MOJE ZIVLJENJE

[tsepe1]

Danes sem po nasvetu svoje tete prvic obiskala vaso stran...Zadnje case se pocutim zelo slabo...psihicno.k temu je vrjetno botrovalo vse negativne stvari ki so se dogajale v mojem zivljenju.Odlocila sem se da vam razkrijem delcek sebe mogoce mi bo potem bolje,lazje ...nevem...in sicer...sem 22 let staro dekle,kateri je pri 15 letih po borbi z rakom umrla mati...kake sem sama prezivela to še sedaj ne vem...vem pa da sem porinila custva nekam globoko v sebe...pred dvemi leti sem spoznala fanta,za katerega sem mislila da je to to...moja prvaljubezn itd...iskazalo se je da pa ni tako vendar se kar vztrajam z njim.po spontanem splavu,sem letos ceprav je z mojo bibo bilo vse v redu morala iti na splav..priznam da sem sama kriva saj sem sama sla v bolnisnico pa vendar bilo me je strah njega,ki sem ga obozevala da me bo ubil,boksnil v trebuh itd...to bolecino nosim se sedaj s sabo...nikoli si ne bom oprostila tega kar sem storila,obzalujem vsak dan vsako sekundo...morala bi se boriti za mojega otrocicka,vendar se nisem...Zakaj??Poleg tega je mojega oceta,ki ga imam neskoncno rada mozganska kap...trepetanje za njegovo zivljenje,iz dneva v dan so v meni pustile neizbrisne sledi...Hvala bogu stanje se mu je odlicno popravilo,pa vendar je strah v meni ker vidim kako minljivi smo...V fantu ne najdem nobene opore se vedno sma skupaj...vem kaj boste rekli...da sem nora...mogoce pa res sem...bojim se izgube,ostati sama,zato se drzim za biljko iz katere nic ne bo-njega...Kljub njegovim ponizevanjim,udarcem ostajeva skupaj...Zakaj?Ali se ne spostujem dovolj?vrjetno res ne...Jaz pa si trenutno,v tej fazi,depresivni,anksiozni s katero se vec kot 2 mesca borim brez zdravil zelim le da bi bila srecna...Ali bom to sploh kdaj?Vrjetno ne...Zakaj sem se sploh odlocila da vam pisem?Zdi se mi,da sem si morala olajsati duso in vsaj nekomu povedati,kaksno je moje zivljenje...Brez smisla...

[Slavka]

Draga tsepe  Tvoja zgodba je žalostna...vendar kljub vsemu je opazit voljo,ki jo imaš in željo, da nekaj spremeniš v svojem življenju. Ne vem zakaj si še s partnerjem...morda se res bojiš osamljenosti...vendar veš, da si zaslužiš boljšega partnerja, nekoga, ki te bo podpiral, ljubil, varoval, s tabo vzgajal vajine otroke... Potrebno je tudi vzljubiti samo sebe, se spoštovati in ceniti....s tem, ko vztrajaš z njim, dokazuješ, da se nimaš rada.

Tudi jaz sem se začela spopadat z anksioznostjo in depresijo po smrti moje mame, od tega minevajo 3 leta...spoznanje minljivosti je tudi mene zelo prestrašilo. Vendarle smo tukaj...sedaj...ne razmišljajmo kaj bo, kdaj bo...tega nihče ne ve....življenje pa si pač skrojimo sami...lahko je srečno, lahko je nesrečno...v nas samih je moč za spremembe.

Piši nam še...olajšaj si dušo, zjokaj bolečino...vzemi kakšno knjigo, ki govori o samozavesti (npr. Življenje je tvoje od Luise Hay) vzemi si čas zase in svoje potrebe in začni živeti 

Vse lepo in dobro ti želim

[trzinka]

tsepe

trpiš, izgubila si mamo, očeta imaš bolnega in oklepaš se nemogočega fanta, ker ga nebi rada izgubila, kljub poniževanjem , ki jih trpiš. Je to vredno? Bi bila tvoja mama srečna zaradi tega, bo očetu bolje, če ve , kako živiš? Mislim, da ne , trpela bi zaradi tvojega nesrečnega življenja, saj si še tako mlada in zaslužiš si veliko več, kot tepež, nezdrav odnos.
Čeprav te peče vest zaradi otročička, mislim, da je bilo edino pravilno, saj bi v taki vezi najbolj trpel otrok, tega pa si verjetno ne želiš.
Si v težki stiski. Nisi prebolela mamine izgube, bojiš se za očeta, nase pa ne misliš. Ne vem, ali si kje zaposlena, ali s finančno neodvisna? Toplo ti priporočam psihoterapije, kjer se boš naučila preboleti stvari, ki so se ti zgodile in pričela imeti rada sebe, se ceniti in spošovati.

Veliko časa je še pred teboj. Reši se iz začaranega kroga in zadihaj, začni živeti zase, za svojo prihodnost in tako boš polepšala življenje ne samo sebi, temveč tudi tvojemu očetu.

[kremenko]

Draga tsepe

Niti enega udarca več ti ne sme prizadejati. Ta človek te ni vreden. Pojdi, zapusti ga. Ti si zaslužiš veliko več. Dovolj gorja si že pretrpela, nikar se več ne muči. In ne obsojaj se. Imej se rada. Da pa se imaš rada boš sama sebi pokazala in dokazala tako, da boš prekinila s to zvezo. Vem da ni tako enostavno, ker se ga bojiš, ampak zberi ves svoj pogum, zberi vso moč in ga zapusti. Ti potrebuješ ljubezen in potrebuješ nežnost in to da si ljubljena. Mlada si še in ves svet je še pred teboj. In zaupaj se svojim bližnjim, verjamem, da ti bodo stali ob strani in ti pomagali, da ne boš sama v tem boju. In navsezadnje, tvoj oče te potrebuje, potrebuje svojo hčer, potrebuje tvojo ljubezen in ti potrebuješ ljubezen svojega očeta.

Verjamem da boš zmogla, le pogumno 

[noname1]

Stvari včasih niso enoplastne in sploh v odonsih ne smemo dopuščati temu, da bi nas ohišje prevaralo. Potrebno je pogledati drugo plat medalje. Kar se tiče smrti mame in očeta si vredna razumevanja, empatije, tolažme, altruizma... Vsega. Nič nisi bila kriva, mati narava je bila kruta in ti povzročila rane.

Kar se pa fanta tiče pa takole. Imam kar nekaj tovrstnih izkušenj s snidenjem s tovrstnimi primeri. Ne privlačijo te fantje, privlači te moč, nadvlada in grobost nad tabo. Ja, draga... Nihče te ni silil v zvezo. Ti sploh veš koliko je v redu fantov, ki bi te ljubili, sprejeli tebe, tvojega otroka? Čemu si enega od njih ne izbereš? Ker so ti nezanimivi. Ti si ne želiš ljubezni, ti podzavestno uživaš v takšnem položaju. Partnerja si izbiraš sama, zapomni si to.

Dobro vem kako to gre. Ne le jaz, imam tudi kar nekaj znancev, ki imajo podobne izkušnje. Ko pride do vas kakšen skuliran, prijeten, čustven ljubezni vreden fant se zgovarjate, da vam ni do zveze in podobno. Ko vas pa osvoji grob, nadrejeni, čustveni invalid, po možnosti alkoholik in nasilnež pa vstrajate z njim.

Draga punca... Kdo je tu nor.

Si po tovrstnih gestah zaslužiš empatijo?

[Arwen]

proč od tirana in čimprej k zdravniku po strokovno pomoč, je moj nasvet.