Kakšna obsesija je to?

[Juliette]

Uf, jaz sem imela tudi neko sorodno zadevo in sicer na zelo etični osnovi. Že v srednji šoli - do onemoglosti sem dan za dnem premlevala kaj je prav in kaj narobe in tudi vzela v svoj repertoar več problematik, kar se je pač takrat pojavilo pred mano: plonkanje, laganje, to da natakar prej postreže nekoga, ki mu je všeč, kot tistega, ki je prišel prej... In o takih zadevah sem premlevala in premlevala in čist me je izmučlo.  Potem sem prišla do zaključka, da če vsi veleumi do sedaj niso uspeli priti do neke objektivne in splošno veljavne resnice o stvareh, potem tudi meni ne bo uspelo in sem vse skupaj potlačla. Je pa seveda vzrok za to oziroma moj notranji konflikt iskal druge poti, da se izrazi in se tudi je  . Bi pa rekla, da beseda eskapizem to zelo dobro povzame, vsaj moj primer.

[Iq_nima_nič_s_tem]

Tudi pri meni gre za eskapizem v veliki meri. 

[ladym]

tudi jaz imam podobne probleme. pri študiju sem se vedno zapičila v neke neumne detajle in razglablja o njem ter celemu svetu bistvene stvari dala na stranski tir. ko bi morala vzet v glavo to odgovornost, da si dovolim sama rešiti nek problem z nekega najbolj logičnega vidika se mi zgodi, da mi gredo možgani na default mode in začnejo delovati spet, ko gre za razmišljanje o stvareh, katerih sfalitev bi prinesla manjšo "kazen". to so lahko a. neke moje ideje, ki se mi zdijo originalne (npr ta tvoja o satelitih) b. manj pomembne naloge,manjši problemi c.ekskapistične neumnosti,ki pa očitno povečajo priliv lepih hormonov. včasih se mi zgodi, ko kdo kliče, še sama ne vem kdaj, dam telefon sodelavcu in potem, ko ugotovim, kaj je odgovoril, se počutim neumno,ker je blo tako preprosto.problem je, da ko mi začne nekdo nekaj razlagat po telefonu se često zgodi, da možgani včasih najprej preklopijo iz panike na neko faljeno in filozofsko rešitev in potem se ustrašim. če bi ostala na liniji in se umirila, bi lahko komot našla odgovor.odvisno seveda tudi,kdo me kliče.

menim,da vse to izvira iz moje okm osebnosti, ki želi biti perfektna in se ostro kaznuje za najmanjšo napako. to bo treba nekako popraviti malo manj se bat če ne drugo

[Iq_nima_nič_s_tem]

menim,da vse to izvira iz moje okm osebnosti, ki želi biti perfektna in se ostro kaznuje za najmanjšo napako. to bo treba nekako popraviti malo manj se bat če ne drugo

Kar pogumno naprej. Treba je v sebe vgraditi tisto nujno "upogljivost," brez katere človek ne more preživeti. Da reče preprosto "so what!" In čisto zares gre naprej brez slabe vesti in zmedene glave. Pa četudi je storil neumnost in/ali prizadel nekoga.