depresija, osamaljenost in srednja leta (35+)

[Arwen]

Roza, če je kaj v tolažbo, jaz sem bila taka (pa sem še - s partnerjem greva kvečjemu na kako pico, to je pa tudi vse), ponočevanje mi je tuje že ohoho časa... nekaj malega (no, kako leto dni) sem ga žurala pri cca 23. letih, takrat sem dobila eno pivsko kolegico, ..potem sem pa dobila drugo druščino, .. ja, res je, večina pozna le žure, ponočevanje, a nikakor ne vsi.

[Arwen]

Groza me je, stara sem 35 let, pa se že leta ne poberem, želim si razmerja in otrok, prijateljev in dogodivščin, jaz pa čepim doma in se jezim, ko moram kuža peljati ven, ker je tako naporno.
Ima kdo kakšen nasvet?

Mashenka, poznam .... hja, jaz sem se enostavno odločila, začela iskati partnerja, začela hodit v naravo.... in po dobrih 3 letih prišla do tega, da sem vsak dan zunaj na sprehodu s psom, da sem začela kolesarit, da grem tu pa tam v griče (no, beri na kak položen hrib), da sem premagala par strahov, da sem začela hodit na skupino za samopomoč, da grem kdaj pa kdaj na bowling,.... uf, precej se je premaknilo, je bilo pa težko se prisilit, to pa ja.

[Mashenka]

Včeraj sem nekomu odgovorila, da stvari ne jemljem osebno, če nisem čustveno povezana- navezana- no, ja tako nekako, potem sem šla naprej brat knjigo Depra in sem v prsnem košu začela čutiti vedno večje nelagodje. Sebe ne morem prelisičiti. Ni res, vse se me zadnje čase dotakne, sem kot vaza, ki komaj čaka da se polomi (ali kaj?). Od kar sem v takem stanju se me vse dotakne. In bolje je, da si to priznam, ker bo samo tako minilo (vsaj upam). Vsi potlačeni strahovi, jeza, žalost, vse slabo očitno čaka, da se ozavesti,...
Depresija so kao negativna čustva, ki si jih nismo upali izraziti in so obrnjena navznoter, proti nam samim. Kako je to težko verjet, da si sama škodujem, ko se pa tako trudim, da pridem ven iz tega? Pa saj danes je bolje, za zdaj.
Res se me je dotaknilo, ko sem začutila, da je nekdo prizadet. Cela potrošniška družba stremi k temu, da nas daje v kalup in etiketira, nam jemlje samozavest in samospoštovanje, že zgolj zato, da z nami služi in nas ima pod kontrolo in da lažje ohranja stanje, ki priviligiranim omogoča živeti svoje sanje....
Všeč mi je to, da vedno več ljudi priznava, da ni ne boljših in ne slabših ljudi, smo zgolj različni, vsak na svoji stopnji razvoja, vsak s svojimi potrebami in željami in svojimi talenti in sposobnostmi. Kdor ima nekje več, mu drugje malo zmanjka. In tako je svet pisan, zanimiv, drugačen. Kreg, primerjaneje, etiketiranje ipd pa pripeljejo do disfunkcioniranja, do bolečine, do nespoštovanja in nepriznavanja drugačnosti kot enakopravnosti.
Upam, da tole ne zveni kot pridiga, ker ni zato napisana. Je zgolj nekaj, kar me je celo noč žulilo in sem mogla dat ven, ker se mi zdi ta forum dober način pomoči in prijateljstva ob takih težkih časih, ki jih preživljamo z našimi "diagnozami" (čeprav je družbenokulturno pogojeno kaj je bolezen in kaj ni- zdravnica mi je rekla, da v današnjem času (pa menda tudi prej, le da tega  ni nihče upal govoriti) vsakdo zapade vsaj enkrat v večjo ali manjšo depresijo).
No, to bi bilo vse.
Vse lepo pozdravljam in vam želim en čudovit poletni dan!
Mashenka

[Lost]

Lepo napisano Mashenka   

Ja vsi smo leta tlacili svoja custva , ker jih nismo znali upali ali pa narobe pokazali.
Prvo moramo sebi priznati da imamo tezave, ker se jih sramujemo....potem pa pride se vse ostalo.
Iz tvojega pisanja se vidi da si zadeve ze zelo dobro ozavestila in postavila na svoje mesto.
Sedaj pa pride tisto najtezje.....spopasti se z mislimi in nasimi obcutki.
Tudi sam kljub vsem izkusnjam, podpori in uspehom pomislim " NE BO MI USPELO, prevec casa
in truda je slo, zadev gredo pa prepocasi. Vedno bom tak "......
Upss...spet negativna misel....ali nisem imel podobne v najhujsi depri ?
JA SEM IMEL....in mi je uspelo izplavati ven.....ni trajal VECNO..... in tudi to stanje kjer sem sedaj ne  bo. V depri in boju z njo ni nikomur nic prihranjeno. VSI dozivljamo isto, eni bolj drugi manj intenzivno.
Tistim najbolj vstrajnim je ze uspelo.....ostalim pa se bo. 

Mashenka....pogum in po tej poti ki si si jo začrtala......ko pa prides do krizisca brez kazipotov...smo pa mi tu in tvoja zdravnica.

 

[sabina]

JA ljudje se "pohaklajo" nekje do 30 leta ali saj 35 leta (imajo druzine partnerje otroke..) ...saj včasih je bilo tako.. tako da ko si zvisel si zvisel no problem je v tem da si potem bolj sam in osamljen če nimas kakih samskih prijateljev... tako da res moras biti bolj mocen in imeti tudi raje sam sebe drugace si res lahko cisto na tleh. smesno je to da ni nobenega takega drustva d abi se taki samski druzili med sabo ker ze to bi ti dalo nek obcutek pripadnosti ne pa obcutek zavrzenosti ki te da se bolj na tla....
se posebno mi depresivci je se posebno tezko najti si pravega partnerja ker ce sam sebe nimas rad kdo te bo pa imel? in tu smo v zacaranem krogu...

[alexx]

Draga sabina. Včasih je res bilo tako, da so se vsi že pohaklali in si izvisu. Sedaj pa več ni. Poznam jih kar nekaj okrog 40 ki so se odhaklali in zaživeli na novo. Tu je šansa za nas samčke.  Samo na tem forumu poznam tri *deklice*  ki so se odhaklale in preko neta našle sorodno dušo.

[Kaj]

Alexx če je katera še samska mi jo lahko posreduješ, jaz namreč iščem žensko staro od 35 do 42 let, sam sem dopolnil 32 let

[alexx]

Ko bom iskala srečneža zame, morda naletim še na kakšno zate. Res ni fajn biti sam. A je že kdo poskušal z ženitveno posvetovalnico?  Kaj pa facebook, Ona-On..?

[stenzi]

Zdravo Jaz sem se pred mescem in pol registriral na netlogu kjer spoznavaš nove ljudi kjer dodajaš slike pišeš bloge in poslušaš glazbo zato je ta internetna stran res dobra vsaj zame in sem spoznal že kar veliko ljudi ,ki imajo vsak svojo zgodbo ,ki jo piše življenje .Ker pa sem precej osamljen sem tudi na ta način vspostavil nek stik z ljudmi s katerimi se tudi kdaj pa kdaj srečam na kakšni kavi in malo poklepetam
.Kaj mogoče je tudi to način da koga spoznaš in se z njimi družiš čeprav sem obnem pa vseeno bolj  pristaš tega da ne spoznavaš ljudi samo preko interneta ampak tudi tako osebno vendar v našem primeru je pač tako da malo odstopamo od povprečja beri marsikdo nas ne razume ker tega ni skoz dajal pa tudi vsakemu ni za žur in potem izpadeš drugačen nepristopen čeprav imaš malo drugačen pristop za te stvari .Pač si že nekaj skoz dal in se ti tako obnašanje zdi nezrelo in otročje ali pa je tudi sama narava bolezni taka da se ne počutiš dovolj sposobnega za tako obliko zabave in ti bolj paše umirjeno preživljanje večerov . Tudi meni osebno bolj paše nek mirn kotiček kjer se lahko pogovarjaš kot pa neka hrupna glazba kjer moraš potem vpiti da se te kaj sliši ali pa je tudi to za nami ,ker pred leti ,ko sem bil še mlajši mi je pa ravno razbijanje navduševalo sedaj sem se pa z leti malo to spremenil malo je sicer tudi bolezen temu botrovala in pa zavedanje da na takih zabavah ,ko si sam nimaš kaj početi potem, pa si še bolj razočaran . Čeprav sem šel tudi zadnjič na moto zbor sam sem tam našel nekaj prijateljev in smo ga kar dobro zažurali  kdaj pa kdaj tudi to paše  tam sem ostal celo noč in ni mi bilo žal ker sem se počutil sprejetega in tudi zavedanje da sem se tudi sedaj sposoben zabavati in se dobro imeti odvisno pač tudi od počutja v katerem se takrat počutiš
Lep pozdrav Stenzi
P:S. Čeprav je tudi res ,ko v življenju nekaj doživiš preživiš potem je vse težje nekaj z novega začet in tako tudi jaz ,,ko se še vedno na momente spopadam z tesnobo dipresijo se moram  vseeno zavedati da je to pač sestavni del mojega življenja in da imam pač različne omejitve prek katerih pač ne morem iti in da v novih povezavah katere najdem tudi povem kakšne imam težave in kako se z njimi spopadam in pač nekdo se tega vstraši nekdo pač ne in s tistimi ,ki se tega ne vstraši potem zgradim prijateljske odnose in si tako širim krog ljudi s katerimi se rad družim in pogovarjam Pozdrav Stenzi

[alexx]

v našem primeru je pač tako da malo odstopamo od povprečja

Lepo napisano stenzi. Pozabil si napisat, da odstopamo na bolje. Brez heca. Zdi se mi, da smo bolj sočutni in potrpežljivi, ker vemo kaj obup in žalost.

[stenzi]

Ja Alex čisto prav imaš odstopamo od povprečja dejansko na bolje sigurno ker vemo kaj smo preživeli in znamo to cenit              Pozdrav Stenzi