Star
Aktiven član/ica
 Odsotni
Prispevki: 180
|
 |
« Odgovori #2 dne:: torek, 22. junij 2010 ura: 19:16 » |
|
Ne vem, kako zgleda, ko se nekdo sooča celo življenje s tovrstnimi zadevami. Poskušala bom po svoje, kar poznam, morda bo kaj uporabnega zate.
4 ljudi, meni drage sem izgubila in so odšli v zgornji "štuk". Pri vsakem sem potrebovala ogromno časa, da sem prebolela, ne vem sicer, kako sem, vendar sem. Včasih me zanese v pokojnega partnerja, ko so ljudje grdi do mene, vendar mi je vsaj za trenutek lažje, ker mi je bilo lepo. Kakšna ironija pa je, ko sem spoznala novega človeka, pa je še živ, pa se je sfižilo, pa sem pokojnega prebolela, živega pa ne morem. Malo narobe svet, bi kdo rekel. Ampak, boriti se moramo do konca. Imam kljub vsemu, ogromno upanja, ampak, ne pride do izraza, ker sem na nauli z energijo. In moram zadihati.
Po drugi strani, me je zdravnik pohabil, kar se mi navzven nikjer ne vidi, počutim se občasno še danes, čeprav je vse zrihtano iz drugega zdravnika, kot pohabljeni raček. Potem je prišla še druga zdravnica, pa takšna površnost, da ne pojmujem že dolgo časa ne, kar se mi je zgodilo skozi ta dva zdravnika.
Lahko ti pa povem, da ne mečem niti zdravnikov v isti koš, ker imam osebnega zdravnika in specialista zelo dobra. Če naletim na specializante, lepo vljudno prosim, da jih ne želim imeti ob sebi, ker nisem poskusni zajc. Se mi je zgodilo, ko sem bila ravno iz operacije, pa so imeli študentarije, sem ekstra rekla, da ne želim, da se me dotikajo, pa je bila ravno situacija, pa me je študentka skoraj iz postelje stresla, sama vsa v bolečinah. Zdravniki so tako, kot ostali ljudje, nekaterim zaupaš, drugim ne.
Sama menim, da ti ob temnih dnevih vpade samozavest in se začno tudi iz tega konca pojavljati težave, kot je, vsi gledajo samo tebe in te opravljajo. Ko imaš samozavest in te gledajo, te občudujejo in ne opravljajo. Razne kerlce in kerle, pa itak spustiš, ker pač tudi takšni obstajajo.
Kar se pa joka tiče, dolgo časa nisem mogla jokati niti sama. Ko mi je mami umrla, sem hodila tudi ob enih ponoči na njen grob in sem ostajala dolgo časa tam v joku. Seveda, zjutraj nisem zgledala dobro, ko sem morala vstati ob 6, pa so me vsi samo obsojali z lažmi, nihče ni bil toliko človeka, da bi prišel do mene in vprašal, ali kaj potrebujem. Ok, gremo dalje. Še danes se ne upam dobro zjokati, ker se mi vse na obrazu pozna. Takrat po mamici sem dobila Asentro, ki mi je pa dvestoposto zablokirala čustva, pa sploh nisem mogla nič čustev spraviti iz sebe in mi je vse zablokiralo. S časom, se je izboljšalo in tudi nisem nič potrebovala. Pač kriza, ki jo doživiš ob smrti ljubljene osebe. Pa me je tudi žlahta obsojala, ko je bila maša za mamico, pa sem šla raje k njej in sem več odnesla. Pa klinc, pa naj obsojajo, čeprav niso bili nikjer, ko bi jih kdo potreboval.
V družbi pa, če praviš, da si vsak dan, sama nisem, včasih se mora človek sam potruditi, ker je jasno, da življenje nič ne nosi na pladnju. Verjamem pa, da ko je človek obremenjen, da včasih lahko izpade kaj drugeče, kot bi lahko bilo v nasprotnem.
Mislim, da potrebuješ pozornost, ki je morda nisi bil deležen v otroštvu. Pozornost in ljubezen storita veliko pri človeku; predvidevam tudi, da si bil bolj kregan kot ne in si že zaradi tega ustvarjal "upor". Tako nekako sem izluščila po nekaj napisanem. Ti kar povej, kar te teži, bomo že nekaj sklamfali skupaj. No, če želiš. Srečno.
|
