Lep pozdrav vsem skupaj.
Pravkar sem se registriral na forum, tako da sem nov tukaj. O tej temi je bilo že marikaj napisano, mogoče ne bom zvedel nič novega, bom pa vseeno povedal kaj me mantra. Nevem če si lahko dovolim, da govorim o socialni fobiji, ker si tega pojma mogoče niti ne znam razložiti najbolje glede na moj problem oz ne znam se opredelit. Vse skupaj se je začelo nekje v prvem letniku faksa, ko sem začel zardevati ob trenutkih v katerih sem se počutil izpostavljenega,ogovorjenega, ko sem bil v središču pozornosti ipd. V trgovino mi ni problem it, niti mi ni problem biti v prostoru kjer je veliko ljudi, problem nastane, ko z nekom vstopim v stik oz ko se začnem pogovarjati. Že takrat ko vstopim v očesni kontakt z nekom, ki recimo sedi nasproti mene obstaja možnost da zardim, ker me potem vedno spremlja občutek, da me ta oseba neprestano opazuje. Doma s starših se ne morem sproščeno pogovarjat, vedno čutim nekakšen pritisk, še posebej z očetom ne. Nikoli mi ni storil nič hudega, je pa res da se v otroštvu ni kaj dost ukvarjal z mano. S prijatelji se lahko pogovarjam normalno, dokler pogovor ne nanese na kakšno osebno stvar, ki se tiče mene. Takrat ponavadi nastopi ta neprijetni simptom. Je pa spet odvisno s kakšnimi karakterji se pogovarjam. Sem tak, da se poizkušam vsakemu čimbolj prilagodit, da sva nekje na isti frekvenci. Problem je tudi v tem, ker se lahko prilagodim različnim karakterjem, potem se pa sprašujem kdo sploh v resnici sem. To delam mogoče zato, ker se bojim kako bi me določene osebe ocenile in pri vsakem karakterju se bojim negativne ocene. Hitro mo postane nerodno, tudi v situacijah ki sploh ni razloga, da bi mi lahko bilo nerodno. To poizkušam zakrit s tem, da se delam sproščenega in da me ne gane kaj prida, ampak rdečica obraza in tresenje rok ipd me vedno izda. In v takšnih trenutkih se bi najraje pogreznil v zemljo. Mogoče je zanimivo tudi to, da mi večji problem predstavljajo znanci kot pa neznanci. Ne vedno, odvisno je tudi s kom se pogovarjam. No če me kdo razume, potem super
Mogoče mau zakompliciral stvari, ampak tako je. Sem pa star 22 let, tudi punco sem imel in jo imam, drugo:) V glavnem tega ne morem nikomur zaupat, če bi komu zaupal, potem bi bil to psihiater
Če bi bil pa kdo drug, se vrjetno ne bi mogel z njim več normalno pogovarjat, ker bi me vedno spremljal tale neprijeten simptom. Ker si bi mislil, da me zdaj drugače gleda ta oseba...jao
zdej pa dost
lp
