strah:(

[višnja]

Pozdravljeni!
Kar dolgo sem zbirala pogum, da sem se registrirala na ta forum...Sploh nevem kako naj začnem. Vendar rabim vaš nasvet.
Vse se je začelo pred 3 leti, z močnim glavobolom,bruhanjem,hitrim bitjem srca,mravlinčenjem itd....
Diagnoza:migrena. Od takrat naprej se je začela moja kalvarija. Seveda sem bila prepričanana da to ni bila migrena in da je nekaj narobe z mojim srcem,tako je 1 leto preteklo v mojem prepričanju da nekaj ni vredu s srcem, mravlinčenje,tesnoba,moten vid,nespečnost. Simpotme sem vedno iskala preko interneta in tako prišla na diagnozo Multiple skleroze. Leto je ponovno minevalo z mislijo da imam multiplo sklerozo, ponavljajoče se slabosti,mravljinčenje,glavoboli. Zaradi glavobolov, sem bila tudi na slikanju glave, izvidi pa so bili seveda vsi bp! Isto leto sem doživela tudi hudo slabost, hitro bitje srca in občutek da bom omedlela,fant me je takoj odpeljaj k dežurnemu zdravniku, kjer je zdravnik rekel da gre za panični napad. In spet nisem verjela, in bila prepričana da nekaj ni vredu z srcem in da me bo zadela kap. Seveda sem dala čez spet vse preiskave, ki so pa spet bile vse bp. Tako sem intenzivno začela spet preko interneta iskati glede paničnih napadov, prišla tudi do besede anksioznost. Popolnoma sem se našla v teh simptomih. Odšla do psihiatra, ki mi je potrdil diagnozo anksioznost s paničnimi napadi.Dobila sem tablete Cipramil. Vendar sem jih po nekaj dneh opustila zaradi hudih stranskih učinkov. Začela sem redno hoditi na sprehode, tudi fant mi je pomagal,da sem potem nekako sama prebrodila to težavo in lahko povem da je skoraj 1 leto bilo super. In po 3 letih, se je vse ponovilo.
Med običajnim opravilom zunaj, kar naenkrat hitro bitje srca, slabost,potenje ter občutek, da se mi bo zmešalo. In seveda spet takoj na internet, iskanje vsemogočih diagnoz. Tako sem na eni strani zasledila neke članke o šizofreniji in psihozah, prebrala simptome.... In tako spet eno leto odvija v prepričanju da bom zbolela za šizofrenijo, strah, vsiljivke,da bom pristala v bolnišnice. Seveda sem vse natanko prebrala o simptomih šizofrenije( blodnje,prisluhi....in tako daje), sedaj me vedno spremlja tesnoba, strah da bom imela privide, zvečer v postelji sem nemirna poslušam kje bom kaj slišala. Skratka domišljam si vse simptome, kot sem si takrat ko sem bila prepričana glede srčne kapi in multiple skleroze. Prišlo je že tako daleč, da vsepovsod iščem obraze, in zdelo se vam bo smešno,da si te obraze dobesednot tudi domišljam, verjetno so to vsiljive misli. Počasi me je strah že skoraj vsega.Zavedam se, da je vse v moji glavi in da se preveč sekiram za nepotrebno. Sama si delam težave in neven kako se naj tega znebim.
Dobro se počutim, ko sem v družbi s prijatelji takrat nekako pozabim na to, čeprav je tesnoba prisotna ves čas. Nevem več kaj naj naredim. Prosim pomagajte in svetujte. To se vleče že kar nekaj časa, in nemorem se znebiti teh misli in tesnobe, nevem več kako naprej....

Že v naprej se vam zahvaljujem za nasvete....

[Arwen]

hja, "preprosto" - vzroke za panični napad je treba odpravit, tu pa zelo prav pride psihoterapija... + poznavanje sebe, vedenje, kateri so vzroki za panični napad....

[nicole]

Mislim,da je prvo na vrsti psihiater, ki v akutni fazi zdravi drugače kot psihoterapevt. Včasih je tako hudo,da psihoterapevt ne more pomagati, dokler ti zdravila ne pomagajo , da začneš delati na sebi.
Tedaj nastopi psihoterapija....

Vsaj pri meni je bilo tako....


nicole

[Aslan]

Tudi jaz bi ti predlagala psihiatra najprej.
Ker glede na vse kar si napisal je kvaliteta tvojega življenja močno oslabljena.
Zdravljenje z zdravili nas postavi na neko pozitivno nulo,
tesnoba se zmanjša, strah se ublaži, tudi misli se ukrotijo delno...
nato pa začneš z psihoterapijo...

Zelo dobrodošlo je če je psihiater tudi psihoterapevt ker vidi tvojo klinično sliko celostno.

Strahovi o boleznih so pogosti pri anksioznosti...
Panični napadi so neprijetni in mislimo da bomo kar umrli....
Ampak vse to je obvladljivo, odpravljivo...postopoma, ne bo šlo čez noč.
V začetku jeanja zdravil (antidepresivi) so tudi pogosti stranski učinki ki lahko celo pojačajo neželjeno simptomatiko..ampak to mine v nekaj tednih...

Želim ti vse dobro in res poišči pomoč strokovnjaka.

[višnja]

Zahvaljujem se vam za vaše odgovore in nasvete.
Glede obiska pri psihiatru se popolnoma strinjam, vendar je izredno težko narediti ta korak in se odpraviti do psihiatra....Premišljujem,da bi najprej odšla do osebnega zdravnika in se najprej posvetovala z njim.
Slišala sem,da lahko tudi osebni zdravnik predpiše zdravilo. Da bi vsaj tako najprej poiskusila...

Ali je sploh možno, da bom sploh kdaj ponovno zaživela brez teh skrbi, brez te tesnobe, straha. Spominjam se let nazaj, ko sem bila še brez teh težav, bila sem poplen flegmatik, skoraj za nič se nisem sekirala, bila sem vesel človek... Zdaj pa že skoraj 3 leta tega pekla...
Včasi poslušam prijatelje, kako "jokajo" in se pritožujejo glede vsakega glavobola, prehlada, težkega dela v službi in si mislim, kako rada bi da bi bila na njihovem mestu, da bi bil to samo glavobol, težko delo, samo da nebi bil ta strah tesnoba, kaj pa če se bo zgodilo tisto in drugo.......
Kako rada bi si že ustvarila družino, s fantom sva skupaj že 9 let, a kaj ko poleg tega strahu in tesnobe ni poguma....Kako rada bi bila spet vesela in brez skrbi......

[Arwen]

Ali je sploh možno, da bom sploh kdaj ponovno zaživela brez teh skrbi, brez te tesnobe, straha.

Seveda je možno, kako pak; je pa res, da je do tam treba še kar veliko postorit...

[žana]

Živjo,
Tudi sama sem imela podobno izkušnjo kot ti, 2 lati sm hodila do zdravnice in sama ni vedela kaj mi je. Nato sem ugotovila da imam depresijo, ter sm šla do nje in mi je napisala napotnico za psihiatra ( čeprav je ne potrebuješ, lahko se brez nje naročiš tam). Zdravnica je nato bila vsa čudna, češ da neve kako je to lahko  spregledala... Sama sem vedela da je nekaj narobe z mano, ona pa da imam alergijo, virozo,,  Moji znaki pa so bili da sem slabo spala, včasih veliko včasih nič, imela sem vsakodnevne glavobole, ena zdravnica mi je rekla da naj se ker navadim, da lahko to traja vse življenje. Poleg tega sem se zelo slabo počutila, vrtelo se mi je. Splošni zdravniki mislim da lahko napišejo samo določena zdravila, psihiatri pa tudi druga, ki ti bodo gotovo pomagala, saj se že vse življenje srečujejo s tem. in vedo kaj b tebi odgovarjalo.
Najboljše bo da obiščeš psihiatra ter se o tem pogovoriš, sama sem tudi težko naredila ta korak. Mislim da družba precej vpliva na to, saj govorijo joj ta je bil pri psihiatru, al je nor al kaj. Mislim da je najpomembnejše poskrbeti za svoje zdravje, ni važno mnenje drugih. Noben ki še ni doživel tega ne more vedeti kako to je.

[ThePuss]

razumem te. jest sem dve leti razmišljala kako mi bo avion padu na glavo. povsod sem iskala zvoke... spala nisem cele noči, imela sem fanta, ki je bil zelo vredu, a sva se tudi zaradi tega razšla. velikokrat me je peljal z avtomobilam ponoč, in samo vozila sva se.. jst sm se pa tresla zravn. pa ne samo to... povsod panika, zaradi tega in tega, in te smrti in teh groznih stvari. dejstvo je da je svet danes grozen, smo le krhki otroci. razumem zakaj ti je v družbi nekako lažje, čeprav nikoli nisi zares tam, nikjer nisi. tudi jaz sem bila včasih tako flegmatična, v bistvu nikoli niti razmišljala nisem o drugem kot pa lepih stvareh, to sem želela čutiti. čeprav se je dogajalo toliko slabega. in to me je posebej vrglo, se mi zdi. ker sem ob vsem tem strahu čutila, mojo odtujenost od ljudi in nezaupanje do ljudi, to se spomnim ker je ravno to prišlo v ospredje. ki je v bistvu nezaupanje vase, tako sem si četudi nisem čutila nič kaj dobro razen stresa, želela imeti tisto povezanost,...res čutiti človeka ob meni in ko sem bila ob mami mi je bilo kot balzam, čeprav me sploh ni razumela kaj mi je, jst sm jokala, u bistvu sem dostikrat jokala. raznežena ker ne čutim...ona je imela svoje probleme. ubistvu ravno v tistem času sem ostala sama v stanovanju, živela sem sama sedem mesecov se mi zdi. In počasi sem sploh nevem kako, sploh nevem kaj sem počela... jst sm ga kr žurala naprej,,,aja sj res, ja skakala sm ko nora k mi je srce utripov, ker mi ni blo naravn, to je blo pa čist preveč, da miruješ, srce ti pa nabija ko da nevem kva. u bistvu u seb sm bla praznina, lukna, samo strah je bil še... no sploh ko te prime... in iskala sem ljudi, venomer... nism mogla bit sama, pa sploh nism mela kej povedat al pa kj rečt... samo da je bila toplina človeka ob meni. predstavljala sem si tudi najhujše stvari ki se mi lahko zgodijo,... imela sem veliko nočnih mor... še preden pa sem dobila nočne more se spomnim da so sanje kar izginile, veliko so preskakovale, in včasih kar nisem sanjala ,... ni me blo... res sem cel življenje sanjala, dostkrat tud lucidne sanje, pa rečte uni k ne sanjate kr hočte, jst sanjam,... no in to je blo grozn filing, res k da me ni, zato sem tako jokala pred mami ne bom pozabla tistega večera. ker sem bila totalno prazna. nemorem verjet da sm to zdj napisala ... anj sploh objavm... nevem kako sem se sprijaznila s strahom, nekako ga čutim in ker ga čutim živim. pomirila sem se s smrtjo. potem sem zašla nekak v eno depresijo... ker nevem kaj naj bi s svojmu lajfam!!! ampak počasi se tudi to odkrije, važno je da se odločiš za sedaj. to je pa že druga tema.


upam da vm nism uničla teme, pa sori če mogoč ni razumljiv kr pišem... upam pa da kermu pomaga. aja pa mislm da morš začutit res tist tvoj jaz... težko se je spomnt kaj si počela, čutila, ko še ni bilo tako. jst sm recmo ful rada bla u naravi pa plezala po drevesah pa po nevemkerh grebenih... in to ljubezen do narave in do vsega sem najbolj pogrešala. pol sm se kr bala sama it na sprehod pa nevem kva kr neki mej tresl čeprov to sploh nism jst. to nis ti. teh občutkov sem si spet zelo želela.

[ThePuss]

no vsak ma svoj zakaj pa kako... nekak to so bla moja čustva, sploh nemorm verjet, komj sem se spomnla kako je že vse blo...

[n0]

hello!

lep podrav!

tudi jaz imam podobne težave, že kar 3 leta. prej sem bila povsem običajna punca, powna načrtov. v šoli sem bila nadpovprečna in vedno nasmejana. zelo redko sem bila slabe volje, čeprav sem zelo vzkipljiv in izredno čustven človek. vedno sem sodelovala na šolskih proslavah, imela sem visoko samopodobo, zelo dobro in pozitivno menje o sebi.
kar naenkart me je zadelo, okrog poskusne mature. ne vem, mogoče sem začutila pristisk, ki me je spremljal, da moram na faks katerega sem si zadala itd. sedela sem na kavču in kar naekrat sem začutila neprijeten preskok srca. niti nisem reagirala, ker se mi ni zdelo nil posebnega, potem pa se je začelo to ponavjati vsake nekaj utripov.  mami nisem povedala, ker je ne želim vznemirjati, že tako ima dovolj skrbi. enako je bilo naslednji dan, potem pa me je po smučanju že pošteno zažela grabiti panika, ker ni izginilo. panična sem šla do zdravnika, prepričana, da imam hudo   bolezen srca, EKG pa ni pokazal nič! zdravnik je bil zelo osoren in rekel naj grem raje na eno pijačo!!!

potem me je to spremljajo vsak dan, prav tako bolečine pri srcu in pod pazduho. fant mi je stal ob strani in velikokrat, vsaj mislim, sem si domišljaja, da me boli leva roka (kap)! izborila sem si pregled srca z ultrazvokom, ki pa je bil bp, prav tako pregled ščitnice. bilo me je strah ker nisem dobila odgovora, vsi pa so me gledali kot da si izmišlujejm!!!!

med maturo sem bila popolnima off, nise, videla poti naprej, nisem se mogla učiti, ko smo končali z zadnjo pisno se mi je začelo vrteti. s prijatelji smo šli na pijačo, jaz pa sem bila popolnoma zgubljena in zdelo s emi je kot da sem ornk pijana!!!!!

bilo je grozno in taka pijana stanja so s emi začela pojavljati v službi, doma! mirna sem bila samo ko sem prišla domov in sem gledala tv ali pa računalnik. fant me je miril, jaz pa sem bila skoz bolj panična. poleg tega sem začela imeti kar neke čudne občutke v nogi, ki jih imam še zdaj in mislim. dani kakšne panike, mogoče imam poškodovane vezi kolenske, ker me skozi nekaj veže. amapk je bil to razlog za preprlah. in seveda, našla sem vrtoglavice ter čudni občutki v nogi - multipla!
zatčeli so se mi pojavljati tudi glavoboli in za vsak drek (renično) sem šla k zdraviku! cel dan sem tuhtala kaj bi bilo, iskala po netu, vmes sem bila prpirčana da imam tumor! in za vsak simptom sem bila prepričana da ga imam. nenehen strah pred mojim telesom in znaki, poplnoma sem vdana v usodo da imam bolezen...hudo in neozdravljivo! bila sem pri nevrolognji, ki mi je za 90% potrdila da nimam neke gorzne bolezni, ker imam baje super ravnotežje (čerprav se mi zdi da kdaj kar plavam), da je to posledica mogole hrbtenice ali česa podobnega. tako sem brala znake za multiplo in kar vsem sem imela. po prebranih simptomih so se mi začeli še drugi, trzanje mišic po tlesu, čuden vid (meglen itd.) , samo bala sem se mravljinčenja jezika in telesa in seeeeeeeevedaaaaa kar naenkrat tudi mravljinci po rokah, na jeziku pa sem skozi pozorna, ker  se tega tako bojim !!!!!!

grozna sem in ne mine dan, da mi nekaj ne fali! sedaj so se mi začele še tresti roke vsake toliko in seveda nov preplah! kar preberem to iam čez 2 dni, ker imam to non sop v podzavesti! ne vem kako naj, ker ne vidim nikamor naprej. in se skušam ukvarjati s športom in delam na tem vsak dan, damapk ne mine dan, da nebi pomislila na moje slabo počutje in bolezni, strah me je vsega!!!!

se opravičujem ker nakladam amapk preposto ne zmorem več! skoraj sem prepričana, d a mi ni nič. da sem zdrava 20 letnica! amapk...vsak dan, vsak dan....me je groza! sploh ko grem v ljubljano!!!! čez teden sem kot zombi, pred prijateljicami pa se pretvrajam kako sem super, ko grem sama po cesti jokam. in me sploh ne briga če me drugi gledajo! ne morem! ko pridem domov med domače in sems  fantom je kot v pravljici, najraje pa grem spat, ker vem, da bo konec dneva končno konec! in potem se zbujam sredi noči, sanjam, da vidim dvojno, da mi mravljinči jezik itd.!

hudo je in ne vem več kaj je res in kaj ni....

[asdf]

mi zelo žau, da to slišim, ampak sam sem na istem, le da imam js stalno strah le za srce, pa čeprav sem dau čez nešteto ekgjev, uz srca, obremenitvnei test, 24urni holter, se še kr ne morem pomirit, da mi bo srce odpovedal, jemljem tudi adje, ampak zaenkrat še ne pomaga, tudi tečem usak dan, da le pozabim na vse skupi, ... imam tudi to stalno kot jo ti imenuješ "pijanost", js temu pravim odtujenost oz. megla v glavi in se mi vleče že 4 mesce, sem kot mesečnik, zombi in kr ne mine in ne mine, drži se ! Če še nisi bla pr psihiatrinji se naroči čimprej, morda te le daje psiha, če so use druge zadeve bp, pa prvo nehi brat po internetu, ker sem js tut to delo in sem mel od možganske anevrizme, do multiple, use sem imel in tudi dobil vse simptome, ampak na koncu je vse izvenelo, le ta neprijeten občutek v prsih je ostal !! Sem pa tudi 20 letnik, ki do oktobra 2009 nisem imel nobenih zdravstevnih težav

[Toja]

Pozdravljena med nami nO!

Ko sem prebrala tvoje pisanje, sem se prepoznala sebe.
Tudi sama sem neprestano bila pri zdravniku, opravila vse preiskave, ki so se
izkazale za bp.
Prav tako kot ti sem jaz begala senm ter tja in nisem vedela kaj mi je storit, znaki
so ostajali, edino, kar mi je bilo prizanešeno je bilo mravljinčenje, kar pa danes
vidim in spoznavam, da je tudi to eden izmed znakov.
Obiskala sem psihiatra, ki me je začel zdraviti s pomirjevali, kar mi je trenutno
pomagalo, samo kaj - težave so ostajale.Potem pa mi je drug psihiater dal AD-
antidepresive, ki pa so prijeli nekako po 6 tednih, stanje je začelo postajati boljše.
Priključila sem se tudi društvu DAM, našla ta forum in na njem ljudi s podobnimi
težavami, priključila sem se tudi skupini meni enakih, kjer si izmenjavamo izkušnje, ter na veliko o tem govorimo.
Predlagam ti, da čimprej poiščeš eno izmed takih skupin, ki se nahaja kje v bližini
tvojega kraja. To najdeš na forumu pod post SREČANJA.
Pod link, ki ti ga bom napisala najdeš seznam psihiatrov:
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=37

Menim, da bi potrebovala tudi psihoterapevta s katerim bosta skupaj poiskala izvor
tvojih težav, nekaj jih že poznaš(stres pred pisanjem mature, fakulteta, predvidevam, da tudi selitev v drug kraj).
link: www.psihoterapija-institut.si

Glede tvojih težav menim, da o njih ne molčiš in se o tem veliko pogovarjaš, se
poskušaš srečavati z ljudmi in se veliko giblješ.
Zelo lepo je, da imaš ob sebi tudi partnerja, ki te razume in verjamem, da ti bo stal ob strani.
Začni čimprej ukrepati, dalj časa boš čakala, slabše je lahko stanje in daljše je tudi zdravljenje, ki itak ni kratko.

Daj beri podobne stvari na forumu, piši nam, kajti s tem boš tudi postopoma
zdravila tudi svojo psiho.

Želim ti, da se ti vse izteče tako kot želiš, poudarjam pa, da pot ni lahka, ves
trud, ki ga boš vložila v sebe, se ti bo povrnil, meni se že in to z veliko hitrostjo.

Naj ti bo danes dan lep sončen dan!
Še enkrat PIŠI IN SPRAŠUJ, tu smo zato, da si pomagamo!

Lep pozdrav Toja

Ps: Oprosti za morebitne napake, ker nisem pregledovala!

[n0]

najprej hvala za vsem kar ste že napisali.
moram rečt, da me veseli po eni strani, da me nekdo razume. ne vem niti kako sem padla v to stanje, mogoče zato, ker prej nikoli nisem imela nobenih težav, bila sem vzor in počutila sem se kot da stojim na njvišjem vrhu sveta. potem je šlo vse samo navzdol.

mogoče tudi zato, ker mi je zdravnik velikokrat rekel, da sem občutljiva, se zmišljujem in nakladam, naj neham hodit v ambulanto itd. nihče pa mi ni omenil česa takega, da lahko gre pri meni za neke vrste anksiozno motnjo. naj povem še, da sem verjetno doživela vsaj 2 panična napada, vsaj kakor berem zdaj. mislila sem da mi bo srce zastalo ali pa skočilo iz prsi, tema pred očmi, težko dihanje. ja in tudi težko dihanje in tiščanje v grlu...vse to in še več.
srečo imam, da imam družino in fanta, kjer se lahko sprostim in zadiham. res je, da kdaj jokam in se ne morem zadržati, vendar pa se ob njih čutim varna. in ker študiram v ljubljani je kdaj res hudo, ko sem sama v študentu in se počutim kot najbolj zapuščen človek na svetu...takrat je skoraj najbolj hudo. res sovražim biti tukaj, sama.
opažam, da pogledam ogromno filmov, brez tega tudi ne morem zaspati. ker si tako naredim blokado pred mislimi in dvomi, ki se mi pojavljajo.
s športom se ukvarjam vsaj 4 na teden, letos sem začela obiskoavti karate in aerobiko in po vadbi sem drugačna, imam več energije in mislim, da mi dobro dene. predvsem pa je to čas, ko ne mislim nase, na probleme amaprak sprostim energijo! 
hodim na vsa predavanja, tudi če spim, samo da nisem sama in nimam tega bednega občutka. in zdi se mi, da nimam nobenega pravega prijatelja, ki bi mu lahko zaupala kaj se mi doagaj. zdi se mi, da bi me gledali po strani! in tega nočem.
delam z otroci s posebnimi potrebami in nadvse rada imam to delo...in seveda študij. problem so samo medicinski predmeti, ki se jim raje izogibam, saj tudi v prirojenih kromosomskih nepravilnostih najdem kakšen simptom...vem, bolano!!!
naj povem, da sem bila zelo boječa že kot otrok. po tv-ju sem videla poročila, kjer so bile strašne poplave zaradi dežja, mislim da sem jih imela 4, in kadar je padal dež sem bila v krču in neutolažljivem joku, tako zelo sem se bala prizora, ki sem ga videla na tv-ju. da ne govorim po ogledu jurassic parka
mamo sem kr naprej spraševala, če bodo prišli nazaj, sanjala sem te podobe...vedno je bilo nekaj, kar me je držalo na nitki.

ne vem kako naj povem, letos je boljše kot lani. mogoče. shujšala sem za kar 10kg, lani mi je bilo vseeno, šele ko sem stopila ne tehtnico me je zdramilo! skušam živeti bolj zdravo, pazim kaj jem in se gibljem. a vseeno, pridejo dnevi, tedni, trenutki, ko sem panična in že vidim svoje življenje končano in v prahu, pomedeno pod veliko preprogo.

tudi na faksu sem popustila in mi gre slabše kot mi je šlo sicer. občutek imam, da sem kot ena majhna miš v primerjavi z mojimi sošolkami. nimam več zaupanja vase. v interkaciji z drugo osebo ponavadi kar blebetam nekaj v tri krasne, ne znam se več obnašati! zdi se mi, kot da me je vse tako potrlo, da splloh nisem več jaz, amapak samo podoba zgubljenega bitja brez cilja.

[isabela]

Lep pozdrav!
Kako dobro poznam vse kar ste napisali tukaj. Nisem si mogla pomagati,da ne bi odgovorila, da bi nam vsem zaželela vsaj en dan super,truper,veselega,sproščenega in predvsem mirnega sončnega dneva!!!!!
Skupaj smo močnejši in verjamem,da bo še vse ok,čeprav se tudi jaz borim iz dneva v dan,mora biti!!!
Lepo se imejte!!!!!!!!!!!