Nabc pa še se javi.
Objemček in Lp. Lily.

[dusica]

Izgubljeni,

še jaz nekaj dodam in sicer: ker sem globoko čustvena, občutljiva in se hitro navežem na vsakega (tudi žival ali nov dom, avto... ), te razumem. Za menoj sta tudi dve neuspešni vezi. Prvi prvi depre ni bilo, med  drugo pa se je pojavila in ko sva se razšla, je bila samo še slabše...

Brezveze jokati za nečem ali nekom, kar je preteklost: živi za sedanjost.. in si skušaj jo oblikovati čim lepšo in boljšo...No, jaz sem sedaj pristaš bolj umirjenega in preprostega življenja. Ob tem pa si tudi želim mirnega, romantičnega in preprostega fanta..ki se ne bo potegal za zunanji divji/nori svet! Ne, želim si notranje harmonije in miru okoli sebe...preko psihoterapije dobivam smernice in upam, da mi bo uspelo...

Če si želiš, mi piši zasebno, pa se morda osebno spoznava in še kakšno izkušnjo izrečeva...

Depra je smotana stvar ali se splača vztrajati  in za čas dati prednost le sebi!

                                                 Dušica

[Izgubljeni]

Pozdravljeni vsi skupaj!

Naprej naj se vam vsem zahvalim za vaše besede ter posluh. Brez vas se ne bi moja nova pot nikoli začela.

No, gremo počasi...

Počutim se super. Popolnoma nič mi ne manjka. Žalost ki je bila prisotna v meni sem obrnil v svetlobo ter name nima več vpliva. Priznam, so TRENUTKI ko me žalost še napade, vendar name nima več takšne moči. Vsa negativna čustva gredo pod mano.

Lahko bi rekel, da sem uspešno prilezel iz svoje depresije 

In kako sem prišel do takšnega stanja?

Bil sem tik pred korakom da bi se naročil h psihiatru, saj sem bil konec januarja zelo depresivn in samomorilen. Nisem več videl smisla, jokal cele dneve, videl vse črno.. In nato sem naključno videl tale članek -> http://www.pozitivke.net/article.php/20061011124339765

Dal mi je misliti.. Sprva sem ga prezrl in zamahnil z roko, vendar mi ni dal miru.. Nato sem probal malce več raziskati glede tega in prišel do ODLIČNE knjige (priporočam VSEM, ampak res VSEM), ki mi je totalno obrnila pogled na življenske situacije ter pogled na sebe in človeštvo. Knjiga se imenuje

Echkart Tolle - ZDAJ (moč sedanjega trenutka)

Ko sem knjigo prvič prebral, se mi je posvetilo. Bil sem v stanju ko nisem mogel več živeti sam s seboj.. In vidite, tukaj sta dva. Kdo je ta Sam, ki ne more živeti s Sabo?

Ta knjiga vse lepo razloži ter kaže na pot sreče. Moje življenje je spremenila. Odtakrat sem jo prebral štirikrat. Vsak dan vzamem v roko kakšno poglavje in preberem.. Resnica ki jo nosi, je tista moja prava pot.

Tale link vam bo dal eno imenitno predstavo ter nekakšen povzetek knjige -> http://www.prisluhni.si/Um-gospodar-sveta.html

Vse kar je tam napisano je povzeto iz knjige. Prosim, vzemite si čas in preberite, še posebno če ste v hudi stiski. Videli boste, kakšni "mazohisti" smo največkrat ljudje. Priznam, življenske situacije so včasih zelo težke ter hude, vendar največkrat si bolečino prizadejamo sami. 10% je kar se dejansko zgodi, 90% pa kako mi reagiramo na to.

In tako sem tudi spoznal, kdo je tisti v meni, ki je trpel. Moj ego, moj egovski um, ki se je zanalašč hranil z bolečino in slabimi spomini, ter stalno vrtel in predvajal misli. Naš um nas je prevladal, namesto mi njega, upravlja on z nami. Čustva so pa le telesna reakcija na naš um. In perfekten krog je sklenjen. Naš um hrani naša negativna čustva, negativna čustva pa samo potrjujejo um.

Kako se pa tega rešiti? Tako, da postanemo opazovalci svojih čustev, ne pa čustvo mi sami. Vedno ko se mi zgodi kaj "slabega", se popolnoma osredotočim na sedanji trenutek (na ZDAJ) ter OBČUTIM (ne analiziram) čustva v meni. In zanimivo, kako se obrnejo v svetlobo, kako izginejo.

Naš ego hoče vedno živeti za jutri, učeraj.. Stalno hodi v preteklost in jo premleva ter razmišlja o prihodnosti.. Boji se pa tega trenutka, sedanjosti, Zdaj.. Ampak le ta trenutek je resnično pomemben, saj je VSE kar imamo. Ste bili kdaj v kakšnem drugem času kokr ZDAJ?

Iz tega prihaja bolečina. + Ego se stalno upira.. Namesto sprejeti življenske situacije take kokr so, se upira. In iz upiranja se rojeva bolečina. Vedno sprejmi, nato ukrepaj.. Ko si pa popolnoma sprejet s tem kar je, ni nobene bolečine ter žalosti.

Lep primer je moj oče, ki se vedno zelo jezi zaradi vremena. Povejte mi, kaj bo s tem dosegel? Vreme je pač takšno kokr je, sprejet ga je potrebno. Če se bomo jezili nad njim, se bomo samo mi opekli z bolečino upiranja. Bo to vzelo dež nazaj? Ne, samo negativnost in jezo nam bo povzročalo in bomo od tega imeli samo slabo. Kot da bi sami sebe trpinčili.

In cel svet deluje na tak način. Ego se istoveti z denarjem, materjalom, odnosih (MOJ PRIMER) in stalno išče srečo v zunanjosti... In ni nikoli srečen, vedno hoče več. Ljudje gradimo identitete ven iz tega. Zanemarja pa tisto, kar je res pomembno. Biti Človek.

Jaz sem vedno mislil da bom srečen le, če bom imel punco. Vendar to ni prava "sreča". In zato se tudi JE obrnila hitro v nesrečo. Povejte mi, kako lahko prava "ljubezen" prinese toliko žalosti? Nemore, zato ker ni prava ljubezen. Je le neko Egovo potrjevanje ter grajenje in potrjevanje svoje namišljene identitete.

Egotovo indentieto je potrebno zavržti. Treba se je zavedeti.. Ni treba spoznati kaj zares smo, potrebno je spoznati kaj nismo.


OK, sedaj sem vas mogoče res malce preveč zasul, in besede znajo bit zelo težke. Vendar prosim, preberite dane povezave in knjigo..

In imejte se radi, sprejmite se. Nato sprejmite ljudi okrog sebe in situacijo v kateri ste.. In nato ukrepajte, z močjo pristonosti v sedanjem trenutku.  

[Slavka]

Izgubljeni  me veseli, da si se našel...da si, s pomočjo knjige, vzel škarje in platno svojega življenja v svoje roke... 

[Suzy]

Izgubljeni 

[Sofia-Del_Sati]

http://www.pozitivke.net/article.php/20061011124339765

Odličen članek, ga prebrala in sprintala... pa tudi z ostalim se strinjam, kar si napisal. Glede Uma....že doooooooolgo cajta imam to e-povezavo v svoji mapi priljubljene, samo do konca moram še prabrati  Sm smotana ja - kot bi se bala, da bom bližje rešitvi in končno srečna?! 

Izgubljeni, upam, da kmalu ne boš več izgubljeni, kot tudi Sofija (soc.fobija) že pri meni izginja, počasi depra, anksa itd.,.... 

Pozdravček T.

[Izgubljeni]

Suzy & Slavka:   

Sofia:

Da se bojiš, da boš bližje rešitvi in končno srečna je POPOLNOMA razumljivo. Tudi sam sem bil v takem položaju. Odlašal, se upiral... Skratka, lastnosti egovskega uma In zdaj ti povem kje je trik odlašanja.

Bojiš se zato, ker to pomeni smrt tvojemu navideznemu jazu, tvojemu navideznemu jazu -> ki trpi. Ki je zgradil identiteto na vsej tvoji bolečini in boleznih, ker se istoveti z njimi. Ker ga sestavljajo leta in leta trplenja, bolezni in bolečine in vsega slabega. Tako močno se je istoveti s tem, da misli da je to on. Vendar to nisi ti. To je le iluzija uma, to je um, ego,  ki je prevzel nas, namesto mi njega. In če bi spoznala to, bi mu počla njegovo trdno lupino ter ga počasi privedla do "smrti". In to pomeni za njega konec. Ker se pa on HRANI z bolečino, se bo avtomatsko upiral ter ti hotel povzročati z mislimi še več bolečine in se držal ter opiral na svojo lastno izgrajeno identiteto. Zato noče in zavira

Prosim te, preberi članke ter knjigo(!!).. Tudi sam sem upiral a nato je bila bolečina tako huda, da je bila knjiga ki sem jo vzel v roke moje zadnje upanje. Že buda je rekel.. X bolečine je potrebno, da človek pride do razsvetljenja. In ko sem prebral knjigo.. v 1 mesecu se mi je življenje obrnilo ZELO ZELO na bolje. Priznam, bolečina še pride na momente, vendar je ZELO redka napran prej. In tudi ko se pojavi, posvetim nanjo s svetlobo ter 1000% pozornostjo sedanjemu trenutku. In se razblini.

Zakaj pa tisti človek omenja biblijo v svojem članku? Zato ker vse vere (budizem, hinduizem, krščanstvo) kažejo na isto resnico.. Kažejo na resnico "jaz sem". Kažejo na tisto priktiro resnico življenja v nas, ki se ne more meriti z ničemer. Tisti občutek "jaz sem".

Problem je seveda nastal spet zaradi egovskega uma - ki je te svete knjige začel uporabljati za manipulacijo z ljudmi ter za pridobitev denarja. Spet, ego. Religije so pokvarjene.. Vere v PRAVILNI osnovi kažejo na pravo pot.

(Pa nisem vezan na nobeno religijo, nisem ne krščen ne nič)

Tako da Sofi, imej se rada ter sprejmi se.. To je prvo. Sprejeti se. Bodi prisotna v tem trenutku, ZDAJ. Vso pozornost daj nase, na dihanje, na čutenje življenja v sebi, na ščemenje v rokah. Tako utišaš um in njegov hrup (negativnimi mislimi) in v tistem momentu skozi tebe sije svetloba. Bo težko od začetka, vem. Meni je zelo pomagalo poslušati tišino ponoči. Ker če želimo poslušati tišino, more tudi naš um utihniti.

Pošiljam ti mnogo pozitivne energije.

J.