Pozdravček,
naj vas pozdravim - prav vse po vrsti.
Danes ni ravno moj dan, pa bo že, tako kot vedno.
Rada bi povedala, kako je z mano, pa mi gre malo težje z jezika. Skratka, po nasvetu psihiatra sem prenehala z jamanjem AD. In zdaj se počasi vrača. Tista groza, za katero sem že mislila, da je za mano, stiskanje v zgornjem delu prsi, pa slabost, slijenje na bruhanje. To, da se mi hrana kar malo upira, sicer niti ni tako slabo, ker sem z AD "nabacila" skoraj 20 kg, ki gredo zdaj lepo dol
- no, malo šale na svoj račun tudi ne škodi.
Vem, da imam v življenju kar nekaj nerešenih težav in da sem jih v zadnjih letih samo prelagala na pozneje. In enkrat pač udarijo na plano, če jih ne rešuješ sproti, heh.
Dejstvo je, da ne vem, kako naj se jih lotim. Prva je zagotovo blokada pisanja. To je bilo enkrat pač moje življenje in po nekem sila neumnem dogodku mi je zablokiralo. Sedem za računalnik, rada bi napisala zgodbo, pa se napiše nekaj stavkov ... in konec. Zdi se mi, da vedno znova pišem o sebi, želela bi lepo sliko, pa nimam kaj pokazati... Zanima me, ali je pisanje komu pomagalo pri depresiji?
Druga kar je, da še zdaleč nisem zadovoljna s službo. Vem, da moram delat...in delam. A vse gre nekako tako, da me zjutraj, preden pridem v pisarno, zvije v želodcu in potem nekaj naredim, kakorkoli že, brez veselja...včasih je bilo drugače. Saj vem, da boste rekli - menjaj službo. hja, da sem dobila tole, sem garala skoraj deset let...od nje pa imam majhno plačo in čire na želodcu.
Priznam, da me je zdaj bolj kot kdajkoli prej strah prihodnosti. Nekako sem "zaglibila" in ne znam naprej. Želim (s partnerjem si želiva) otroka, pa ne morem zanositi. Verjetno je tu tudi prisoten strah, kako bom sploh skrbela za otroka, ko pa še zase ne znam. Pa o tem, ali je on tisti ...
Poleg tega so tu še hude vsiljivke (o tem sem si veliko prebrala, pa me vseeno neprestano spreletava, kaj pa če sem res takšna, da bom komu kaj naredila, kaj če je to v meni). Tole, kot veste, zna biti precej hudo in včasih prav od teh misli ne morem ne jesti ne spati. Priznam, da jih prejle, še pod AD, ni bilo.
Ne vem, zakaj mi je doktor ukinil AD. Vem, da želi doseči, da se začnem ukvarjati s svojimi težavami, a zdi se mi, da je več kot očitno, da jih še potrebujem. Občutek imam namreč, da se izgubljam, da se mi bo zmešalo in da bom pristala v kakšni bolnišnici (vse to sem že dala skozi, pa sedaj nič ne pomaga, da vem, kako je bilo)...Tega si res ne želim, pravzaprav se tega najbolj na svetu bojim.
Prosim, če mi kdo lahko napiše, kako je zaživel brez AD. Se je začel ukvarjati s športom, je menjal službo, partnerja, je menjal svoj način razmišljanja (kako?),je šlo vse normalno naprej?
Hvala in lepo se mejte
