Rad bi se ponovno rodil

[Skywalker]

Pozdravljeni

Upal sem, da se mi sem ne bo potrebno vec vracati (ne vzemite tega zaljivo). Pred priblizno 2 leti sem imel 3 panicne napade in kar dosti mocno anksioznost. Osebni zdravnik mi je predpisal cipralex, ki ga nisem jemal. Sel sem k psihiatru, in skupaj sva ugotovila, da morda lahko premagam sam. In res nekako sem. Veliko sem sportal, delal na sebi, na svoji samozavesti ... stanje je bilo zelo dobro kot tudi rezultati. Panicnega napada nisem nikoli vec dozivel. Anksioznost je obcasno se prisotna, ampak v milejsi obliki.
Star bom 25 let, in v zadnjem casu se je veliko mojih prijateljev podalo v resne zveze. Ne bom rekel, da sem ostal sam, ampak ker sem pac clovek, priznam da sem nekako obcutil zavist. Pocutim se precej osamljenega ceprav za to niti nimam tehtnih razlogov. Moj odnos do zensk je kar dober, znam z njimi komunicirati, nisem pretirano sramezljiv in tudi moje spolno zivljenje ni ravno na psu. Za resno zvezo pa sem se odlocil, da ne bom hitel in bom raje se spuscal vanjo ko bom spoznal primerno osebo, z vsako zensko ne morem biti, ker se mi zdi krivicno do obeh, da si z nekom samo za to, da nekoga imas. Nekaj vec mora biti. 3 leta nazaj sem koncal razmerje po 3 letih in me je precej sesulo. Tudi pil sem dosti nekaj casa. Potem sem se vzel v roke in nekako razcistil. Ampak se mi zdi, da od takrat nisem vec isti, da se nekako bojim zvez. Seveda, se obcasno obremenjujem zaradi tega, ker je se nimam ampak to ni glavni razlog. Kakorkoli, v zadnjem mesecu sem opazam, da postajam nekako depreseiven. Ne ravno v hujsi obliki, kot sem zasledil pri nekatirih tukaj gori in nism blizu temu. Opazam, da mi je malo zamrla potreba po spolnih odnosih, ne posvecam se vec toliko svojim konickim, glede sveta in druzbe postajam pesimist, moja koncentracija je slabsa, nic se mi ne ljubi, nimam ciljev, nekako se pocutim prazen. Zadnji teden obcutim spet to prekleto tesnobo (milejso), zadnja dva dni skoraj nic ne spim. Skratka, sem za v slovar pod besedo depresija. Danes sem se odlocil in poklical ambulanto gospe Metode Vengust in se narocil, datum imam oktobra. Res je, da sem z sportom in telesno vadbo skoraj povsem nehal. Ne vem zakaj ampak teh antidepresivov se bojim kot hudic kriza ceprav verjamem, da je to kljuc do resevanja problemov. Sicer kot clovek sem oseba z zelo mocno zelezno voljo in sem borec. Letos sem zakljucil studij, si nasel zaposlitev.

Zanima me, ali je depresijo sploh mogoce povsem pozdraviti? Antidepresivi kolikor razumem so v oporo. Ali je komu uspelo popolnoma izkoreniniti depresijo? In zanima me, ali ima kdo zelo pozitivne izkusnje z psihoterapijo? Problem je tudi glede zaposlitve, bral sem da so mozni relativno hudi stranski ucinki, kar si ne morem privosciti. V casih kakrsnih pa smo glede zaposlitev pa vsi vemo kako je. Vsi smo dosti hitro zamenljivi. Sedaj bom do oktobra zacel spet z intenzivnimi vajami, delanju na samemu sebi ... Ali je mogoce kaksna oseba iz Celja ali okolice, ki je imel isti problem ali ga ma in ga resuje. Rad bi se z nekom posvetoval, clovekom, ki se spopada z depresijo.

Hvala lepa

[Francka]

Živjo.

Zelo, zelo mi je všeč kako hitro reagiraš na znake.
Ali bolehaš za depresijo? Hmmm.  Super je, da si se naročil in boš tako tudi strokovno malo voden.
Nekaj hujšega te prav gotovo ne prijemlje. Vsekakor pa je pravi čas, da zopet brcneš to nadlogo iz svojega življenja. Glede tega ti lahko svetujem dvoje: šport in psihoterapija.
Šport je definitivno najboljše zdravilo. Problem je, da se nam depresivcem to ne da. Vendar ti praviš, da imaš železno voljo. Torej boš to zmogel kljub brezvolju.
RESNIČNO: brez športa bo teško.
Psihoterapija: mislim, da moraš nekaj stvari v življenju postaviti na svoje mesto. Seveda jaz nimam pojma kaj to je pri tebi. To bosta ugotovila s terapevtom. Prav gotovo je nekaj kar je povezano z okoljem kjer si, ko se ti tesnobe pojavijo. Vendar vedi, da tesnobe imajo vsi ljudje. Kar se velikokrat zgodi na prelomnici na odraslo življenje, je da se bolj zavedamo težav. In v tem obdobju resnično mora človek nekaj velikih in pomembnih stvari predelat. Na žalost jih večina nikoli ne predela in ostane malo "primitivna" do konca življenja oz. do takrat, ko jih nekaj brcne v poglabljanje vase.
Zato to, kar se ti dogaja ni nič strašnega. Zelo možno je, da bosta s terapevtom le nekatere vrednote premetala, kaj spremenila in boš ponovno laufal kot nov. Zato ti svetujem kvalitetnega terapevta. Verjemi mi, ti znajo življenje malo na glavo postavit in nato si ga sestaviš nazaj. Slabi terapevti: samo kašo mešajo. In le denar zapravljaš.
Drugo, kar si bom sedaj upala svetovat (čeprav na tem forumu): ne zapleti se sedaj z nekom, ki ima depresijo. Ker (če si res vse povedal) je ti nimaš. Torej ne potrebuješ sedaj primerjat svoje občutke z nekom, ki ima svoje čute trenutno nadpovprečno občutljive. Vsekakor si najdi sogovornika, ki ti bo pomagal in ti mogoče obrazložil kaj se dogaja. Vendar ne nekoga, ki je sedaj v krizi. Upam, da je ta nasvet pravilno razumljen in sprejet, ker ne želim nikogar užalit. Pa saj zna vsak realno ocenit in premislit. Enostavno smo si različni tudi v tej bolezni. In edino odgovorno je, da svetujem čim bolj odkrito.

[Skywalker]

Francka lepa ti hvala za tvoj odgovor. Zelo dobro odgovorjeno in cenim odkritost. Tudi sam mislim, da je mogoce nekako se mi zaciklalo to okolje, ta rutina, nic novega. Psihoterapevt bi tudi pomoje bil optimalna resitev. Mi lahko morda kaksnega dobrega priporocis? In koliko okvirno se tukaj cene vrtijo? Mogoce sem malce prenapihnil celotno situacijo ampak sem oseba, ki se vedno raziskuje, raziskuje svoj jaz in svojo notranjost. Se bom pa defenitivno nazaj posvetil konkretni fizicni aktivnosti, se posebej teku, ki sem ga nekdaj ljubil. Sem amaterski fotograf in je zelo zanimivo mi tudi kako so moje slike, motivi postali temnejsi, depresivnejsi in morda kaoticni. To sem opazil zadnic. Mislim, da me je predvsem strah novega zacetka. Sedaj sem se v udobju, se doma, bolj ali manj ustaljene navade, ki se cloveka primejo kot klop in ga na neki tocki zacnejo razžirati.

[Francka]

Ha, ha...
Dragi moj. Da si še doma, da razmišljaš o drugačnem življenju, pa nimaš možnosti ali pa le ne veš v katero stran bi jo pahnil je definitivno močan razlog za tesnobe in strah. Za človeka, ki razmišlja in tehta zadeve v življenju je več kot normalno, da se mu korak malo zaustavi in se pojavi strah.Dejstvo je, da ne veš kako naprej in še hujše: kaj bo. Ljudem, ki gredo iz doma k partnerju živet, je to prikrajšano. To pot nekako kar življenje spelje. Če si sam, je to težje, ker ta del zahteva, da je človek samostojen. Pa ni težava v tem, da ne bi ti bil samostojen, menim, da je bolj težava ali ti verjameš v to. Lej, jaz pišem iz sebe. Tako je bilo z mano. Moje življenje je šlo po nekako podobni poti, kot gre tvoje. Zelo možno, da le pametujem. Zato bi bilo res fino, da greš k strokovnjaku.
Jaz sem jih nekaj zamenjala, ker nismo prišli nikamor ali pa se le nismo najbolje ujelil. Sedaj sem v popolnosti zadovoljna s dr. Resmanovo. Drugače pa boš našel tukaj na straneh izven foruma seznam terapevtov. ki pa ti veliko ne pomaga, ker ne veš kako dela. Tudi na forumu boš našel veliko priporočil. Npr. dr. Rebolj se zelo velikokrat omenja in je res zanimiv. Meni ni bil dovolj konkreten.  .........  nauk zadnjega odstavka: nihče ti ne more svetovat kaj bo zate najbolje. Moj nasvet je: pojdi k nekomu dobremu, ker je GROMOZANSKA razlika med njimi. In boš videl, kako skoraj čarobno stvari postavi na pravo mesto in boš zaživel in verjetno sploh pozabil na to izkušnjo. Če pa ti je depresija ali neke tesnobe namenjene, pa vedi, da se da z voljo in določeno mero zdrave pameti - kar očitno ti imaš, naučiti zatirati to plevel, ki poskuša prerasti naše vrtove duše.
Sprašuješ glede cen. Mislim, da imajo dobri tarifo 70 E.
Vse dobro ti želim.

PS:  si šel včeraj tečt?

[Skywalker]

Haha mislim, da imas kar prav ja Francka. Ja sem sel tect vceraj. Danes grem spet. In glej ga zlomka, to noc sem spal kot ubit. 70 eur tarifa je kar ogromna, ampak ce je res ucinkovito ni skoda niti centa. Mogoce bi bilo pa dobro tudi, da bi preprosto odsel, magari samo za nekaj mesecev najprej. Se malo osamosvojil. Mogoce ljudje vcasih malo prevec razmisljamo in premalo naredimo.

[Francka]

Lej, jaz ne vem kako je kaj s tvojim finančnim stanjem.
Glede na to, da ne delaš, verjetno ne najbolje.
Jaz sem zaposlena, pa mi je tudi 70 E veliko. Vendar če hočeš res spremeniti stvari v glavi, ne bo šlo drugače. Ljudje tu gor govorijo kako so z branjem in delanjem na sebi naredili velike spremembe.
Ammm. Ne želim pomanjševati dela oz. dosežkov, vendar: tudi jaz se imam za dokaj intiligentno dekle, pa prav gotovo sama ne bi dosegla takih sprememb kot sem jih-še posebno ne v tako kratkem času.
Dejstvo je pač tako.

[buljo13]

skywalker, bodi kot luke, ki živi v vesolju in uživa ob pogledu na galaksijo

čuj, sam imam podobne težave, pred letom in pol se je začelo, bilo je mučno obdobje... anksa (tiščanje v prsih, cmok v grlu, kepa v želodcu, preskakovanje srca, omotičnost, itd...)
bil sem na dnu, nisem vedel kak me je doletelo, ko sem končno našel ta forum in vse prebrskal in glej zlomka, večina imajo podobne težave, nekako sem pomiril in se pozanimal vse mogoče.
prvo sem šel pri psihiatru, nič novega, samo poslušal je in predpisal zdravila, po prvem polovico tabletk, sem nehal ker sem čutil da niso zame... potem sem šel še k psihologinji, tam sem našel odgovor! od takrat
največ delam na sebi. sedaj čutim veliko izboljšanje, tu in tam kaka anksa, falabogu ga nekak obvladam

sedaj sem doumel, da je anksa nekako dobrodošla da ukreneš nekaj na sebi...
da pa bi anksa izginila, zares dvomim... vem da se da možno pozdravit ampak
nekako sem se sprijaznil da me bo spremljala še dolgo... eh, gremo naprej, uživajmo 

[beli]

To deli, buljo 13, glikar sem se spuščal v neke temne misli k sem se nečesa spomnil in nisem našel izhoda... pa prebral tvoj post pa me , je tvoj optimizem kr kal pomiril...

kot praviš; gremo naprej

[Skywalker]

buljo13 cestitam. Upam, da ti uspe do konca. Od kar sem dal sem objavo se spet aktivno ukvarjam z sportom (tek) in zopet lahko povem, da se pocutim 70% bolje. Malo je na zacetku sranje, ker se ti ne ljubi ampak  potem vedno bolj mineva in pocutje postaja vedno boljse.

[Francka]

Skywalker: svaka ti čast, da si v slabem stanju pričel s športom. Za to je potrebno ogromno energije-ogromno energije, da se človek spravi samo iz hiše. Tako da: krasno. Lahko si ponosen nase. Kar potrkaj se z desnico po levi rami.
Jaz nisem tako pridna. Ooooo, kaj bi dala za tvojo voljo.
Mislim, da potrebujem osebnega trenerja z dobrimi verbalnimi zmožnostmi, da mi bo kos .
Ah, ja. Težko je.
Meni sta rdeč in modri možic v glavi najbolj glasna ravno ob prerekanju, ko je treba rit spraviti iz hiše. Ko modri pravi: "Pojdi ven. Naredi nekaj zase."
In se rdeči oglasi: "Ma, ne seri. Ne da se mi!"
In modri: "Saj veš da je dobro zate. Pejt."
Rdeči: "Ne. Pa ne zdaj. Mogoče kasneje."
Modri: "Dej. Veš,da bo kasneje tud težko. Pejd zdej, pa bo za tabo."
Rdeči: "Ne!
Modri: "Dvigni rit in pejt."
Rdeči: "Ne. Zdaj je malo vroče, pa trebuh ni tak kot bi moral biti."
Modri: "Pojdi. Pa le hodi. Če se ne boš počutila dobro se lahko obrneš nazaj."
Rdeči: "Ampak,..... čisto ok bo, če grem malo kasneje. In bom šla. Res bom šla. Kasneje."
Modri: "Ampak, če ne greš sedaj, ne boš šla kasneje in ne boš šla danes in ne jutri itd."
Rdeči: "Ampak,......"
Modri: "Ampak,...."
Ampak, ampak, ampak, ampak,...
Rdeči: "Sedaj je pa že noč. Je-bi ga. Sedaj pa ne morem it."

[Skywalker]

Francka: rdecega je treba ignorirat, ceprav je velikokrat najbolj glasen. Ko enkrat gres, pol je vse drugace.

[*Lily*]

Skywalker, čao!

Super, da si odprl svoje srce nam, sotrpinom. Vedno z veseljem preberem takšen post. Glej, star si 25 let. Za seboj imaš eno daljšo zvezo, ki se je, na žalost, nesrečno končala. Sam si priznal, da si tudi rad pogledal pregloboko v kozarec... Vse to so stvari, ki jih velika večina ljudi izkusi v svojem življenju. In prav je, da vse te neumnosti izživiš v mladosti. Mladosti se namreč vse oprosti. Glede tiste resne zveze, ki se je nesrečno končala... Želim ti, da bi bila to tvoja edina nesrečna zveza. Ampak verjetno te čaka še kakšen brodolom. Glede tega si je najbrž brez pomena zatiskati oči. Ampak veš, vsak brodolom povzroči, da smo malce bolj izbirčni glede partnerja, da se znamo tudi prilagajati, da osebnostno rastemo... Ni vsaka stvar slaba v vseh pogledih. Tvoja naslednja partnerica bo verjetno boljša kot prejšnja in ti boš verjetno v to zvezo vstopil zrelejši in bolj pripravljen. Glej na to s tega vidika: ČE SE VSE ŽIVLJENJE SILIŠ JESTI LE VANILIJEV SLADOLED NE BOŠ NIKOLI IZVEDEL, DA JE ČOKOLADNI ŠE BOLJŠI.

Glede zdravljenja depresije in anksioznosti ti pa povem s prve roke, da SE DA POVSEM OZDRAVITI. Sama sem sicer štartala z AD-ji in jih jemala dve leti in pol. Sedaj pa sem že eno leto brez njih. In živim. Bolje in boljše kot kdaj koli prej.

LP. Lily.