DEPRESIJA IN ČUSTVA

[Arwen]

in kakšna sta? namreč pedopsihiater in psiholog? si zadovoljna z njima?

[LiiMoNcA]

Z njima sem zadovoljna,...oba sta zelo prijazna in se znata pogovarjat z mano,..drugač pa tut sama veliko delam na tem da bi mi uspela priti ven s tega ampak mi nekako ne ratuje in včasih obupam 

[Arwen]

in kaj delaš na tem? oz. v čem bi lahko bil razlog, da se ti zdi, da gre vse skup prepočasi?

Kje pa sploh živiš oz. s kom?

[Obupanka]

Poznam ta občutek, to čustveno otopelost. Bog, kako dobro jo poznam. Zdaj so AD-ji hvala bogu že začeli učinkovati, ampak vseeno je grozno. Vem, da me imajo domači radi, ampak začutit tega ne morem, da bi se jim odprla, to je šele problem. Ko bi najbolj rabila pogovor, takrat se tudi jaz z vsemi štirimi upiram. Še skregam se lahko, če bi mi kdo hotel pomagati.
Najbolj me boli, ker prav načrtno uničujem samo sebe. Vzrok? Depresij, ki je posledica razhoda s fantom, domači problemi, nesigurnost...

[Arwen]

Vzrok? Depresij, ki je posledica razhoda s fantom, domači problemi, nesigurnost...

  žal ne. Vzrok je tule

Hja, opis domačih razmer. Očeta v bistvu nikoli ni bilo, takrat ko bi ga me 3 potrebovale. Vedno se je znašal nad mamo(predvsem psihično), nikoli nismo bile dovolj dobre, sramoval se nas je in nam to tako očitno nakazoval, da mu ni tega ni bilo potrebno niti z besedami povedati. Mama je imela že tako ali tako težko otroštvo(očim jo je vseskozi poniževal), po letih takšnega zakona in konflikta z možem(mojim očetom) pa jo je vse skupaj skoraj ubilo(sama mi je povedala, da se je že predala), le da je v zadnjem trenutku našla to terapevtsko skupnost. Zdaj se je že popravila, je bolj pozitivna in močnejša, vendar mi pravi, da še vedno ni dovolj močna. Jaz pa rabim ravno družino in občutek ljubljenosti, ker sama ne morem nikamor več. Zdi se mi, da sem že tako na koncu, da bi bilo prav, če bi šla k zdravniku, vendar me je potem strah, kaj bi si mislila okolica. Saj še sama ne morem dojeti, da mi je še vedno pomembno, kaj misli okolica, ampak tako pač je.

[kinto]

Čustvena otopelost oz. čustveno mrtvilo = depresija..

Despresija JE čustveno mrtvilo...je bolezen čustvovanja...

Vse kar čutiš je napetost, tesnoba, trpiš..Če si v globlji depresiji..takrat ne moreš čutiti ničesar drugega..nobenih pravih čustev, ne pravega veselja, ne prave žalosti, ne prave jeze, ne prave želje, ne pravega navdušenja.si v stanju ne - čutenja...si notranje mrtev..

Ni tako zelo hudo biti žalosten..ker žalost je polno, globoko,ŽIVO čustvo in slej ko prej mine..ko se izteče..hudo je biti v depresiji..nič čutiti..le brezihodnost in obup...saj vsi to poznamo..

Ravno zaradi tega je depresija tako hudo trpljenje..in zdravljenje je, po mojem, neločljivo povezano s ponovnim aktiviranjem čustev....Tistih bolečih, ker zamrznitev le-teh onemogoča, da bi čutili..polno..

Scorpion se strinjam. Ko še lahko čutiš žalost, napetost, tesnobo...takrat še ni tako globoka depresija. V globoki depresiji ne čutiš ničesar, si kot zombi, odtujen od zunanjega sveta, ne moreš misliti, si prazen,  kot živ mrlič. V računalniškem žargonu – system shut down.

Pol kolikem času so se tebi Scorpion povrnila čustva nazaj? A so s čustvi nazaj prišle tudi negativne misli, ali pa jih je depresija uničila, kar je potem pozitivno.