živijo

[jabolka]

pozdravljeni,

sem stara 33 let in prvič v življenju se mi zdi, da trpim za tesnobo. ne upam si iti k zdravniku, ker se bojim, da me bodo čudno gledali. kaj naj naredim?
imam enega otroka, starega 5 let. nekako ne morem za njega skrbeti. a je to normalno? bojim se ga, ker vedno nekaj zahteva in pričakuje od mene, jaz pa kar ne morem odgovoriti na njegove potrebe.
ne bi bila rada slaba mama ampak se mi zdi da ne zmorem več.

kaj naj naredim?

[Slavka]

Jabolko pozdravljena 
 Biti mama je včasih izredno naporen "poklic", ki traja 24 ur. Verjamem, da ti zmanjkuje energije in težko dohajaš svojega petletnika, tudi meni se je to dogajalo. Velikokrat me je bilo strah, če bom zmogla, pa vendar sem nekako vendarle uspela.Moja otroka sta sedaj stara 14 in 10 let, tako, da si lahko s partnerjem vzameva čas tudi zase, kar mi je prej izredno manjkalo.

Če čutiš, da bi rabila pomoč, se nikar ne boj in ne odlašaj obisk pri zdravniku. Pri zdravniku te ne bodo gledali čudno, kajti vse več je ljudi, ki jih muči tesnoba in depresija... Včasih pa pomaga že samo pogovor, ko vidiš, da nisi edina na tem svetu s težavami. Tudi tukaj, na forumu, nam lahko zaupaš svoje stiske in strahove.

Vsekakor pa ti priporočam, da si vzameš čas samo zase, da se pocrkljaš s stvarmi, ki te veselijo in ti dajo energijo. Morda takrat, ko gre otrok spat, če nimaš varstva zanj. Potrebno si je namreč napolniti baterije, kajti s praznimi ne gre nikamor 

[Gegec]

Jaz bi šla k zdravniku in mu povedala za svoje težave.
Čudno pa te ne bodo gledali, ker veliko ljudi trpi za tesnobnimi težavami.

[vesnav]

Normalno je.
Pač trenutno.

Ta čas, ko si iščeš neko strokovno pomoč (in poišči si jo, zagotavljam, da ne boš osamljena v ordinaciji), se ne obremenjuj s tem, kaj vse bi morala narediti, da boš dobra mati.
Dobra si že zato, ker se zavedaš stanja in čutiš skrb, ali boš dovolj dobra.
Naj ti bo to zavedanje o tem spodbuda in predvsem naj te pomiri misel, da je že to veeeliiiko.
Poglej, verjetno lačen otrok ni, če pa ga še malo pocrkljaš, je ogromno, če ne še več kot ogromno.

Imaš še veliko časa, da se v prihodnosti odzoveš na "njegove potrebe", če tako čutiš, a verjemi, ta čas so važne tvoje.
Oz. če bodo tvoje neizpolnjene, se boš z večjo muko odzivala na njegove.
Le približno zadovoljna mati, lahko naredi otroka zadovoljnega.
Če boš ti vsa obupana, bo on to čutil in vedel.
Nič mu ne manjka, sem prepričana.

Vse dobro tebi in tvojemu sinčku.

[jabolka]

hvala vam vsem za spodbudne besede

mislim, da bom res šla k zdravniku, ker se mi pojavljajo tudi take čudne misli in se bojim, da to res ni več ok.
sem brala zgodbo ene od uporabnic foruma in ugotovila, da nisem osamljen primer. samo strah me je prvega stika in kako naj povem v čem je problem.

ko malo berem zgodbe tukaj gor ugotavljam, da res ni to nič posebnega in da ima veliko ljudi te težave, samo jaz do sedaj nisem imela nobenega stika s takimi primeri - ali pa nisem vedela.
je pa res čedalje težje. včasih me tako tišči, da mislim, da mi bo srce razneslo.

hvala še enkrat za lepe besede!
se kaj javim
lp

[Toja]

Jabolka, dobra odločitev...

Tvoj otrok potrebuje zdravo mamico,
čeprav menim, da mu tudi zdaj ni hudo
in ti se trudiš otroku narediti lepo že s tem,
da si začela razmišljat o sebi in se odločila,
da se oglasiš pri zdravniku...vedi pomagal
ti bo, mi tukaj pa tudi!

VEDI NISI SAMA...

[vesnav]

Mamica,

povej točno tako, kot je in kot čutiš.

Vedi, da ona sliši (vsaj podobnih) takih zgodb na vsake 10 minut... Pa zmnoži z dnevi, meseci...

Pogum!

[Sofia-Del_Sati]

Drago jabolko!

Prvič iti k zdravniku, je bilo zame skoraj nekaj takega, kot nag stati pred Prešercom. Sploh sedaj, ko je še ja veliko lučk v centru, da ja nisi zakrit

Moja zdravnica me je prvič videla enkrat prejšnji teden, in to še v takem stanju, ko sem se odločala med nekam se flikniti (fentati zaradi tesnobe, strahu, obupa) ali stopiti do nje po napotnico za psihiatra in pridobiti dovoljenje za oropati lekarno, ker bi toliko zdravil potrebovala.

In je bla tesnoba prehuda od strahu in sramu pred zdravnico ter čakalnico, tako, da sem butnila ke, nenajavljena in obupana. Pogovorile sva se napol, ker je dobila urgentno stanje in sva zaključili. Zjokala sem se pred ZD in stopala do reke, pa proti tirov.... ampak sem se odločila počakati še en dan, saj sva bili zmenjeni za naslednji dan.
Naslednji dan jovo na novo, spet razgaljevanje duše (beri: človek s socialno fobijo in ki 32 let ni razkrival svojih čustev niti za glavobol kaj šele o tesnobi, počutju in samomorih ipd.).

Skratka, kaj ti hočem povedati: zavoljo otroka (in sebe!) premagaj strah in stopaj po poti zdravljenja. Lahko te je strah strahu, in vsega drugega, samo ne stopanja po poti zdravljenja, kajti če ne greš naprej, boš obmirovala, trpela in .... sj vemo kam to pripelje. Otročiček te potrebuje in delaj na sebi!!!

Kar se zadeva ljudi oz. zdravnikov........ ne bo te čudno gledal, ne bo te obtoževal, ne bo te kritiziral in ne bo zasmehoval!!! Konec koncu potrebuje paciente, da ima lahko službo... ok, šalo na stran. Zdr. je tam zato, da ti pomaga in ne sodi, kaj je prav in kaj ne.

In še nekaj zavedaj jabolko - vsi smo ljudje. Tudi kak strokovanjka se lahko zmoti. Pri meni se jih je par in zaradi njihovih napačnih odločitev ne bom jaz trpela!!! Kvečjemu bom spoznala napako in šla naprej - k boljšemu!!! K takšnemu ki ustvari empatijo in zna poslušati!!! ODLOČAŠ PA TI O SVOJEM ŽIVLJENJU, ŽIVLJENJU OTROKA IN SVOJEM ZDRAVLJENJU.

NE TESNOBA, NE STRAH, NE DR.-ji IN NE KDORKOLI DRUG. SAMO TI! IN SAMO TI SE LAHKO REŠIŠ ČE ŽELIŠ - S POMOČJO OSTALIH ZADEV. V SOODLOČANJU....KOT PRI VSEM V LAJFU!!!

AMPAK BOSS SI TI!
LP-Sofie