Začaran krog

[Flashxy]

Zdravo. Vaš forum mi je zelo všeč in mislim,da je zelo pozitivna stvar,ki marsikomu pomaga k boljšemu počutju. Sem nov član,star 29 let in bi se vam rad zaupal.
   Trpim za hudo obliko anksioznosti,s katero sem dolgo odlašal,a sedaj sem odločen spremeniti svoje življenje.Svoj prvi napad panike sem doživel na avtobusu pri 17-tih letih,ki sem ga nekako uspel premagati,dol sem prišel bled kot stena,ampak globoko v sebi sem vedel zakaj je do njega prišlo-bil je odpor do šole.Do takrat o napadu panike nisem vedel nič,sam nad sabo sem bil presenečen,da tako reagiram,mislil sem,da bom umrl(pospešeno bitje srca).V naslednjih letih sem se na veliko ogibal situacijam,ki bi izzvale podobno krizo in nič ni imelo več istega čara kot prej. Premalo sem se imel rad,kar se sedaj zavedam in preveč sem se bal zavrnitve ljudi,plod po mojem vsajenih,napačnih,novodobnih prepričanj o samopodobi-tv,kar se je posledično in zelo klišejsko začelo odražati v mojem vedenju in v razvijanju mojih strahov-fobij. Kasneje,na faksu,so se mi napadi panike začeli pogosteje pojavljati in ga nisem uspel dokončati. V tem času,ko sem se šolal,sem imel hudo domotožje,enkrat sem celo izgubil zavest. Tega staršem nisem povedal,ker bi se mi najverjetneje smejali. Da bi nekako prebrodil krizo,sem si poiskal hobi,ki pa spet nikomur ni bil po volji. Na veliko sem se z ljudmi poskušal pogovarjati o meni zelo privlačni temi veri in spoznal,da je veliko ljudi,kot sem sam,ateistov in se zavedajo,da so jih v mladosti,kot mene,pitali z lažmi;mnogi pa se o tem sploh bojijo pogovarjati. Doslej sem si iskal zaposlitve,kjer nisem bil pod prevelikim stresom,ampak moja bolezen napreduje,ker sem čedalje več časa raje sam. Moram dodati,da sem bil deležen trde vzgoje,kjer je imel v krogu družine-sedaj živim že 5 let pri starših,svoj ultimativni prav samo en član in v njem ni bilo prostora za številne teme. Če bi katero od teh načel,bi bil zasmehovan in tako je še danes. Pri osemnajstih letih sem prvič,o mojih napadih panike,komajda spregovoril s starši,a naletel na globoko nerazumavenje in spoznanje,da dajo preveč na mnenje drugih,čeprav to -zanimivo- zanikajo.
       Moje trenutno stanje je slabo. Pred letom dni sem bil na pregledu v psihiatrični bolnišnici,kjer mi je zdravnica postavila diagnozo:anksiozno depresivne motnje in mi predpisala Cipralex. Po njem sem se počutil še slabše,vse nekako vidiš v drugi,novi,strah vzbujajoči luči in nisem mogel več opravljati svojega dela. Sodelavci so opazili moje tike in postalo mi je nevzdržno. Podpore doma nimam. Menijo, da sem len in da se baje da z voljo vse rešiti;to mi je dejal tudi moj zdravnik,v kar pa močno dvomim,ker v tem peklu živim že 10 let. O moji bolezni sem našel veliko inf.;nekatere kažejo tudi na to,da moj strah le ni na znotraj tako prazen,na zunaj pa ga nič ni-da so vrednote v sodobni družbi močno okrnjene in da nam današnji mediji postavljajo nove in stare a napačne aspekte na teme kot so ljubezen,sreča,mir,..., in nam malodane perejo možgane z svojo vsiljeno, brezdušno propagando, vse v imenu kapitala. Hvala bogu za internet in svoboden pretok inf.To sporočilo je moč opaziti že marsikje:v literaturi,v številnih filmih-npr.Avatar,Zeitgeist:oki:,računalniških igrah,,...itd. A to so samo moje misli,ki v moji okolici med sovrstniki težko padejo na plodna tla in so ponavadi hitro zatrete v kali ter docela ignorirane. Sistema pač ne moreš spremeniti in vsekakor ne hitro,s čimer se do neke mere strinjam. Namesto tega se raje vtapljajo v alkoholu in v sanjah,kakor sem se jaz,samo da nisem bil sam in sem nekam pripadal in kakor se občasno na žalost tudi še. Vsekakor iščem vzroke za svojo bolezen,ki mi pomagajo razumeti moje stanje. Ampak,dejstvo je,da strah upravlja z mano in mi preprečuje normalno živeti. Rad bi izhod iz tega začaranega kroga. Upam,da ne bom izgubil zavesti,ko bom zbral pogum in se šel zdravit v psih. bolnišnico. Ampak to se mora zgoditi kmalu,zelo kmalu.

Lp in Love&Peace

[trzinka]

Pozdravljen!

Vidim in pišeš, da si sedaj odločen spremeniti svoje življenje. Ni treba začeti v bolnici, lahko začneš sam z majhnimi koraki, ki se čez čas pokažejo za zelo koristne.
Prvi korak je vsekakor obisk pri psihiatru, potem sledi zdravljenje s pomočjo ADja ali pa primerna psihoterapija.
Veliko truda je treba vložiti v spremembo napačnih miselnih vzorcev in tudi samega načina življenja. Povdarila bi, da je velik plus, če se že začnemo sproščati, športati, prebirati pravo literaturo , ki nas pouči ali razvedri, druženje....
Ne vem koliko časa si sploh jemal Cipralex, oz. če sploh kaj jemlješ. Pri ADjih je namreč značilno to, da je naše počutje prvi mesec jemanja zdravila slabo, veliko je stranskih učinkov. Mogoče ni bil pravi AD za tebe. Je pa sigurno bergla in opora pri zdravljenju. Mene je rešiš, sama imam tudi močno anksioznost, panične napade in posledično sem zapadla v depresijo.


Če smatraš, da želiš iti v bolnico, ni treba zbrati poguma, saj ga že imaš in to ni nič strašnega če greš po pomoč, ker se zavedaš, da jo potrebuješ. Psihiatri so tisti, ki bodo ocenili ali je res potrebna hospitalizacija ali ne.

Kar pogumno, držim pesti in poročaj o napredku

[Flashxy]

HELLO!
Hvala ti za razumevanje in odgovor.Trenutno ne jemljem nič;praviš,da je tebi pomagalo.Mene sprosti glasba,prav tako šport;zelo rad imam kitaro,ampak zadnje čase igram zelo malo,ker pol spet padem nazaj v realnost,kjer me čaka moj problem.Mogoče bi poskusil z lit..Katero strok. delo recimo,tebe spravi v boljšo voljo?Mi lahko sporočiš?In pa to o napačnem miselnem vzorcu je verjetno res,ker sem,se mi zdi, malo preveč pesimističen.Še enkrat thanks.
 
p.s.Smileya dobiš drugič,ker mi ne da,da bi ga vstavil.

[Arwen]

zdravnica postavila diagnozo:anksiozno depresivne motnje in mi predpisala Cipralex. Po njem sem se počutil še slabše

koliko časa si ga pa jemal? ker so bolj ali manj pri vsakem AD -ju prve tri tedne (lahko pa tudi dlje časa) prisotni stranski učinki. Nekako po mesecu dni pa začne AD delovat...

se baje da z voljo vse rešiti;to mi je dejal tudi moj zdravnik,v kar pa močno dvomim,ker v tem peklu živim že 10 let. O moji bolezni sem našel veliko inf.;

... Rad bi izhod iz tega začaranega kroga. Upam,da ne bom izgubil zavesti,ko bom zbral pogum in se šel zdravit v psih. bolnišnico. Ampak to se mora zgoditi kmalu,zelo kmalu.

hja, tko je - dejansko je volja največ! volja po spremembi, volja po novem začetku... dejansko smo mi tisti, ki se odločimo za drugačen način življenja, za spremembo misli, miselnih vzorcev... in pri tem je v veliko pomoč strokovna oseba (psihoterapevt, psiholog, psihiater...) - hospitalizacija ni nujna, razen če je zdravstveno stanje pač tako, da je bolnica najboljša opcija. Kar se pa AD-jev tiče - meni osebno je paroxat pomagal urediti misli, vse ostalo je bilo pa seveda na meni...

[Flashxy]

Dobro jutro,Arwen.Ravnokar sem se zbudil,imel sem neko strašno nočno moro,hvala bogu,da se več ne spomnim...AD-Cipralex sem jemal samo 2 tedna,prej sem se naročil pri najbližjem psihiatru.To je blo pred točno enim letom.V moji okolici so samo 3 psihiatri,kjer na vrsto čakaš pri vsakem najmanj po 3 mesece,ker so prezasedeni.In potem sem poskusil samo z voljo brez AD in psihiatra.Stara varianta.Pa ne gre. Poizkusil bi kognitivno ved. ter..Si jo ti?Ti pomaga?In kako deluje nate AD po mesecu dni?Te pomiri?
     Najbolj mi gre na živce,ko me doma non stop posiljujejo,da naj si že najdem službo,da vem,da doma ne morem bit,da mi najlepša leta tečejo,ko že vnaprej vem,da službe ne bom obdržal.Imam te strašne občutke sramu,tudi brez kakega vidnega vzroka,nekaj zardevam brez veze-zelo neprijetno.Potem te na delu hitro etiketirajo,čeprav vejo,da nisi nor.

           Hvala

[Arwen]

2 tedna je aboslutno premalo! in to, kar si opisal zgoraj

zdravnica postavila diagnozo:anksiozno depresivne motnje in mi predpisala Cipralex. Po njem sem se počutil še slabše,vse nekako vidiš v drugi,novi,strah vzbujajoči luči in nisem mogel več opravljati svojega dela. Sodelavci so opazili moje tike in postalo mi je nevzdržno.

so bili stranski učinki, ki se ponavadi pojavijo pri vsakomur, le intenziteta se od posameznika do posameznika razlikuje. Nekako po mesecu dni pa AD šele dobro delovat začne, torej je treba ta čas nekako prebrodit, če ni druge, tudi z bolniškim staležem.

Jaz sem imela paroxat in meni osebno je zelo pomagal - predvsem mi je uredil misli, ki so bile pred tem, milo rečeno, totalno zmešane... Poleg tega pa mi je ogromno pomagal osebni zdravnik pa psihologinja pa skupina za samopomoč.

ko že vnaprej vem,da službe ne bom obdržal.

  in to veš na podlagi?

Imam te strašne občutke sramu,tudi brez kakega vidnega vzroka,nekaj zardevam brez veze-zelo neprijetno.Potem te na delu hitro etiketirajo,čeprav vejo,da nisi nor.

kako prosim? to pa rabim še dodatno razlago... zaradi bolj sramežljive narave + zardevanja dobi človek etiketo? 

Flashxy, ponavadi je razlog zardevanja v nizki samozavesti, slabi samopodobi.... in s krepitvijo le-tega se tudi zardevanje precej sanira. Da bi te pa zarad tega kdo etiketiratl? močno dvomim. Je pa res, da se pa zna kdo posmehovat, to pa ja... in potem človek samo še bolj farba in se še bolj umakne vase (vsaj tako je bilo pri meni)

[Flashxy]

Arwen,imaš prav.Imam zelo nizko samozavest in mislil sem posmehovati,da.Sem si mislil,da bo forum dobra ideja,ker ste vsi odkriti drug z drugim,kot se tudi jaz z vami trudim biti odkrit.Začel bom z Cipralexom,mogoče je zame primeren AD.A kako to veš?Vsekakor si bom z vami dopisoval in čez mesec dni ali še prej bom vedel.

        Thanks

[Arwen]

Začel bom z Cipralexom

kar korajžno k zdravniku, bosta skupaj ugotovila, kateri Ad bi bil zate 

A kako to veš?

to se verjetno navezuje na moje vprašanje - namreč, zanima me, kako veš tako zagotovo vnaprej, da boš takoj ob službo, še preden jo imaš ...

[Flashxy]

Arwen,mislil sem,kako veš,da ko začneš z jemanjem AD-jev(recimo paroxata ali cipralexa),da ni za osebo,ki ga jemlje,čisto neprimeren,ker vzbujajo stranski učinki pri obeh AD-jih v začetni fazi izrazito neprijetne občutke.Se pokažejo sčasoma kaki izraziti psihični ali fizični simptomi,ki so pokazatelj napačnega AD-ja?Za službo sem pa mislil (kako vem,da jo bom izgubil,še preden jo sploh imam) ,da je sodelavcem težko delati z mano,ker sem povečini napet-se težko sprostim in hitro pride do tega,da so zraven mene mnogi slabe volje.Mogoče se s tem preveč obremenjujem.Vsekakor pomaga,če se o tem pogovarjam.  Lp

[Arwen]

,da je sodelavcem težko delati z mano,ker sem povečini napet-se težko sprostim in hitro pride do tega,da so zraven mene mnogi slabe volje.

no, to se pa s primerno psihoterapijo in s t.i. delom na sebi zagotovo spremeni!

kar se pa učinkovitosti AD-ja tiče, pa, kakor berem po forumu, se kaj kmalu pokaže primernost/učinkovitost le-tega... če tko na pamet rečem, vsaj dobra 2 meseca daj priložnost enemu zdravilu + tudi zdravnik naj bi znal ocenit, kako in kaj

[nenci]

Flashxy pozdravljen

Najprej pozdravljen med nami. Sem prebrala tvoj post in se ti zahvaljujem, da si svojo zgodbo delil z nami. Moram ti pa povedati, nisem ravno dober govorec, pa bi ti vseeno rada povedala, da se kalvarija, ki jo preživljaš, res lahko mnogo mnogo izboljša. Seveda vem to iz lastnih izkušenj.
Čeprav sem prišla do točke, ko brez AD-jem ni šlo več naprej dosti starejša, kot si sedaj ti, sem danes že v dosti boljšem stanju, da ne rečem, skoraj normalnem.

Do tu pa je bila dolga pot. Kar se tiče AD-jev, naj ti povem, da na začetku jemanja delujejo ravno obratno, kot bi si mi želeli. Po kakšnih šestih tednih pa naj bi se že pokazali prvi znaki izboljšanja, s tem pa je to tudi znak, da je določen antidepresiv prijel. Vendar je poleg njih potrebno še delo na sebi. V prvi vrsti je to niska samopodoba, ki jo je potrebno spremeniti, zato je dober obisk prihoterapevta ali vsaj kognitivno vedenjska terapija, skupine za samopomoč. Tam so ljudje s popolnoma podobnimi težavami ter terapevtom, ki poskuša ljudem s svojim strokovnim znanjem pomagati do boljše samopodobe.

Prvi korak si že naredil, ko si se oglasil tu na forumu. Ne boš izgubil zavesti, ko se boš šel zdravit, pa naj bo to v bolnici ali ne. Najprej poskusi najti kakšnega psihiatra, zatem pa psihoterapevta. Problem je seveda v tem, da so tisti, ki delajo preko konsignacije zelo zasedeni, privatno pa so samoplačniški.
Poskusi se udeležiti kakšne skupine za samopomoč, na forumu so objavljeni kraji in termini.


lep lep pozdrav 
nenci

[trzinka]

Sta ti Arwen in nenci že vse povedali, kar se tiče ADja. Čisto vsi imajo stranske učinke in počutje je cca prvi mesec res neprijeten, je slabše kot sicer. To je treba z vztrajnostjo in potrpljenjem "pregurat", bi človek po domače povedal.

Meni je istočasno psihoterapija oz. Kognitivno vedenjska terapija zelo pomagala, sploh pa ker sem se zavedala kaj hočem in sem dobro sodelovala in delala. Delam še vedno, hodim na sprehode, se družim, berem sicer meni koristno literaturo, kar se tiče staršev in vzgoje otrok , ne obremenjujem se več kot prej, grem izzivom naproti, predvsem pa se sedaj veliko bolj cenim, spoštujem, kot prej in se imam rada.


Upam, da boš našel dobre strokovnjake na področju psihoterapije, kar se tiče zdravil, pa kar vprašaj, če ti kaj ne bo jasno.

Pozdrav

[Flashxy]

Hvala vsem za informacije,podporo in razumevanje ter lepe želje.Prve korake sem storil in upam,da vam bom nekaj te pozitivne energije,ki ste mi jo namenili,lahko sčasoma tudi vrnil.Se čujemo.V dobrem ali slabem. LP