Skrbi, nezadovoljstvo, pobitost...

[kontrast]

Odkril sem, kaj me pravzaprav peha v malodušje, jezo in sovraštvo do sveta. Niso moje travme iz otroštva ali kakšne frustracije, ki bi jih označili za freudovske...

Moja nemoč, jeza,  depresija izvira iz skrbi in nemoči. Ker si ne morem pomagat, da bi zaživel na bolje. Ker spremljam to družbo in doživljam frustracije zaradi nje, ker vem, da se ne morem vklopiti. Gre mi na slabo, ko vidim, kakšen pokvarjen sistem imamo in je revež brez kapitala ujet v spiralo, v zanko revščine iz katere ne more.

Živel sem pri ljudeh, ki so me izdali. Pomagali so mi na nek način odrasti, po drugi strani pa so me izdali. Ničesar mi niso dali, da bi mi pomagali zaživet. Premoženje so razdali drugim, meni niso dali niti ficka. Živel sem v hiši na deželi, v naravi, jim pomagal...lepo je bilo. Študiral sem in pričakoval boljši jutri, po diplomi pa nikakor nisem dobil zaposlitve. Ponovno sem študiral po mojem mnenju bolj persepktiven poklic, zdaj pa spet slabo kaže. Slovenski mladi izobraženci smo postali proletariat. Prisiljen sem živet v majhni luknji, v podnajemu, v degradiranem okolju, kjer sem obdan z ljudmi, ki se niti ne pozdravljajo med sabo -  plačujem pa celo premoženje. Počutim se sam in popolnoma odveč v družbi. Ljudi je itak preveč na svetu. Prijatelji so me zapustili ob prvih težavah, ker morajo sami poskrbet zase. Jaz pa zase ne znam, ne zmorem sam. Dovolj mi je životarjenja, preživetje samo nima smisla zame in nimam nobenga veselja več. Mislim na konec...skušam se tem mislim upirat, vendar same od sebe pridejo. Razmišljam na kakšen način... Želim si, da se konča. Ta svet me ni vreden ali pa obratno, sej ne vem...!

[Arwen]

Odkril sem, kaj me pravzaprav peha v malodušje, jezo in sovraštvo do sveta. Niso moje travme iz otroštva ali kakšne frustracije, ki bi jih označili za freudovske...

res ne? ... laično bi rekla, da je pa kar precej stvari pri tebi, ki prav iz otroštva izvirajo.....

Bom kar prešel  k stvari: star sem osemindvajset let in me muči depresija. Začelo se je pred leti, preden sem diplomiral. Pravzaprav se je začelo že veliko prej, mislim, da že v otroštvu zaradi pomanjkanja topline in ljubezni. Odraščal sem pač brez staršev pri tujih ljudeh.

... Stvar je v tem, da svoje preteklosti ne morem pustiti za sabo. Vedno, ko mi gre slabo se v meni oglasi glas iz globin, ki pravi: Kaj pa misliš, da si? Saj veš, ti si navaden... Jasno je tudi, da sem zmeden, premalo odločen, bivalenten, nesamozavesten....

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,1480.0.html

majhni luknji, v podnajemu, v degradiranem okolju, kjer sem obdan z ljudmi, ki se niti ne pozdravljajo med sabo -  plačujem pa celo premoženje. Počutim se sam in popolnoma odveč v družbi. ...

za začetek priporočam skupino za samopomoč; preko društva DAm jih deluje kar nekaj.

[taja1]

Odkril sem, kaj me pravzaprav peha v malodušje, jezo in sovraštvo do sveta. Niso moje travme iz otroštva ali kakšne frustracije, ki bi jih označili za freudovske...

Moja nemoč, jeza,  depresija izvira iz skrbi in nemoči. Ker si ne morem pomagat, da bi zaživel na bolje. Ker spremljam to družbo in doživljam frustracije zaradi nje, ker vem, da se ne morem vklopiti. Gre mi na slabo, ko vidim, kakšen pokvarjen sistem imamo in je revež brez kapitala ujet v spiralo, v zanko revščine iz katere ne more.

Živel sem pri ljudeh, ki so me izdali. Pomagali so mi na nek način odrasti, po drugi strani pa so me izdali. Ničesar mi niso dali, da bi mi pomagali zaživet. Premoženje so razdali drugim, meni niso dali niti ficka. Živel sem v hiši na deželi, v naravi, jim pomagal...lepo je bilo. Študiral sem in pričakoval boljši jutri, po diplomi pa nikakor nisem dobil zaposlitve. Ponovno sem študiral po mojem mnenju bolj persepktiven poklic, zdaj pa spet slabo kaže. Slovenski mladi izobraženci smo postali proletariat. Prisiljen sem živet v majhni luknji, v podnajemu, v degradiranem okolju, kjer sem obdan z ljudmi, ki se niti ne pozdravljajo med sabo -  plačujem pa celo premoženje. Počutim se sam in popolnoma odveč v družbi. Ljudi je itak preveč na svetu. Prijatelji so me zapustili ob prvih težavah, ker morajo sami poskrbet zase. Jaz pa zase ne znam, ne zmorem sam. Dovolj mi je životarjenja, preživetje samo nima smisla zame in nimam nobenga veselja več. Mislim na konec...skušam se tem mislim upirat, vendar same od sebe pridejo. Razmišljam na kakšen način... Želim si, da se konča. Ta svet me ni vreden ali pa obratno, sej ne vem...!

Dragi Kontrast!

Ko te takole berem, se mi počasi zdi, da verjameš v nek pravljični svet. Ta družba, ta sistem (prejšnja družba, prejšnji sistem) noben nikoli ni bil fer. Noben nikoli ni poskrbel za svoje člane, razen če je bil zadaj skrit "namen" kontrole nad ljudmi. Žal je to ena izmed resnic, ki je zlo težka za razumet, zato ker še poglablja občutek, da je vsak človek sam zase, da je SAM in proizvaja občutek osamljenosti in nemoči.

Mislim, da velik del občutka nemoči, izhaja iz otroštva, situacija, ki pa še bolj spominja na ta občutek, je brezposelnost, še posebej pri izobraženih ljudeh, ki pogosto nastopimo z idejo (hej vse sem naredil, da bi si priboril ustrezno mesto, zdej pa nič več ne morem, zdaj je na vrsti družba, da zagotovi moje mesto v njej- pa ne gre samo za preživetje, ampak s službo tudi občutek, da me ta družba rabi, da sem koristen član, da nekaj dajem tej družbi...). V otroštvu si že doživel to nemoč, mnogo nas je doživelo podobno.

Tvoje misli, tvoj način razmišljanja je tisti, ki ti povzroča in ohranja nastalo situacijo. Počutim se nemočen, se pravi, nič ne morem narediti, da bi dobil službo, ta družba mora poskrbet zame, te misli vodijo v blokado nekaterih dejanj, ki bi ti omogočila službo. Tudi sama sem po študiju mislila podobno, pa sem vseeno našla poklic, ki je sicer naporen, pa vendar zame pravi. Samo sem bila skoraj eno leto brezposelna, izgubila sem vso voljo, poslala ogromno prošenj in na koncu dobila službo, ki mi res ustreza.

Glede skrbnikov, veš tukaj so neka čudna pričakovanja: tudi moji starši meni nikoli niso dali ničesar, za vozniški izpit sem zaslužila in delala kot nora (študentska leta), za avto tudi, za mesečno nalepko v srednji šoli, za vse tečaje, ki sem jih počela zraven... hvaležna sem jim zato, ker so me naučili, kako varčevati, delati z denarjem, kako si zaslužiti "osnovo" in "višji standard". Od njih ne pričakujem več ničesar, vem in razumem pa, da je danes zelo težko ustvariti nekaj.

Moja pričakovanja glede družine in stanovanja, službe so bila podobna tvojim, danes mi je jasno, da je vse tako kot mora biti in da nikoli več ne bom preživela današnjega dne, treba je bit zadovoljen s stvarmi kot trenutno so, mogoče bo jutri drugače, edino tak pogled omogoča zadovoljno "realno" življenje.

Srečno in oglasi se še kaj (sem se res lahko vživela v tvojo zgodbo, ker je podobna moji, thanks, ker si jo delil z nami, men je malo odprla oči- ali pa me vsaj spomnila na to, kar sem nekoč in včasih še danes sem)   

[Katulus]

Odkril sem, kaj me pravzaprav peha v malodušje, jezo in sovraštvo do sveta. Niso moje travme iz otroštva ali kakšne frustracije, ki bi jih označili za freudovske...

Moja nemoč, jeza,  depresija izvira iz skrbi in nemoči. Ker si ne morem pomagat, da bi zaživel na bolje. Ker spremljam to družbo in doživljam frustracije zaradi nje, ker vem, da se ne morem vklopiti. Gre mi na slabo, ko vidim, kakšen pokvarjen sistem imamo in je revež brez kapitala ujet v spiralo, v zanko revščine iz katere ne more.

Živel sem pri ljudeh, ki so me izdali. Pomagali so mi na nek način odrasti, po drugi strani pa so me izdali. Ničesar mi niso dali, da bi mi pomagali zaživet. Premoženje so razdali drugim, meni niso dali niti ficka. Živel sem v hiši na deželi, v naravi, jim pomagal...lepo je bilo. Študiral sem in pričakoval boljši jutri, po diplomi pa nikakor nisem dobil zaposlitve. Ponovno sem študiral po mojem mnenju bolj persepktiven poklic, zdaj pa spet slabo kaže. Slovenski mladi izobraženci smo postali proletariat. Prisiljen sem živet v majhni luknji, v podnajemu, v degradiranem okolju, kjer sem obdan z ljudmi, ki se niti ne pozdravljajo med sabo -  plačujem pa celo premoženje. Počutim se sam in popolnoma odveč v družbi. Ljudi je itak preveč na svetu. Prijatelji so me zapustili ob prvih težavah, ker morajo sami poskrbet zase. Jaz pa zase ne znam, ne zmorem sam. Dovolj mi je životarjenja, preživetje samo nima smisla zame in nimam nobenga veselja več. Mislim na konec...skušam se tem mislim upirat, vendar same od sebe pridejo. Razmišljam na kakšen način... Želim si, da se konča. Ta svet me ni vreden ali pa obratno, sej ne vem...!

To je kot da bi sam napisal ! Hvala za pogum, da si se izpovedal.. že to je prvi korak do rešitve. Da si se oglasil tukaj.. med NAMI je že lepa odločiev.. mi vemo kaj je ljudem nujno.. in to je moralna podpora.. ter tudi socialna.. padejo raznorazna druženja. Meni so pomagali na več načinov in se že bolje obnesem v družbi. . Ob tej priliki dodajam še iskreno zahvalo vsem tukaj za njihove prispevke za skupno dobro.

[kontrast]

Se strinjam, da mora vsak sam poskrbet zase, seveda! Pa tudi s tem se strinjam, da je pozitivno razmišljanje zelo pomembno...

Danes je zelo težko dobiti neko redno, varnejšo zaposlitev. Pa ni samo to. Gre za to, da si en mlad zaposlen človek, ne more nič ustvariti, kljub temu da dela! Kako naj nekdo, ki plačuje oderuško najemnino, poleg tega še kaj varčuje? Na trgu nepremičnin je draginja! Od te osnovne dobrine pa je močno odvisna kvaliteta življenja. Težko je opazovati, kako si nekateri privoščijo življenje na veliki nogi, na podlagi tega, da jim je bilo vse(osnovne dobrine) dano, medtem ko se ti trudiš za osnovno preživetje. Še bolj težko pa je opazovati, da nekateri tako živijo na račun oderuških najemnin, mizernih plač, ki nam jih namenjajo! To je ta frustracija!

Družbena utreditev nikoli ni bila idealna, vendar je to kar imamo danes katastrofa! Vztrajno uvažamo Chicaški model neoliberalizma, kar ustreza samo tistim, ki posedujejo sredstva - kapital. Srednji sloj pa nazaduje - v osnovi ni bilo tako mišljeno, vendar se to dogaja!

Mislim pa, da ni potrebno, da imamo tak sistem! Samo folk pač sprejme to kar je in trpi. Dopovedujejo ti, da si pač sam odgovoren poskrbet zase, da se ne smili sam sebi in pričakuj, da bo družba poskrbela zate, itd. Gre zato, da so pogoji, da bi si nekaj ustvaril na pošten način iz nule, pač porazni. To me teži! S tem se ne morem sprijaznit in se ne bom! Upam, da nas bo enkrat toliko takšnih, da bomo nekaj storili glede tega! Zato, ker tega ne moreš enotsvano odmislit! Lahko sicer preložiš, ampak to ne gre v nedogled! Leta tečejo in človek bi si rad ustvaril dom, družino, si uredil življenje...

[taja1]

Absolutno se strinjam s tabo! Kar sem hotla povedat, pa vidim, da sploh nisem, je bilo to, da sem absoultno za aktivno dejanje, ne pa tud za tarnanje. K tole tarnanje, kako je družba ne fer, kako ni ok, da je tako kot je, nikamor ne pelje, zgoščuje negativno energijo in te še dodatno "pušča" na istih negativnih linijah, zraven tega se nič ne premakne.

Aktivno iskanje rešitev, na glas govorjenje, spreminjanje obsotoječih struktur je bistveno, sam tega ne moreš dosečt sam in ne moreš dosečt na nivoju, ej vse je narobe v tej družbi, ampak z iskanjem rešitev, s predlogi k res kej spremenijo. Npr.: če men rečeš, ej ti ful slabo delaš, te bom preslišala, k bom vidla samo nezadovoljstvo, bustasto tarnanje. Če pa ti men rečeš, ej lej tole se pa elegantno da spremenit, tkole... pol pa vidim tle rešitve in vidim mesto zate v tej družbi... razumeš?

 

[krajnc]

Lep pozdrav kontrast,

Mislim, da si prišel do pomembne prelomnice v življenju, vendar si na pravi poti, pravilno si zaključil da TE TA SVET NI VREDEN.

Živimo v bolanem sistemu, kjer vsak skrbi samo zase. Delamo, študiramo, zato da bi si priskrbeli boljše materialno stanje. Prizadevamo se, da bi postali Nekaj in Nekdo, kot volkovi žremo drug drugega. Posameznik je cenjen glede na to, kaj je dosegel, koliko ima, sploh ni več pomembno kaj JE nekdo, kje je ljubezen, sočutje do drugih, drobne radosti, ki so nas kot otroke razveseljevale? ''Sreča'', ki nam jo bogastvo ustvari, je vedno na račun drugih. Kupujemo poceni izdelke, ki jih delajo odroci v aziji (ki do kolen brodijo v kloru). Ne prepoznamo več človeka v stiski, potrebnega naše pomoči. Prekletstvo vseh naših želja po uspehu pa je ta, da se na koncu uresničijo. In vedno sledi ugotovitev, da to ni tisto kar smo si želeli, da praznina v nas ni zapolnjena, ampak se je še poglobila.

Največja ukana tega sistema je ta, da nas prepriča, da smo tudi mi del njega. Da bomo lahko dosegli srečo, če le igramo po pravilih igre. Vendar zakaj, čemu, za Koga?

Rešitev je v nas samih, ti držiš v roki ključ do neskončne radosti, sreče, miru, zadovoljsta, popolnosti, do vsega tega, kar je za ta svet nevidno. Dragi kontrast, ko spoznaš sebe boš videl, da te ta svet resnično ni vreden. To je tisno, kar ti nihče ne more vzeti; Življenje, Resnica, ki jo moraš odkriti.

Začni s preusmerjanjem svoje pozornosti iz zunanjega sveta v notranjost, izključi misli, uživaj v lepoti sončnega zahoda, tek, narava... Prava pot je vedno teška, vendar ti bo ustrajanje v pravičnosti v tem nepravičnem svetu dalo zadovoljstvo, vsakdanje opravila boš opravljal z veseljem, pravzaprav se ti bo zdelo smešno, s kakšnimi nesmisli se ljudje obramenjujejo..ne išči sreče v stvareh, ki so minljive..

Vso srečo KONTRAST, verjamem vate!

[harlekina]

Lepo zapisano, Kranjc. Zveni pravljično (in verjamem da tudi je), pa vendar je teorijo bistveno lažje osvojiti, kot jo potem prenesti v prakso. Namreč le najmočnejšim posameznikom dejansko uspe ta preklop, kajti navidez živeti v okviru družbeno sprejemljivih norm (da te družba premočno ne etikira) in hkrati zgraditi nek paralelni notranji svet, ki te izpolnjuje....zato je potrebna velika mera zrelosti in modrosti. Človek se žal v veliki meri potrjuje in vrednoti ravno skozi družbeni sistem v katerega je pahnjen in iz teh krempljev se je težko iztrgati v celoti. Nekdo ki se nikoli ni povzpel na "Triglav", ne more vedeti ali je cilj vreden naporov. Teoretično ga lahko prepričujejo in celo prepričajo, vendar resnično začutil in dojel tega ne bo, dokler ne bo sam prilezel na vrh.

Lp,
H

[krajnc]

Lepa prispodoba! Sam na primer nikoli nisem priplezal na Triglav, vendar mi izkušnja Šmarne gore govori, da je Triglav vreden napora. Potem sploh več ni bistveno ali človek kdaj pripleza na vrh, bistveno je da spevidi da je v Ljubljani vsak dan megla in usmeri svojo pozornost k temu cilju..in da sprevidi da žarnica v stanovanju ni nadomestilo za sonce na vrhu Triglava. Takrat bo človeku tudi jasno, kateri svet je ''paralelen''

Podobno lahko iz drobnega obcutka srece, ki jo občutimo, ko pomagamo nekomu v stiski, sklepamo na tisto brezmejno..

Se opravičujem, če sem zašel s teme depresija, vendar mislim da sta Vera in Upanje edini izhod iz tega teškega psihičnega stanja, ki je samo posledica duhovne praznine, nezavedanja -------> ki seveda posledično povzroči kemisko neravnovesje v možganih. Zdravljenje mora biti vzročno in ne simptomatsko. Sami smo odgovorni za skrbi, nezadovolsjtvo, pobitost, ki nas spremlja, ker smo usmerjeni v napačno smer.

Vendar ima vsako trplenje svojo pozitivno stran, ker nas krepi, skozi bolečino rastemo, se usmerjamo k pomembnim stvarem..  pijan človek je v rožicah, vendar ga zjutraj čaka streznitev..

skupaj smo močnejši!

[harlekina]

V celoti se strinjam z zapisanim Krajnc in prav vesela sem da obstajaš.

Lp,
H

[zala]

Začni s preusmerjanjem svoje pozornosti iz zunanjega sveta v notranjost, izključi misli, uživaj v lepoti sončnega zahoda, tek, narava... Prava pot je vedno teška, vendar ti bo ustrajanje v pravičnosti v tem nepravičnem svetu dalo zadovoljstvo, vsakdanje opravila boš opravljal z veseljem, pravzaprav se ti bo zdelo smešno, s kakšnimi nesmisli se ljudje obramenjujejo..ne išči sreče v stvareh, ki so minljive..

Menim, da je to največje bistvo.....
No, sama o tej temi ne bom debatirala, ker tudi mene žalosti, in bi me lahko kar hitro odneslo v nezaželjene vode. Zato o tem preprosto ni zdravo preveč razmišljati.... stvari, na katere sami nimamo vpliva nas samo uničujejo.
Zato bom raje današnji večer uživala ob krekerjih, siru in mortadeli, nekje na toplem zavita v koco in razmišljala o tem, da bo morda jutri prelep sončen dan v katerem bo moč videti vso lepoto okoliških gora.... Misel na lesketajoče iskrice na snežni gladini, ki s tisočerimi iglicami razveseljujejo pogled in sproščajo misli, je naravnost fantastična.....

Kljub temu, da nimam službe, da nisem ravno najbolj zdrava,da sem morala vse ustvariti sama in da mi ta družba kljub delu ne zagotavlja človeku dostojnega žiovljenja, je za nekatere stvari vendarle vredno živeti!!
Lahko hodim, kolesarim, plavam, uživam v soncu, nabiram gobe, se smejem, čutim,vidim, slišim....marsikdo je tudi za to prikrajšan. Jaz nisem, in hvaležna sem za to!!!

Vse dobro!