Zavrta :P

[Jil]

Pozdravljeni!

Najprej bi napisala nekaj kratkega o sebi in moji preteklosti. Stara sem 22 let, živim z ljubečim fantom, v šoli pa mi gre zelo dobro, namen imam v glavnem lepo zaživeti

In kaj je zdaj problem? V otroštvu sem bila tiha miška, ki je nobeden ni maral, nekateri so se norčevali in pljuvali čez mene. Ker sem po naravi očitno zelo krhka, sem si te vse besede vzela zelo k srcu. Počutila sem se slabo, nezmožno da kaj napravim iz sebe, grdo, debelo, manjvredno in sramežljivo. Doma me niso motivirali uspeh v šoli pa je bil porazen. Ko sem probleme povedala mami (oče je bolj malo sodeloval pri vzgoji) mi ni znala pomagati. In tako sem pač vegetirala skozi življenje brez nekega cilja, se zaprla vase in zasovražila vse tiste, ki so me imeli v šoli tako grdo.

Kot najstnica sem se odločila, da nekaj spremenim! Žal na narobe način. Ker so me doma kot osnovnošolko zelo omejevali, sem se v srednji znorela. Začela sem poslušati metal (ok še zdaj poslušam rock, tako, da to sem res izbrala glede na svoj okus) in končno bila del neke skupnosti. Skupaj smo ga pili, se zadevali in podobno-v tistih trenutkih se mi je zdelo, da je cel svet na moji strani. Probleme pa sem enostavno pometla pod preprogo. Ti problemi so bili nadaljne slabe ocene v šoli. Enkrat sem ponavljala letnik, zaradi neopravičenih pa mi je grozila eno leto celo izključitev. Ampak jaz sem ob tem uživala, ker sem s tem nekako zoperstavila mami in vsem drugim. Bila sem drugačna in to mi je bilo všeč.

Potem sem spoznala fanta in svet se je obrnil..nora zaljubljenost me je pripeljala do tega, da sem začela razmišljati kako bom naprej. Opustila sem drogo in pijačo in se začela učiti. In tako sem zdaj prišla, do 3.letnika faksa, ko diplomiram pa imam namen iti delat še magisterij.

Torej to je moja preteklost..problemi, ki me tarejo trenutno pa so sledeči:
-koncentracija mi zelo hitro pade (učim se lahko le 30min naenkrat)
-zaradi učenja in straha pred neuspehom sem postala živčna, tesnobna, pogosto me boli trebuh in imam cmok v grlu, poleg tega me peče zgaga
-ko se moram učiti, grem raje kaj čistit ali kuhat, samo da se nebi učila, včasih sem celo ob živčnem navalu šla na obilen obrok-zaradi česar sem imela včasih mičkene probleme s težo-trenutno pa imam težo normalno in se počutim super! So pa navali na kakšno čokolado še vedno prisotni
-še zdaj se tu in tam počutim manjvredno in se veliko primerjam z drugimi, poleg tega sem včasih prav obsedena z izgledom in oblačili 
-z mamo ne znam navezati intimnejšega pogovora, vse o čem se pogovarjama je bolj površinsko in enostavno nevem zakaj je tako, nekako nočem, da mi pride preblizu
-čeprav se zelo trudim sem še vedno včasih zelo nesamozavestna-kar me obupno jezi, pa tega ne znam spremeniti.. poleg tega imam tremo pred večjo publiko-cmok v grlu, tresoč glas, probleme imam tudi z klicanjem kakšnih bolj pomembnih oseb po telefonu, če se pogovarjam s kom enako sramežljivim je vse še huje, če je druga oseba bolj sramežljiva postanem jaz pogumna ali pa tudi ne, če pa je druga oseba manj sramežljiva nimam problemov, takrat teče vse kot namazano.. moram pa reči, da je bilo včasih še huje-strah me je bilo iti v trgovino, v glavnem vse je bilo še 3x huje..saj zdaj sem vesela, da je tega manj, ampak jaz bi rada, da bi to izginilo v celoti
-in zadnje-zanima me kako se naj naučim small talka? Ne znam in ne znam navezati stikov s kakšnimi novimi osebami, sploh če nimam spremstva.. vse kar hočem reči se mi zdi bedasto in potem ne upam 

Upam, da se bo dalo to komu brati..včasih sem čisto zavrta in me zato zanima še mnenje koga drugega-se mi zdi, da sama včasih ful preveč kompliciram

[Slavka]

Jil 

Zelo dobro poznam občutke, ko si potlačen v nulo...ko nisi pomemben, ko se sprašuješ, če si sploh bil zaželjen oz. kaj sploh delaš na tem svetu. 

Čeprav si kot najstnica nekako izrazila svoj obstoj, kot sama praviš, na napačen način in imaš sedaj ljubečo vezo z fantom, v tebi še vedno "živi" tista prestrašena in zasmehovana deklica. In ravno tista deklica te "ovira" .... ona je nesamozavestna in sramežljiva in dokler ne boš odpravila te notranje stiske, boš doživljala blokade.
Ravno tako se dogaja z mano in vem, da ni to lahka naloga. Potrebno se bo soočiti in ozdraviti notranjo bolečino...občutek manjvrednosti. Ti si sedaj odraslo, ljubljeno in sposobno dekle. Povej si to, ne primerjaj se z drugimi, saj si edinstvena in ravno zato dragocena. 

Preberi si kakšno knjigo, ki govori o notranji rasti...o pridobivanju na samozavesti...Jaz sem npr. brala knjigo Življenje je tvoje od Luise Hay in Življenje kot igra od dr.Wayne Dyer in tam izvedela, da moram biti do sebe ljubeča in se imeti rada takšno kot sem...počasi plezam proti vrhu, pa vendar mi še kdaj spodrsne in rabim spet nov zagon za naprej....podaj se tudi ti naprej in imej se rada... 

 

[Jil]

Najlepša hvala za tako hiter in vzpodbuden odgovor 

Moram omeniti, da sem včasih msilila, da to kar imam jaz sploh niso problemi..zelo se mi je kot da je to normalno. Če sem mami namignila v smislu, da je nekaj narobe je ponavadi odgovorila v smislu-to pa že ne bo res. Upam, da ne zamerite ampak se moram razgovoriti podrobneje..

V družini smo bile tri punce, mama si je vse nas tri (tako je vsaj rekla) obupno želela, baje predvsem zato ker je bila sama edinka. Očeta imam drugače ljubečega in vse, ampak ko so nastali problemi se je vedno umaknil v ozadje oz. pogledal v kozarček. Živel je in še živi v svojem svetu, za prijatelje in pijačo. Nekaj časa sem bila zelo jezna nanj ker se ni pobrigal za nas, mama pa ga je vedno zagovarjala. Če ga ni bilo doma, je bil njen odgovor, da dela. Pa vem, da to ni bilo res, ker sem ga videla na poti domov kako sedi v vaški gostilni  Tudi ko sem bila poleg njega kot otrok je z nami ravnal neodgovorno-ni nas omejeval-to nam je bilo seveda všeč, a ko je bilo treba biti odgovoren ni bilo o njem ne duha ne sluha. Npr. če sem bila z njim na parceli kjer smo gradili hišo, me je zvečer zvlekel s sabo v kak bar-sicer mi res ni točil alkohola ali kaj podobnega, je pa bilo zelo neprijetno biti poleg vseh tistih pijancev in čakati ure in ure, da se je oče naveličal družbe -tole mi je zdaj prav nerodno praviti ampak tako je pač bilo..

Mama je malo drugačna. Ona je povečini malo bolj odgovorna. Motilo pa me je, da je najprej delala razlike med nami tremi. Najmlajša-s katero se zdaj pravzaprav od vseh družinskih članov najbolj razumem- je bila med vsemi tremi najbolj favorizirana. Če je hotela kaj, je to dobila itd. Midve pa sva vse požrli in se pravzaprav nad tem nikoli nisva pritoževali-ker se nama je takrat to zdelo pač normalno. Skozi čas odraščanja je mama postala rahlo posesivna se mi zdi. Ni mi pustila ven s prijatelji, bila sem kot v zaporu. Zgodbo naprej že veste. S tri leta starejšo je bilo obratno-ona ni nikoli silila v družbo in njej je bilo z razliko od mene dovoljeno iti ven. Obe imata še zdaj ljubeč če ne že prav mamina maža odnos. Nevem če sem ravno ljubosumna na to, mi je pa malo nenavadno, ker jaz takega odnosa z mamo ne poznam. O mlajši sestri pa sem že napisala.

Moram omeniti, da so tu bile še v napoto finančne ovire. Starša pravzaprav dobro zaslužta, zato mi ni nikoli bilo jasno, da lahko tako slabo živimo. V času moje srednje šole-pa ne lažem-sem imela v omari dvoje hlač. Par majčk, jaknica, en plašč, dvoje čevljev in nič več.. Mlajša sestra v nasprotju je imela vsega dovolj. Mislim, da je bil problem v tem, da je mama pač vedno "jamrala" kako nimamo denarja in potem je neštetokrat-pa naj je šlo za kakšne šolske stvari nisem upala vprašati za denar. Ko pa sem je rekla:"Tu maš!" Spomin na to še zdaj boli..

Mislim, da je navečji problem pri meni ta, da enostavno ne morem odpustiti mami, da je tako ravnala z mano. Moje življenje je takrat bila cela beda. Res bom morala nekako predelati vse te svoje spomine..

Pa še to moram omeniti. Moja mama je bolj glasen človek, ki včasih ne pozna meje bontona..Nevem, včasih se mi zdi rahlo nesramna še bolj pa hvalisava pred drugimi. Predvsem pa hoče vsem naprtiti oz. je hotela, ko sem še živela doma, da smo POPOLNA DRUŽINA! Še to: mama in stari starši so vedno ponavljali ko smo bili otroci:ja kaj bodo pa drugi mislili?
In mislim, da me je ravno to pripeljalo do tega, da postala takšna kot sem..po eni strani nasprotje mame-nikoli nisem hotela vzbujati pozornosti. Tako, da sem se in se še do neke mere zdaj izogibam javnim nastopom, velikim množicam ljudi-če sem sama-če je kdo poleg mene mi ni problem
V moji glavi se sprehaja polno čudnih misli-kot sem že omenila, če bom sprejeta, je kaj čudnega na meni? Zakaj me tako gledajo?
Najhuje je to, da z nekaterimi ljudmi ne morem držati očesnega kontakta-hitro pogledam stran ali v tla-sploh če je ta sogovornik nekdo, ki ga ne maram.. Zaradi tega včasih izpadem nesramna, pa sploh nisem

Uff sem se razpisala..se opravičujem ampak nekomu moram povedati - fantu sem večino tega sicer že povedala in pozna situacijo, ampak jo razume samo do neke mere, pomoje zato, ker ni imel ravno takšnih problemov. Slavka tebi pa hvala še za naslove knjig, bom nabavila kakšno

Lp, Jil 

[Arwen]

Moram omeniti, da sem včasih msilila, da to kar imam jaz sploh niso problemi..

o, pa so in to veliki - vsekakor je vse opisano daleč od normale (namreč odnos, ki sta ga imela starša do tebe)

Najhuje je to, da z nekaterimi ljudmi ne morem držati očesnega kontakta-hitro pogledam stran ali v tla-sploh če je ta sogovornik nekdo, ki ga ne maram.. Zaradi tega včasih izpadem nesramna, pa sploh nisem

nak, nisi - temu se pravi pomanjkanje samozavesti, slaba samopodoba, pa tudi lahko že socialna fobija...

Mislim, da je navečji problem pri meni ta, da enostavno ne morem odpustiti mami, da je tako ravnala z mano. ..

ne, ni to največji problem  je pa pametno to narest - zaradi lastnega okrevanja; jaz osebno sem odpustila sebi in sprejela sebe; odpustila staršema pa v tej meri, da sem se lahko spet postavila na noge - odnos pa itaq nikoli ne bo tak, kot naj bi med starši in otrokom bil...

[Lucy]

Pozdravljena Jil,

imam občutek, da je nekaj v tebi, kar želi priti ven, pa do zdaj ni moglo zaradi staršev, ki nekako štejejo takšne pogovore za čudne ala pometimo vse pod preprogo. Občutek imam, da si doživela malo "izgorevanja", torej, da se ti je vsega preveč nabralo. Le ne dovoli, da te to prevzame, na prvem mestu si ti in tvoje počutje. Danes, ko gledam nazaj, vidim, da sem nase vedno pomislila nazadnje, torej vsa opravila, vsi ljudje pred mano. Utrujenost in skrbi bodo že preživele, ni tako pomembno. Danes mi je žal, da sem tako ravnala s sabo, že ob misli na to se skoraj zjokam. Poslušaj svoje telo, svoje srce. Sliši se tako banalno, vendar je danes pri meni ravno to ključnega pomena. Nič ne postavim pred sebe (to ne pomeni, da sem sebična, samo enostavno; ko imam dovolj, je dovolj).
 Tvoja sramežljivost je lahko del odraščanja, lahko pa postane večji problem, če se ga bojiš. V mojem primeru je bilo ravno tako; težko sem navezala stike, nisem znala "small talka", večinoma sem zato bleknila kakšno neumnost. Po nekaj letih mi spoznavanje novih ljudi ni bilo več pomembno, v tistem trenutku sem se jih nehala bati. Bila sem lahko kar sem, imela svoj humor, svoje fore. In tako me začuda ljudje sprejemajo, včasih se mi zdi, kot da se lepijo name ravno zato, ker jim ne dajem občutka, da jih potrebujem. Enostavno predstavim svetu kdo sem, tisti, ki so mi podobni, se mi bodo prebližali. Istočasno mislim, da je pomembno, da razviješ odnos s sabo. Danes mi ni problem biti sama. Sploh nisem osamljena. Še večkrat rabim biti sama. Ne potrebuješ drugih, da ti je fino. Samota zna biti prav zabavna.

Skratka, mislim, da si moraš dopustiti biti to kar si, preživeti več časa sama (nikamor se ti ne mudi, ljudi boš še dosti spoznala), predvsem pa ne pozabi, da je prosti čas pomembnejši kot se ti zdi.

 

[nebesno modra]

V družini smo bile tri punce, mama si je vse nas tri (tako je vsaj rekla) obupno želela, baje predvsem zato ker je bila sama edinka. Očeta imam drugače ljubečega in vse, ampak ko so nastali problemi se je vedno umaknil v ozadje oz. pogledal v kozarček. Živel je in še živi v svojem svetu, za prijatelje in pijačo. Nekaj časa sem bila zelo jezna nanj ker se ni pobrigal za nas, mama pa ga je vedno zagovarjala. Če ga ni bilo doma, je bil njen odgovor, da dela. Pa vem, da to ni bilo res, ker sem ga videla na poti domov kako sedi v vaški gostilni  Tudi ko sem bila poleg njega kot otrok je z nami ravnal neodgovorno-ni nas omejeval-to nam je bilo seveda všeč, a ko je bilo treba biti odgovoren ni bilo o njem ne duha ne sluha. Npr. če sem bila z njim na parceli kjer smo gradili hišo, me je zvečer zvlekel s sabo v kak bar-sicer mi res ni točil alkohola ali kaj podobnega, je pa bilo zelo neprijetno biti poleg vseh tistih pijancev in čakati ure in ure, da se je oče naveličal družbe -tole mi je zdaj prav nerodno praviti ampak tako je pač bilo..

Ojla Jill !

Mogoče bi poskusila z obiskom skupine al-anon- za svojce alkoholikov, da malo predelaš spomine in dogodke, ki so povezani z očetovim uživanjem alkohola.

Glede vsega ostalega, pa menim, da bi ti psihoterapija prišla zelo prav, da se začneš postavljati na prvo mesto in delaš stvari iz sebe in zase, pa razčistiš s svojo preteklostjo, ki ni bila lahka in je ključno prispevala k temu, da si danes tam kjer si. To ne pomeni, da nisi krasna punca, je pa res, da te ene reči omejujejo in delajo manj svobodno kot bi lahko bila. Zaslužiš si počutiti bolje in delovati bolj sproščeno in svobodno!

Vse dobro ti želim 

[Jil]

Hvala za vse odgovore 

Glede alkohola v družini pa moram omeniti, da k sreči nikoli ni bilo kakšnega nasilja ali kaj podobnega. Čeprav verjamem, da tudi če tega ni pušča neke posledice..vem, da me je ob pogledu na pijanega očeta vedno bilo sram, nerodno?

Glede psihoterapije bom pa premislila..jaz bi to zasebno, ampak kolikor vidim je to plačljivo 
Zanima me samo še nekaj, se da teh neprijetnih občutkov znebiti še s kakšno DIY metodo? Voljo imam ogromno-res bi rada bila samozavestnejša, manj strahopetna itd. 

Arwen-glede odpuščanja staršem-sem se pogovarjala tudi s fantom o tem ta vikend. Pa je rekel enako, naj živim svoje življenje, kar je bilo je bilo. Ampak to je v praksi teže kot v teoriji  Najbolj razjezi me to, ker me še zdaj toliko spodbija-en primer: zadnjič pečem kekse pri dedeku, pa pride na obisk. Ji ponudim kekse in jo tako mimogrede vprašam če so dobri. Ona pa ja saj so dobri, ampak malo presladki. Jaz pa v sebi pomislim na to, da niso okej  Potem jih nesem nekaj domov, pa jih poskusita fant in njegova sestra, pa sta oba rekla da so ful dobri in kje sem dobila recept za njih  - to sem potem povedala fantu pa sva spet prišla do zaključka, da me ne zna nikoli pohvaliti-vedno je od zadaj še nekaj.

Pa še to..pri mami opažam še zdaj neko ljubosumje oz. nevoščljivost, da bi jaz bila srečna-no zdaj seveda malo manj ker se ne toliko vidimo. Npr. ko sem prišla skupaj s fantom mi ni pustila biti pri njemu več kot npr. 3 ure in to med vikendom-toliko, da je pač pokazala, da ima ona tu besedo.
Potem je bilo neko obdobje, ko so se vsi obrnili proti nama (to je bilo pa res grozno)-sem slišala ogromno govoric na račun fanta-kako je vase zaprt, vzvišen, posesiven do mene itd. (pa dejansko nič od tega ni!). V bistvu se je cel del mojega sorodstva obrnil proti nama..
Pa še zdaj mislim, da ga mama ne sprejme kot mojega fanta-nekako sta še vedno na ravni znancev-medtem ko ga oče sprejema. Je pa zanimivo, da je mama oba fanta -starejše in mlajše sestre z veseljem sprejela    Aja, pa naj še omenim, da noben ne mara priti k meni na obisk-sestri še, mama pa je v dveh letih od kar sva v novem stanovanju bila mogoče trikrat? Oče pa itak po maminem mnenju ves čas dela in nima časa za obiske (jaz pa mislim, da razlog tiči v pisvkih prijateljčkih)

[Arwen]

imam občutek, da nisem bila razumljena oz. kar sem hotela povedat, je to, da nikakor nimam v mislih tistega odpuščanja, da se vse zradira in obnaša do človeka, ko da nič ni bilo..  jaz sem svoja dva totalka odpikala, zame nista obstojala...  (in tudi sedaj, ko so zaradi bolezni spet stiki - čustev ni in jih nikoli ne bo... od njiju pa pričakujem - popolnoma nič!) 

[Jil]

Arwen zdaj razumem..ravno to mi ni jasno, kako naj se obnašam do njiju  - mislim, da se čisto preveč sekiram 

[Arwen]

vem samo to, da si pomembna edino in samo TI! in da je sedaj tvoje življenje v TVOJIH vajetih! in da se samo ti odločaš, kako boš reagirala, kako boš spreminjala vzorce, kako boš živela svoje lastno življenje... in ko spremeniš pogled na svet, ugotoviš, da se je spremenil tudi svet 

Mislim, da je navečji problem pri meni ta, da enostavno ne morem odpustiti mami, da je tako ravnala z mano. ..

ne, ni to največji problem  je pa pametno to narest - zaradi lastnega okrevanja; jaz osebno sem odpustila sebi in sprejela sebe; odpustila staršema pa v tej meri, da sem se lahko spet postavila na noge - odnos pa itaq nikoli ne bo tak, kot naj bi med starši in otrokom bil...

...ampak gradiš nek odnos (če ti je sploh do tega) ki ustreza TEBI!

[Jil]

Hvala  upam, da bo mi uspelo lepo zaživeti.. Mogoče ne danes enkrat pa zagotovo