Pozdravljeni vsi.
Sem nova na tem forumu in me zanima ali mi lahko kdo iz izkušenj pove ali so to kar se mi dogaja vsiljene misli. Najprej nekaj malega o sebi... zaradi tesnobe in paničnih napadov že kar nekaj let jemljem Cipralex 10mg. Me pa spremlja neka druga neprijetnost. Zdaj ko sem v novem partnerskem odnosu, sem postala bolj pozorna na to. Prej sem bila namreč več let samska in najbrž ni prišlo tako do izraza. Partnerski odnos je dober, nikoli mi ni z ničemer dal misliti, da bi me prevaral, meni pa se vsakič, ko nisva skupaj, v glavi pojavi misel, kaj če je kakšna druga pri njemu, kaj če zdaj seksata... Misel je tako močna, da dobesedno vidim sliko oz. film v glavi kako se to dogaja. Misel skušam prepoditi iz glave, misliti na kaj drugega, ampak se vztrajno vrača in vrti po glavi, dokler ne začnem biti že skoraj prepričana, da se to sigurno dogaja v tem trenutku. Seveda sledi tesnoba in panika.
Do sedaj sem bila mnenja, da to izvira iz nezaupanja do moških (čeprav iskreno povedano, ne vem zakaj bi ga imela, ker nisem še imela izkušnje s tem, da bi bila prevarana... mogoče zaradi tega, ker se toliko tega sliši, vidi, bere o tem varanju...). Zdaj sem pa začela malo bolj razmišljati o tem in ugotovila, da se mi takšne misli pojavljajo tudi v drugih odnosih, ne samo partnerskem. Npr. se mi je že zgodilo, da ko je bil najstniški sin zunaj, se mi je naenkrat porodila misel, da kaj, če se mu kaj zgodi. Misel ekspandira podobno kot že zgoraj opisano. Razlika je edino v tem, da otroka pokličem in preverim, če je ok, in se pomirim (bog ne daj, da ga ne dobim na telefon v tistem trenutku... prazna baterija ali kaj podobnega... ga dobesedno vidim mrtvega v Ljubljanici in seveda doživljam zraven grozljivo stisko in paniko, dokler me ne pokliče nazaj), novega partnerja pa ne morem nadlegovati za vsako takšno neutemeljeno misel, ki se mi nariše v glavi. Saj se veliko pogovarjava o tem in ve za panične napade in Cipralex, ter tudi za te "vsiljene" misli in me resnično poskuša razumeti in mi stoji ob strani. Ampak vseeno bi se rada naučila sama reševati ta problem. Poleg tega se mi zdi, da sem že celo življenje nagnjena malo k OKM, ampak ne tako, da bi me omejevalo v življenju. Sem pa zadovoljna, če jakno obesim vedno na isti obešalnik, ker imam občutek, da potem bo dober dan, recimo.
In podobno... Ampak kot pravim, ni tako moteče in nisem odvisna, da bi moralo tako biti. Tale hudič s temi mislimi pa je grozljivo moteč v vsakdanjem življenju. V tistem trenutku me dobesedno ohromi in dokler ne rešim, skoraj ne morem normalno funkcionirati.
Kakšen nasvet, lepo prosim? Obstaja kakšna tehnika za resetiranje možganov v tistem trenutku?
