Sem še vedno dokaj nova tule gor, pa se mi zdi prav, da končno nekaj več povem o sebi.
Vse skupaj se je začelo sredi oktobra, en dan po precej stresnem dnevu, z vrtoglavico. Nato vsakodnevna omotica, zaskrbljenost in občasno občutek, da ne morem dihat. Nato bolečine v prsnem košu, hitro bitje srca, bolečine v grlu, težko požiranje. Zdaj občasne bolečine v rokah, težko dihanje in utrujenost/pospešeno bitje srca ob najmanjšem naporu, včasih še nek grozljiv čuden okus v ustih in bolečine v vratu. Toliko o telesnih znakih. Zdravnica pravi, da telesno najverjetneje ni nič narobe z mano, kar bi tudi sama rada verjela, ampak je včasih enostavno pretežko.
Ko pomislim, kaj vse sem do srede oktobra z lahkoto počela, sedaj pa me že en sprehod popolnoma utrudi, se vprašam, kako je to možno. Ali sem že uspešno izgubila vso kondicijo ali kaj, tako hitro? In kako naj jo dobim nazaj, če imam občutek, da bom kar umrla ob zmerni hoji v klanec, ker mi srce tako razbija, da me vse boli. Kondicija ali preprosto strah pred tem, da bi bilo kaj narobe? Mogoče oboje. Sicer pa se po sprehodu vseeno počutim bolje.
Kar se tiče sproščanja… poskusim z nekim cdjem z vodeno meditacijo, ko se čisto dobro počutim, in neham po petih minutah, ker enostavno nisem zdržala in kar pojavile so se spet neke čudne bolečine. Kaj naj si mislim, meditacija ni zame, vsaj taka ne. No ja, pomirja me glasba in stvari, ki odvrnejo misli od telesa, ne pa “začutite dogajanje v levi roki”. Am, ne hvala, ne bi

. Ali se to lahko označi za bežanje pred težavami?
Sicer razmišljam o tem, kaj me tare, zakaj se tako počutim... Sklepam, da predvsem to, da me že odkar pomnim skrbi vse, tudi najmanjše malenkosti, če sama nimam nič pametnega, kar bi me lahko skrbelo, pač skrbim za druge, v času gimnazije bi se najrajši kar namesto fanta učila in šla pisat test, ker me je tako skrbelo, kako mu bo šlo

Kaj pa vem, skušam sprejeti dejstvo, da ne morem imeti vsega pod nadzorom, ampak je dokaj težko. Pa tudi to, da ljudem rada povem, kako se počutim, kaj čutim, zakaj me je nekaj, kar so rekli, spravilo v slabo voljo... okoli mene pa so večinoma ljudje, ki o svojih čustvih in razlogih za svoja dejanja ne znajo oziroma nočejo govoriti. Vse, kar šteje, je delo, govorjenje je izguba časa. Aja, in večkrat jokam, kar je seveda tudi grozno nepotrebno. Zakaj, o zakaj, bi sploh pokazali, da smo žalostni. Ne vem, mogoče sem res preobčutljiva in čudna. To pa res ne vem, kako naj spremenim. In seveda, odkar imam te smešne telesne znake, me je velikokrat strah, da bom umrla, kar je tudi precej obremenjujoče, ampak počasi se prepričujem, da temu ni tako. Vsaj upam no

Mogoče je to malo čuden in dolg zapis, težko je narediti kratko obnovo dogajanja in počutja

Hvala za branje.