Novinka

[Gegec]

Ker sem bila do sedaj samo bralec foruma se sedaj tudi oglašam.
Stara sem nekaj čez 30 let in imam dva otroka.Meni so se težave začele pred dvemi leti v službi, kjer sem kot razmeroma brez izkušenj prevzela delovno mesto, ki je bilo v tistem času deležno polno sprememb. V glavnem polno dela, skrbi, branja in študiranja novosti itd. me je pripeljalo do tega, da se črnih misli in skrbi nisem mogla znebiti. So se mi takorekoč zaciklale v glavi in nisem mogla prekiniti misli. Z možem sva se odločila, da službo pustim, ker zame bolniška ni bila rešitev oz. bi imela še s tem skrbi, da bi mogla nazaj na iste probleme.
Ko sem se zadnji dan peljala iz službe sem imela občutek, kot bi mi nekdo rešil življenje. Bila sem rešena.
Vendar samo za nekaj časa. Potem so se problemi začeli ponovno stopnjevati. Veliko sem preležala pokrita čez glavo in s strahom pričakovala kakšen klic na razgovor za novo službo - katere me je bilo tudi na smrt strah, da bi spet padla na isto. Stanje je trajalo npr. dva meseca. Potem sem se odločila, če me popade strah, da moram iz hiše ven in ne v posteljo. In tako sem začela hoditi na sprehode, ki so mi zelo pomagali.
Redno poslušam tudi meditacije, ki so mi tudi pomagale prekiniti begajoče misli, zato jih srčno priporočam. Seveda sem se takoj tudi oglasila pri osebnem zdravniku, psihiatru. Letos sem obiskala tudi kognitivno-vedenjsko terapijo itd.
Vendar še vedno čutim, da naredim premalo zase, za svoje sproščanje.

Pri vsej zadevi sem najbolj hvaležna svojemu možu, ki mi je v težkih trenutkih nudil oporo in se z menoj pogovarjal. Zdi se mi, da tudi sedaj malo bolje spoštuje moj čas za dušo, da ga resnično rabim in da to ni le odmik od doma, dela itd.

V glavnem pridejo sedaj še dnevi ko imam občutek, da me depresija in anksioznost zasledujeta. Nista v polnem zamahu, vendar hodita za mano in me lovita. Zaenkrat mi še uspeva bežati.

Zanima me kako se vi borite, ko vas občutite tiste trenutke brezvolje, brez prave energije itd. Kaj naredite?

l.p.

[trzinka]

Gegec, živjo


Ja, borimo se na vse možne načine. Tudi meni pomagajo sprehodi, probaj še s kakšno telovadbo-vpiši se kam, magari enkrat tedensko. Se družiš, imaš prijateljice, greš kam ven z njimi, se sproščaš, bereš knjige, posvetiš sebi čas, se razvajaš.....?

Saj veš, da je vse to potrebno. Če čutiš, da nisi še ven spravila vsega kar bi mogla, ti priporočam analizno terapijo, ki seže globje kot KVT. Tudi sama bom šla na njo, ker se sicer počutim dobro, ampak čutim, da to še vedno ni to.

Drži se

[vista66]

Uspešnost psihoterapij je je odvisna od številnih dejavnikov in če eden od njih ne štima, ni rezultata. Zato si pomagamo na različne načine. Trzinka ti je naštela nekaj njih, jaz sem tudi tu nekje pred kratkim odprla temo tu, kjer si lahko prebereš, kaj vse nas krepi.

Drugače pa vidim pri tebi isti simptom kot pri meni. Ko si naložim preveč, zablokiram. Ne sili se z ničemer, milom ne silom. Ne sili se z nekimi zahtevnimi delovnimi mesti. Recimo, če se ti zdi, da ti kot perfekcionistu ne sme nič uiti, a ciljaš na delovno mesto računovodje, ne bo šlo, zato bi bilo bolje zaposliti se kot knjigovodja in delati po navodilih računovodje. Point je v tem, da je treba odstraniti stresor iz svojega življenja. Če te nervira nek nasilnež, je treba čimdalje stran od njega. Če si v depresiji zaradi bolezni, je treba delati na tem, da se ozdraviš. Eni niti k zdravniku ne upajo, ker se bojijo kakšne hude diagnoze. Stresorje je treba odstraniti in to je to.