:)zakaj jaz, verjetno vprašanje, ki se pojavi vsakemu ko se znajde v primežu depresije in ankioznosti!
Stanje se je slabšalo: ni bilo volje, ni bilo energije, ne veselja ina samospoštovanja, ne zaupanja vase , ne verovanja v prijaznost...polno nerazumevanja okolice. Potem so se začele pojavljati prve diagnoze in obup in seveda zopet zakaj ravno jaz...občutek krivde in manjvrednosti. Stanje se je slabšalo, lsbe razmere doma še slabše v službi, stalno poslušanje očitkov da ne znam nič potrpeti, da se smilim sama sebi

...na koncu pristanek v Psihiatrični bolnišnici in naenkrat se vsem smilim, nihče ni pričakoval da pa je res nekaj narobe z mano... sledili so občutki krivde iz "one" strani. Zaradi nerazumevanja v službi (do pojava bolezni sem bila za vs e pridna, delovna itditd, seveda vedno tiho in pripravljena vse narediti, dokler kozarec ni bil poln on je začelo teči čez rob, od takrat sem pa bila nesposobna opravljati svoje delo, ki sem ga med drugim zelo!! rada opravljala) pa kaj ko so mi počasi začeli jemati delovne obveznosti, češ ne boš obremenjena...in kaj so mi s tem povzročili...grozno škodo....ko sem bila v bolnici sem vedela da praga službe ne bom več prestopila, dobesedno so se mi "zagrajali" kajti naenkrat sem postala uboga sirota ki je pristala v norišnici... še in še bi lahko pisala, pa je težko.... tako sem danes brez službe in skušam ohraniti dostojanstvo ter si zagotoviti zdravje vsaj do samostojnosti svojih otrok, saj edini ki bi me pogrešali, če bi vztrajala v tej godli bi bili moji otroci. In to sem si trenutno postavila na prvo mesto. Noro bi kdo rekel, a ko tehtaš med duhovnim in materialnim, meni osebno mir v sebi pomeni bogastvo, denar v denarnici pa nujno zlo, brez katerega je danes žal težko živeti, ampak se tudi da...počasi v upanju na boljše čase.