Spet jaz :(

[DostMam]

Uf, sedaj me pa že nekaj časa ni bilo tukaj gor. Vmes se je veliko zgodilo. Prebolel bivšo, vse je šlo kot po maslu. Zmanjševal sem Zoloft, potem pa.......skratka, kot veste, sem predializni bolnik in sedaj se dializa bliža. Ko mi je zdravnik povedal, da moram narediti fistulo, se mi je zrušil svet. Spet sem čutil, da se hoče depresija z aknsioznostjo prikrasti nazaj, zato sme takoj odreagiral in šel nazaj na višjo dozo. Sedaj se spet borim s stranskimi učinki - anksioznost, glavobol, neješčnost.

Zanima me, ali je komu od vas zelo narastel krvni tlak, ko je bil anksiozen. Jaz sem imel do sedaj urejenega, sedaj mi pa skače kot pri hudiču, tja do 150/80. Prav čutim, ko si dam gor aparat, kako mi srce začne hitreje biti in se me loteva panika. Ko odčitam vrednosti, pa me zagrabi še večja panika, saj bi kot ledvični bolnik tlak moral imeti urejen. Hudimana, pa tako zaideš v začaran krog.

Kaj mi svetujete, naj za nekaj časa neham meriti krvni tlak?

DM

[Toja]

DostMam pozdravljen!

Zdaj pa še tukaj, čeprav sva že govorila, morda za vzpodbudo še ostalim, da ti napišejo še svojo izkušnjo.

Poglej takoj vidim vzrok tvojega stanja glede tlaka. Zdravnik ti je povedal, da zdaj bo pa treba namestit fistulo in te pripravit za dializo. Tvoj organizem je
odreagiral z povečano anksioznostjo, ki pa istočasno povzroča tudi zvišanje
krvnega tlaka. Prav si naredil, da si odreagiral s povečanjem zolofta, predvidevam
na dozo, ki si jo že jemal.
Tvoj tlak kot ga navajaš, še zdaleč ni " strašno" previsok, je pa povišan in kot praviš, tudi ne vedno.
Če si ga večkrat meriš ti še bolj naraste oziroma meritev ni točna, ker se tlak spreminja iz trenutka v trenutek.
Določi si en dan v tednu in si ga izmeri, po možnosti ob istem času.
Vsi znaki, ki se ti pojavijo ob merjenju so normalni, saj pričakuješ najhujše.

Poskusi delat meritve čimbolj umirjen.
Vzami v zakup, da tudi merilnik po več zaporednih meritvah ni tako natančen.
Te pa popolnoma razumem, sama sem delala isto, merila tlak vsako uro, zdaj pa ne več in vse se je umirilo, zmerim si ga samo, ko res začutim hud pritisk v glavi, da malo pokontroliram in sem potem mirna.
Pa še tole ti povem vedno si vrednosti zapišem!
Kadar pa moram k os. zdravnici, si vedno tlak zmerim doma, ker tam imam
"sindrom belih halj" in vedno previsok tlak, tako da lahko povem zdravnici realno stanje. Listek z vrednostmi nesem s sabo in potem ona točno ve kako je!
Ker sem starejša imam zdravila, vendar dvomim, da jih sploh še rabim.

DM lep pozdrav in pomiri se!

[beli]

Uff DM, smola na celi črti. Jaz ti lahko v spodbudo rečem samo tole; da sem imel sodelavca, ki so mu ledvice odpovedale pri 39-tih (ima tudi probleme s slinavko) in da se skorajda nič ni spremenil. Vzel je to v zakup in polno zaživel, ter sta z ženo dobila še četrtega otroka... Polno živi in se mu to tudi na zunaj vidi.
Hočem rečt, da se čim manj miselno ukvarjaj s svojo težavo v smislu kako bo in kaj bo ko bo prišlo do tega... Zadaj si nalogo (že sedaj), da si priboriš "novo" ledvico in zopet "normalno" brez aparatur zaživiš.

Ko sem peljal prijatelja enkrat na dializo (normalno hodi za 4 ure v službo), sem tam čvekal z dializniki in naj ti povem, da so bili nekateri bolj pozitivni kot jaz..., vsak ima v glavi projekt "nova ledvica"...,iz njih res izžarevata optimizem in pozitivna energija..

Tako DM, če si uspeš "porihtat" misli, sem prepričan, da se ti bo tudi pritisk stabiliriziral...

Veliko pozitivne energije in sreče ti želim..

[mina]

Kaj mi svetujete, naj za nekaj časa neham meriti krvni tlak

Ja. Popolnoma s strinjam. Bolj kot ga meriš, bolj temu posvečaš pozornost in razmišljaš o problemu. In tlak veselo raste. Malce odmisli, živi ta tenutek in sedaj in ne razmišljaj za vnaprej.
Sicer pa...za visok pritisk pomaga gomolj zelene. Naribaj si ga v solato. Je čisto naravna zadeva, pritisk se bo pa znižal.
Želim ti vse dobro.

[DostMam]

Evo mene!

Začel sem z dializo in niti ni tako strašna, kot je zgledalo na prvi pogled. Se že bolje počutim. Zaenkrat sem imel 2x dializo.

Uroš

[beli]

Seos Dost mam, lepo je slišat da si ok. 

Drži se in lp

[Toja]

DostMam veliko potrpljenja in dobro počutje na dializi!

Tu smo, s tabo smo!!!!!

[Star]

DM, me veseli, da si nekako prebrodil in da si boljše. Ob raznih stresih ali nepredvidljivih dogodkih je značilno, da se temu primerno vede tudi tlak. Če si imel spodnjo mejo 80, kjer varira normalno kot spodnji pritisk do 90, ni takšne panike. Reakcija povišanega tlaka je posledica dogodkov, kjer te je pretresla informacija zdravnika.
Glede fistule in dialize se ne spoznam, zato ne bi komentirala, ker ne poznam, lahko pa povem, da sem imela vedno nekako zvišan tlak in mi je v zelo stresnem obdobju, poleg depre šibal tudi tja do 180/160 in me je zdravnik spraševal, če sploh še živim hehe. Nato sem dobila terapijo s Concorjem in se mi je pritisk zelo uravnal, enkrat 130/80, drugič 120/70, kar je bilo ok, cele dve leti. Ko sem prišla na EKI, se mi je po tednu dni tlak znižal tako nizko, da sem se ustrašila. Nikdar v življenju nisem imela tako nizkega, 95/50. Pa so mi iz 7,5 mg znižali nato na 5 mg, vendar še vedno prenizek pritisk. Pa so me želeli prepričati, da je to učinek zdravil in se nisem strinjala, če sem imela prej normalen pritisk ob terapiji 7,5 in mi je potem padal kot za štos po tednu dni EKI, zame, na nenormalno nizek tlak. Že tako sem bila na tleh, potem pa še takšno znižanje tlaka, ko sem bila recimo ok, potem pa ko cunja, ki je lezla pod zemljo. Eden od razlogov je bil tudi ta, da sem prostovoljno zapustila EKI.
Drugi pa je bil, da sem bila zelo aktivna na skupinah, ko so ljudje razpravljali o težavah, vendar, ko sem sama izpostavila, čeprav težko govorim iz sebe, nisem imela nič od podpore, pogledov, smernic in sem se spet ukvarjala s tujimi problemi, moji so bili pa spet potlačeni in ni imel nihče nič za povedati. Spet bosa in sama s seboj. Dodatno me je zvilo še v večjo depro, čeprav tega nisem kazala in so se nalezli mojega smeha, ko pride ena po 14 dnevih nazaj vsa porezana, pride drugi, ko se je žagal po rokah, pride tretja, ko je bila po dnevni terapiji prejšnji petek odpuščena, pa so jo nazaj z rešilcem pripeljali, ker se je rezala po celem telesu, tam kjer se ne vidi, tudi po genitalijah, doma vse krvavo, jo niso sprejeli, ker ..., so ji svetovali, da pride drug dan nazaj, pa je ni bilo, so jo tretji dan pripeljali še v večjem šitu in odpeljali nato v Polje, pa da ne naštevam, kaj vse je bilo. Zame preveliko breme. Če sem nekoč samo razmišljala v najhujši situaciji, ampak samo razmišljala, da bi bilo bolje, če me ne bi bilo tu, na tem svetu, so bili ti dogodki zame preveliko breme, da sem morala spet skrbeti, razmišljati o drugih težavah, ki so šle na moj pukl, moje težave pa spet ostale bose, brez podpore ali česarkoli, da sem šla v četrtek v štacuno in nabavila alko, tablete sem imela skrite in sem imela že cel načrt, ker mi je dojadilo, ampak, sem potem 50x vdihnila, razmislila in še vedno ostajam živa.
Kljub temu, da sem spet dajala videz ženske, katera nima niti najmanjšega problema, še ljudje, ki so prej skoz jokali, so se nalezli mojega smeha, vendar ob teh dogodkih sem postala edino še bolj depresivna, čeprav tega nisem kazala.
In če sem prišla z napotnico psihiatra s petimi diagnozami, odpuščena pa samo z eno, vem, da nimam tam kaj delati.

http://sl-si.facebook.com/pages/333-Ti-si-moj-zivot-moja-sreca-VOLIM-TE-333/121363861211747

Se opravičujem, malo sem zašla iz teme na koncu, spontano sem dala iz duše.

Drži se DM in veliko sreče ti želim. 

[Suzy]

DM
Tudi jaz ti želim veliko dobrega počutja !!!

[DostMam]

Dialize ne prenašam najbolje v psihičnem pomenu. Kot poslastico pa sem dobil še čevelj od svojega dekleta. In to v ponedeljek. Superca. Razlog: da ni prepričana, če je dovolj zaljubljena vame.

Torej, ne samo, da se mi je življenje obrnilo na glavo, še tisti, ki naj bi mi stal v teh težkih trenutkih z ramo ob rami, mi pomaha v slovo.

Razmišljam samo še o tem, da bi prekinil zdravljenje in enkrat za vselej končal to BEDO, ki si ji kao reče življenje.

DM

[Janja]

DostMam!

Dialize ne prenašam najbolje v psihičnem pomenu. Kot poslastico pa sem dobil še čevelj od svojega dekleta. In to v ponedeljek. Superca. Razlog: da ni prepričana, če je dovolj zaljubljena vame.

Torej, ne samo, da se mi je življenje obrnilo na glavo, še tisti, ki naj bi mi stal v teh težkih trenutkih z ramo ob rami, mi pomaha v slovo.

Boli, zelo boli. Vem... Poznam tvojo situacijo. Trenutno si razočaran, jezen, žalosten...

Kljub temu, da se počutiš, tako kot se počutiš, ti ne bom napisala, da te tvoja punca ni vredna in podobne floskule kot jih običajo izrekajo ljudje človeku, ki je bil zapuščen.

Napisala ti bom samo to: žal, tudi to se dogaja. Če je tako začutila, potem je bilo edino 'fer' od nje, da je šla. Tudi ti bi šel, če ne bi več čutil tako kot prej. Resnično si moraš to priznati, čeprav te trenutno boli.

Vem, o čem pišem. Ko je meni meni draga oseba nekaj podobnega rekla kot ti jaz zdaj pišem, ko se je meni dogajalo podobno kot tebi, sem bila jezna, neznansko jezna. Po določenem času sem videla, da je ta oseba imela prav, resnično prav. Trenutno ti tega še ne moreš videti, pa vendar...

Razmišljam samo še o tem, da bi prekinil zdravljenje in enkrat za vselej končal to BEDO, ki si ji kao reče življenje.

Te zelo razumem, ampak to ni rešitev. Verjetno imaš še koga, na katerega se lahko obrneš in ti lahko stoji ob strani. Verjetno to ni bila samo tvoja punca. Ne vem, ker ne poznam tvoje zgodbe.

Vsekakor ti želim, da vidiš smisel življenja. Piši še!

[Francka]

Hej!
Vsekakor nisi v zavidljivem položaju. Ni ti lahko in to je logično. Nihče ne bi tako situacijo jemal malodušno. Vsakega človeka bi le ena tvoja situacija vznemirila. Ti imaš vsaj dve. Vendar............... žal pa ti moram povedati, da se take težke stvari dogajajo vsem ljudem. Vsi imamo obdobja v življenju, ko je treba grist kolena. Ko se sprašujemo ali je vse to vredno.
Vendar, pa imamo tudi vsi obdobja zatišja in obdobja sreče. Saj ne veš kaj te čaka za vogalom.
Verjemi mi: tvoje življenje ni prav nič drugačno od našega, vsi živimo na vijugasti cesti. Torej te sodeč po sami logiki prej ali slej čaka ovinek in tudi kakšna nora vožnja navzdol. Sedaj imaš pred samo hrib. Vidiš le ponavljajočo, neskončno vzpetino. Ne vem če kolesariš ampak: meni je veliko težje prevozit en enakomeren neskončen klanec kot veliko hujšo vzpetino z ovinki. Čim vidim pred sabo ravnino, kjer imam občutek, da se sploh ne premikam, kjer je ob vsakem (napornem) obratu slika pred menoj ista....TO UBIJA. Ni optimizma. Ni energije. In to si predstavljam je tvoja slika sedaj. Nič lepega. Le napor.
Veš kaj jaz takrat naredim? Takrat si vizualiziram džipa. Sem džip, ki zmore vse zvpone-ni pa hiter. Pri džipu daš lepo pogon na 4, in z laganim (neponehajočim in nepovečajočim) torej enakomernim gasom ppoooočččaaasssiiii napreduješ po klančini.  (res upam, da si preizkusil vožnjo z džipom po hudi strmini, ker je ta primerjava dobra). Tako tudi jaz na kolesu. Pogled vprem dober meter pred sabo - ne gledam celega hriba! in počasi, počasi, enakomerno naprej. Enkrat bo konec hriba. Pr' mej duš bo konec hriba!
Dobesedno v tvoji situaciji tudi vključim džipa. Počas dan za dnem. Gledam le pred sabo (čim manj drugih problemov) in le en dan naprej. In dan mine. In naslednji tudi. In naslednji tudi, in , in tudi, tudi, in končno pride ovinek.
Počakaj jutrišnji dan. Jutri ponovno preberi ta post in se drži zadnje vrstice.

[Slavka]

DM...veš, da pride dan, ko smo na tleh...takrat se nam zdi vse brezupno in črno...Tudi moja mami je hodila na dializo...vendar mi je bila pravi vzor, ker je to sprejela kot podarjeno življenje, čeprav so jo spremljale bolečine in slabo počutje vsakič....Jaz sem obupavala nad svojim življenjem, ona pa se je polna optimizma spopadala z dano situacijo. Večkrat je tudi svoje občutke prelila v verze in tukaj ti pripenjam eno njeno pesmico:

D I A L I Z A

Ne sprašuje za leta, ne vpraša za čas
vse se prepleta, bolezen presneta!
Nato obležiš na igle pripet
in v mislih spominjaš preteklih se let.

Čudna se sreča z nami igra,
dializa ime ta sreča ima.
Brez nje bi nemočni resnično umrli
ne sonca, ne lune ne bi več uzrli.


Torej, sprejmi dializo kot del življenja...čeprav verjamem, da je zelo izčrpljujoča in psihično trpiš...ampak jutri je nov dan...tudi dekle boš prebolel, čeprav je sedaj bolečina velika, jo bo čas omilil...prepusti se toku življenja in želim ti vse dobro... 

[Toja]

DM, sploh ne vem, kaj ti naj napišem, vse je v zgornjih postih tako lepo napisano,
da res nimam kaj dodat.
Vem, da ti je hudo, poznam te od prvega dne, ko si prišel med nas,
takrat si imel problem "dializa", bil si obupan, poglej zmogel si.
Spomnim se trenutka, ko si mi povedal veselo novico, res si bil srečen in tudi
jaz zate.
Žal te je ta sreča ta trenutek zapustila, vendar spomni se teden dni nazaj, si dobil
drugo priložnost življenja, zato te PROSIM "ne zavrzi te priložnosti".
Ne predaj se!

Vem, da boli, vendar svet je velik in imel boš še priložnost, da spoznaš dekle,
ki te bo vredna, ki te bo sprejela takšnega kot si.
Vse se da dobit nazaj, samo življenja ne!

DM, drži se in misli na lepši jutri!
Čas bo zacelil rano, ti pa sedaj misli na svoje zdravje in vse tiste, ki ti stojijo
ob strani.
Zavedaj se, da smo med njimi tudi mi!

T 

[Precious]

Dragi DM,

žal pozno odgovarjam na tvoje poste, ker nekaj časa nisem potrebovala obiska foruma. Žal zato, ker nisem uspela biti tu zate, ko si to najbolj potreboval. Tudi če nisem tista 'ta prava', ki je morala oditi. Mi je pa hudo, da ti je (bilo) težko. Ampak že izkušnje te učijo, da si močnejši, kot si v težkih trenutkih sploh sam lahko predstavljaš. In resnično me od srca veseli, da so se moje besede v tem trenutku izkazale za resnične. Mogoče še sedaj včasih težko vidiš, zakaj se je vredno boriti, ampak verjemi, nagrada ti ne uide. In nisi sam, s tabo smo vsi, ki imamo privilegij, da smo te spoznali. In ni nas malo. In vraga, tudi kvantiteta z morebiti nekaj povprečne kvalitete šteje! Le dovoli, da smo s tabo. Radi te imamo, tudi ko si šibek. Zadnji stavek lahko pretvoriš v ednino in te izzivam, da preizkusiš mojo strogost  . Tarnanje dovoljeno. Ti pripada. Tu in tam  . Mislim nate in ti pošiljam zlatobele svetlobe.

 , P